Kdor dobi širok pogled na glasbo, dobi tudi širok pogled na življenje

Samo Kolar in Robi Jamnik  sta srce in duša džezovske scene na Koroškem. Džez na Koroškem je z glasbeniki, kot je Samo Kolar, sicer že dolgo živ, a včasih se je pojavljal le v barih v ožjih krogih; poslušalcev je bilo znatno manj kot danes. S pestrim džezovskim programom so na Ravnah širši publiki približali oddaljeno in nepoznano, a zelo pestro in razgibano glasbeno zvrst. Festivalov je bilo že pet, trenutno pa poteka že enajsti džezovski abonma, kar je v prvi vrsti zasluga Robija Jamnika. Sama in Robija skrbi dejstvo, da se na nacionalni televiziji ne sliši več džeza, predvajajo samo še popularno glasbo, mladi glasbeniki pa s tem izgubljajo stik z drugimi zvrstmi – z džezom se ne bodo srečali, če ga ne bodo poiskali sami.

Samo Kolar je mentor izjemno zanimivega otroškega etno džez projekta »Marko skače«. Pri projektu mladi koroški glasbeniki sodelujejo z otroškim pevskim zborom iz Celovca, igrajo in prepevajo pa slovenske ljudske pesmi v džez preobleki. Robi Jamnik je projekt prijavil na mednarodno spletno džezovsko tekmovanje Global Online Competition for Jazz Musicians, kjer poslušalci glasujejo z všečki na spletni strani YouTube. Koroški čezmejnemu projektu zaenkrat kaže precej dobro, s klikom na spodnjo povezavo in všečkom posnetka pa lahko svoj glas za mlade perspektivne glasbenike oddate tudi vi. Več o projektu, džezu v glasbenih šolah in na koroških odrih ter džezovski sceni nasploh pa si lahko preberete v tokratnem nedeljskem intervjuju z Robijem Jamnikom in Samom Kolarjem.

Ravne Children Jazz Band – Slovenia

Vodilo projekta so slovenske ljudske pesmi

Pri otroškem džez projektu z naslovom »Marko skače« ustvarjalnost združujejo mladi koroški glasbeniki in otroški pevski zbor iz Celovca. Kaj je prispevalo k odločitvi za čezmejno sodelovanje?

Robi: Razmišljali smo v tej smeri, da ima projekt večjo vrednost, če je mednaroden. S tem imamo boljše možnosti za več nastopov tudi v Avstriji. Zanimivo je videti, kako otroci skupaj rastejo, kako so prek tega projekta vzpostavili trdne prijateljske vezi.

Se s projektom udeležujete tudi kakšnih drugih tekmovanj?

Samo: Sama glasbena tekmovanja so neumnost. Kdo je boljši – ali je boljši nek profesionalec ali so boljši naši otroci? Odvisno, kako gledaš. Takšno je tudi vprašanje, katero pivo je boljše, pa še pri tem vprašanju lažje pridemo do odgovora kot pri glasbi (smeh).

Robi: Prijava na tekmovanje je mišljena bolj kot vzpodbuda našim glasbenikom. Nam je všeč, da otroci igrajo stare, otroške ljudske pesmi, njim se pa to ne zdi tako »kul« kot igranje modernih.

Džezovska preobleka ljudskih pesmi je nekaj edinstvenega v glasbenem prostoru. Kako to, da ste se odločili za takšno kombinacijo?

Robi: Vodilo so bile slovenske ljudske pesmi, in sicer tiste, ki so jih otroci včasih poznali, danes pa poznajo samo še priredbe. Večina otrok prvič v življenju sliši te skladbe, kar je žalostno. Naš projekt je eden večjih promotorjev slovenske ljudske pesmi. Ne zato, ker bi bili izjemno kakovostni, ampak zato, ker drugih takšnih skupin ni.

Kakšen je odnos otrok do slovenske ljudske glasbe, ki jim je pravzaprav tuja? So jo že vzljubili?

Samo: Trenutnega učinka, namreč da bi lahko rekli, da se je nekaj takoj spremenilo, ni. To jim bo koristilo na zelo dolgi rok. Verjetno bodo šele v odrasli dobi dojeli, kaj so delali kot otroci in s kom so igrali ter glasbeno sodelovali. Pri projektu namreč veliko sodeluje Igor Bezget, za ta projekt je ustvaril precej aranžmajev. K sodelovanju vabimo tudi druge priznane glasbenike.

Če te tolčejo po prstih ob vsaki napaki, je težko začeti improvizirati

Koliko se otroci v glasbenih šolah sploh zanimajo za igranje džeza?

Samo: Neposrednega zanimanja ni ravno veliko, všeč pa jim je, če lahko sami ustvarjajo, še posebno mlajši, ki še nimajo nekega znanja. Učim denimo deklico, ki pol leta igra trobento, pa že piše svoje pesmice. Na vajah se ogrevava z improvizacijo, vsak igra svoj inštrument in se prek glasbe z inštrumenti pogovarjava. Če otrokom pri procesu učenja tega ne ponudiš, gre to mimo njih in ostanejo v okvirjih, katere pač dobiš v glasbeni ali kateri koli drugi šoli.

