Družina Breznik: »Naša pevska tradicija nikoli ne bo zamrla.«

Foto: Osebni arhiv

Družina Breznik je prav posebna družina. Že od malih nog jih poleg družinskih vezi združujeta tudi ljubezen in strast do zborovskega petja, njihova pevska tradicija je dolga že več kot štiri desetletja. Ko so leta 1967 začeli z nastopanjem, je najmlajši član pevskega zbora štel komaj tri leta, danes pa v pevsko življenje pridno uvajajo že najmlajšo, četrto generacijo Breznikovih. Na svoji dolgoletni glasbeni poti so videli in doživeli že marsikaj lepega pa tudi kaj slabega, a kot pravita sogovornika, brat in sestra Andrej in Vika Breznik, lepi spomini hitro odtehtajo slabe trenutke.

Oče Viktor se je od družine poslovil v trenutku, ko je delal tisto, kar je ljubil

Že 41 let družina Breznik prepeva v pevskem zboru, kar je izjemo dolga doba. Kako je prišlo do tega, da ste pred štirimi desetletji sploh začeli s to čudovito tradicijo?

Vika: Lahko bi rekla, da nam je bilo petje položeno v zibelko. Naši starši, torej moji, Andrejevi in Danijevi, so bili povezani z glasbo; oče je bil muzikant, oba z mamo pa sta prepevala pri cerkvenem pevskem zboru.

Andrej: Muzikanti so bili že najini stari starši, dedek je igral orgle na koru. Tudi njihove brate in sestre je skozi spremljala glasba, skratka smo izjemno glasbena družina. Naš oče je bil 38 let muzikant pri skupini Štirje kovači.

Vajin oče Viktor se je poslovil na odru na Prevaljah pred 15 leti.

Vika: Ko smo bili vsi izjemno potrti ob tragičnem dogodku, nas je prijatelj Tomaž Tozon potolažil in dejal, da je umrl tam, kjer je bil najraje – na odru. Redkokdo ima takšno srečo.

S prepevanjem pa ste začeli že zelo mladi.

Vika: Da, ko smo imeli prvi nastop, je bil najmlajši brat Dani star komaj tri leta. Prvi nastop smo imeli v nekdanjem kulturnem domu v Pamečah ob dnevu žena. Na odru je bila celotna družina; mama je igrala harmoniko, oče bariton, tudi otroci smo igrali na razne inštrumente in skupaj prepevali.

Breznikovi znajo več kot tisoč pesmi

Poleg ljubezni do glasbe pa imate tudi glasbeno izobrazbo.

Andrej: Res je, note beremo kot časopis, nič se nam ni težko naučiti. Vsi imamo dober posluh pa tudi lepo kilometrino in izkušnje, ki so se nabrale v 40 letih prepevanja. Nekoč me je neki novinar povprašal, koliko pesmi znamo zapeti. Moj odgovor ga je osupnil: okoli tisoč, če ne še več.

Ali poleg petja v družinskem pevskem zboru pojete tudi pri katerih drugih zborih?

Andrej: Dani, Vika in jaz smo peli pri šestih različnih pevskih skupinah: Cerkveni pevski zbor, Carintia Cantat, dva zbora Glasbene mative, Mešani pevski zbor v Ljubljani, Oktet Lesna in Lovski oktet. Možno je, da sem na katerega pozabil, saj jih je bilo res veliko.

Vika: Med drugim smo imeli tudi v Kulturnem društvu Breznik manjšo pevsko skupino, kvintet, ki je pet let aktivno delovala, imeli smo precej nastopov.

Koliko še danes nastopate? Imate v teh prazničnih dneh več nastopov kot denimo v poletnih mesecih?

Vika: Na leto imamo okoli 30 nastopov, kar je lepo število. Poleg tega nastopamo še na pogrebih, če gre za znance ali če nas prosijo, da pridemo odpeti. V juniju in avgustu je praviloma zatišje, v letošnjem decembru pa imamo kar pet nastopov. Se moramo precej potruditi, da se lahko odzovemo na vsa povabila.

Že otroci se zastrupijo z ljubeznijo do glasbe

Ste nastopali tudi v tujini?

Andrej: V sosednjih in tujih evropskih državah smo pobrateni z nekaterimi pevskimi zbori in smo v naših letih delovanja večkrat nastopali zunaj, denimo v vseh sosednjih državah ter na Slovaškem in Češkem.

Kako pa usklajujete vaje in nastope z drugimi aktivnostmi, službami in podobno? Ali v petje uvajate tudi najmlajšo generacijo Breznikov?

Andrej: Ko imamo kakšne nastope, se večkrat dobimo ob večerih in vadimo. Nimamo rednih vaj, čeprav bi bilo prav, da bi jih imeli. Lansko leto, ob 40. obletnici delovanja zbora, je nastopila tudi najmlajša, četrta generacija Breznikovih. Ob tem se lahko pohvalimo, da smo družinski pevski zbor, kjer so združene štiri različne generacije.