Robi: Če te šest let nižje glasbene šole tolčejo po prstih ob vsaki napaki, je težko začeti improvizirati. Otroke postane strah improvizacije in napak.

Samo: Pri mojih urah tega ni. Imam nekaj takšnih učencev, ki po notah sploh nočejo igrati. Igramo samo tisto, kar jim je všeč. Le zadnjih pet minut vaj učenca prepričam, da se posvetiva igranju po notah. Pri glasbi moraš otroka pustiti, da dela malo bolj po svoje.

Kaj je torej najboljše pri pedagoškem procesu mladega glasbenika? Kombinacija udarcev po prstih in improvizacije?

Samo: Najbolj pomembno je, da zna otrok ustvarjati. Glasba je ustvarjalnost. Škoda je, če to postane poustvarjanje.

Robi: Igor Bezget pravi, da ko se v šoli naučiš pisati in napišeš prvi spis, s svojimi besedami tudi napišeš teh nekaj stavkov. Ne prepisuješ nekega besedila. Tako bi morale delovati tudi glasbene šole. Učenec bi moral napisati nekaj taktov skladbe, na koncu šolanja pa bi bil tako sposoben napisati petminutno kompozicijo. Glasbene šole pa vzpodbujajo samo prepisovanje – kdo bo čim bolj natančno na inštrument prepisal to, kar je zapisano na listu.

Samo: Tudi pri glasbenih tekmovanjih v klasični glasbi se dogaja nekaj podobnega. Če nekdo malenkost odstopa od zapisanega, bodisi v tempu ali dinamiki, pa tudi če zelo lepo zaigra, bo dobil manj točk. In tukaj se uničuje ustvarjalnost. Tudi poustvarjalec lahko v skladbo vnese del sebe, jo čuti drugače kot skladatelj in doda svojo resnico, občutke.

Če improviziraš, se ti spremeni mišljenje

Torej je pri džezu zanimiva ravno ta ustvarjalnost, ker ni začrtanih smernic, katerih naj bi se glasbenik držal kot pijanec plota?

Robi: Neki okviri seveda so, a glasbenik lahko izstopi iz teh okvirov in mogoče ravno zaradi tega izpade dobro. Če poslušaš dva koncerta istih džezistov, ne bosta enaka. Bolj se bo slišala podobnost, slabši je.

Samo, ste prvi džezist na Koroškem, ki je študiral trobento v avstrijskem Gradcu. Kaj vam je dal džez v življenju in kaj lahko da drugim mladim glasbenikom, ki so še pri prvih korakih na glasbeni poti?

Samo: Če improviziraš, se ti spremeni mišljenje. To ne velja samo na glasbenem področju. Kdor dobi širok pogled na glasbo, dobi tudi širok pogled na življenje. Ko prideš na oder, ne veš, kaj bo član ansambla delal, zaigral, a na njegovo dejanje moraš znati odreagirati. In ko se v življenju znajdeš v drugačni, težavni situaciji, boš, tako kot na odru, znal bolje odreagirati.

Ko ste začeli s poučevanjem džeza na nižji glasbeni šoli na Ravnah na Koroškem, niste bili deležni velikega odobravanja.

Samo: Za to pač ni bilo programa. V glasbenih šolah se dela vse po začrtanih programih, a tega je vedno manj. En dan nam je celo mentor za trobento z ministrstva dejal, da naj se učnega načrta ne držimo tako dosledno, kar sam sicer že dolgo pravim. Otroci se razlikujejo med sabo, ne moremo vseh metati v isti koš. Če pride učenec na vaje nepripravljen, to pomeni, da ne igra rad, in če mu bom še jaz nalagal dodatne vaje, bo še bolj zasovražil inštrument in glasbo.

Na televiziji poslušamo samo še Modrijane in zabavno glasbo

Danes je na Ravnah precej pestra džez scena – 11 let abonmaja in 5 let festivala. Je pred tem džez na Ravnah obstajal? Kje so njegovi zametki?

Samo: Igrali smo po raznih lokalih na Koroškem. Milan Kamnik je imel na Prevaljah klub Levi devžej, kjer smo večkrat nastopali. Tam so se pojavljala tudi velika imena glasbene scene, denimo Josipa Lisac.

Robi: Nikoli ni bilo primernega prostora. Šele ko se je odprl Kompleks, smo dobili primeren prostor, ki sprejme primerno število ljudi z dobro tehniko in konkretnim odnosom organizatorja do prireditelja. V gostilne pač hodijo isti ljudje, in to ne zaradi glasbe, ampak zaradi gostilne same, v Kompleks pa so ljudje začeli hoditi zaradi džeza.   

Ali zanimanje za džez in priljubljenost zvrsti na Ravnah oziroma na Koroškem rasteta? Se s tem širi program?

Robi: Drugod po Sloveniji zanimanje pada, pri nas pa iz leta v leto vsaj malenkost raste.

Samo: Zapirajo se džez klubi, po televiziji džeza ne slišimo več. Ko je bil na sporedu Televizije Slovenija še Brane Rončel, so ga gledali tudi Avstrijci, Madžari, Italijani. Še danes kdo vpraša, ali Rončela ne bo več. Na televiziji poslušamo samo še Modrijane in narodno-zabavno glasbo, džeza pa ne slišimo več niti ob enajstih zvečer.

Jon Petek