Vika: In zaradi tega naša pevska tradicija najverjetneje nikoli ne bo zamrla. Že otroci se zastrupijo z ljubeznijo do glasbe in to jih spremlja vse življenje.

Korošci najraje prepevajo koroške pesmi

Kakšne glasbene zvrsti najpogosteje proizvajajo glasilke Breznikovih?

Andrej: Ker smo Korošci, najraje prepevamo koroške pesmi, prav tako ljudske. V repertoarju imamo tudi veliko nepoznanih pesmi, ki bi brez nas potonile v pozabo. Večkrat se naučimo tudi kakšne težje umetne pesmi, poleg tega radi prepevamo tudi popevke, dalmatinske pesmi, skratka vse, kar se lepo sliši in je zanimivo.

Omenili smo, da je bil vaš oče Viktor dolgoletni član Štirih kovačev. Ste z njimi tudi kdaj sodelovali?

Andrej: Tako, da bi skupaj kaj ustvarili, zapeli oziroma zaigrali, ne. Smo pa zelo dobri prijatelji s Francem Šegovcem. Franc je za nas napisal veliko skladb. Na zgoščenki, ki smo jo izdali leta 2011, so kar štiri od skupno desetih pesmi, ki jih je posebej za nas spesnil Šegovc.

Za koga izmed članov bi lahko rekli, da je motor, gonilna sila zbora?

Andrej: Druga generacija: jaz, Dani in Vika pa tudi mama. Moram pa ob tem pohvaliti mlajšo, tretjo generacijo, naše otroke, saj so pridni in se nikoli preveč ne pritožujejo; vselej najdejo čas za petje. Večkrat ne prepevamo vsi, saj je to časovno težko uskladiti, na kakšnem pogrebu lahko nastop izvedemo tudi samo štirje člani. Ko pa nastopamo na kakšnih večjih odrih, kot je bil denimo minuli petek na Prevaljah, pa potrebujemo bolj polno zasedbo. Kdaj pa kdaj pride kakšen nastop, ki nam ni všeč, se pa s kakšnim lepim dogodkom vse to poplača.

Mislinjska dolina ima zavidljivo visoko število kakovostnih pevskih zborov

Katere so tiste dobre in slabe plati nastopov, ki so se vam vtisnile v spomin?

Andrej: Spomnim se dveh nastopov, kjer publika ni pokazala niti najmanjšega zanimanja za naše petje. Tako pač je, odpeli smo dogovorjeni repertoar in odšli z odra – povsem profesionalno. Nastop, ki popravi vse negativne vtise, pa je bil v Beljaku v sosednji Avstriji. Drugi pevski zbori, ki so nastopili pred nami, so bili precej bolj številčni, imeli so tudi po 20 ali 30 članov. Ko je na oder stopilo devet Breznikovih, je bilo še organizatorja strah, kaj se bo iz tega izcimilo. V dvorani je bila smrtna tišina. A ko smo svoje odpeli, je bilo navdušenje publike izjemno, očarali smo tudi sprva skeptičnega organizatorja.

Kaj lahko od Breznikovih pričakujemo v prihodnje?

Andrej: V februarju pripravljamo koncert za valentinovo skupaj s trobilci Tomos Band v Pamečah. Peli bomo slovenske zimzelene pesmi in popevke. Nekaj podobnega smo priredili že pred dvema letoma v Slovenj Gradcu skupaj s Klapo Šufit, ljudje pa so bili nad koncertom izjemno navdušeni. Prav tako se vsako leto udeležujemo pevske revije v Slovenj Gradcu, kjer se zberejo vsi pevski zbori Mislinjske doline. Teh je prek 20, zaradi velikega števila nastopajočih pa revija poteka dva dni.

Zanimivo, koliko pevskih zborov premore Mislinjska dolina.

Vika: Ne vem, ali se lahko katera koroška dolina kosa s številčnostjo zborov v Mislinjski dolini. Prav tako so ti zbori zelo kakovostni. Tudi strokovnjaki, ki ocenjujejo zbore na revijah, trdijo, da so mislinjski zbori v samem vrhu zborovskega petja v Sloveniji. Med temi je brez dvoma 5 ali 6 zborov, ki se vsako leto uvrstijo na regijsko ali državno tekmovanje v zborovskem petju.

Kako pa je pri Breznikovih videti praznovanje božiča?

Andrej: Že več desetletij imamo tradicijo, da se na božični večer zbere celotna družina. Če je le mogoče. Dobimo se pri naši mami, se obdarujemo, povečerjamo in skupaj seveda kakšno zapojemo.

Jon Petek