Hugo Wolf je bil skladatelj slovenskega rodu, ki se je posvetil predvsem samospevu in ustvaril vrsto zbirk skladb, s katerimi je po letu 1894 zaslovel po vsej Evropi, od 80. let prejšnjega stoletja pa je primerno cenjen tudi v Sloveniji. To je njegova zgodba.
Hugo Wolf se je rodil 13. marca 1860 v Slovenj Gradcu kot tretji otrok v nemško govoreči družini usnjarja, uglednega meščana ter glasbenega navdušenca Filipa Wolfa in njegove žene Katarine, rojene Orehovnik oziroma nemško Nussbaumer, ki je bila doma iz Naborjeta v Kanalski dolini. Družina se je do prihoda v Slovenj Gradec pisala Volk ali Vouk. Hugov prvi glasbeni učitelj je bil oče Filip, ki je doma rad muziciral, zato je Hugo že v predšolskem obdobju igral klavir in violino. Veljal je za glasbeno nadarjenega otroka z absolutnim posluhom, ki je talent za glasbo podedoval po očetu, po materi pa odločen in vzkipljiv značaj, so zapisali na spletni strani hugowolf.si, po kateri tudi povzemamo življenjepis skladatelja, ki je avtor še veliko več skladb, kot so omenjene v tem besedilu.
Pouk glasbe
Prvega glasbenega pouka je bil Hugo, kot smo že omenili, deležen pri očetu, nato pa pri domačem učitelju Sebastianu Weixlerju. Poleg tega je v očetovem hišnem orkestru igral drugo violino. Brez težav je končal dvojezično štirirazrednico v Slovenj Gradcu, kasneje pa v šolah ni bil uspešen. Z desetimi leti je začel hoditi v gimnazijo v Gradcu, nato je poskusil na samostanski gimnaziji svetega Pavla v Labotski dolini, kjer se je pri večini predmetov spet znašel v težavah. Zanj se je tam zavzel le učitelj glasbe Sales Pirc. Nazadnje se je leta 1873 prešolal v Maribor, kjer je bil spet neuspešen, za nameček pa se je še sprl z učiteljem in ravnateljem, zato se je pred koncem šolskega leta 1875 vrnil domov v Slovenj Gradec in študiral dunajske klasike. V Mariboru naj bi nastale njegove prve skladbe: klavirska sonata, ki jo je posvetil očetu, variacije za klavir, pet samospevov, med njimi štirje po Goethejevih pesmih, nekaj skic za godalni kvartet in zborovske pesmi.
Samo glasba
Nato je sledil študij na dunajskem konservatoriju, kjer naj bi bil sošolec Gustava Mahlerja. Hugo Wolf si je namreč želel živeti samo za glasbo. Imel je srečo, da ga je na Dunaju vzela na stanovanje očetova sestra, teta Katarina; na omenjenem konservatoriju pa sta se učili že njegovi sestrični Anna in Ida. Dunaj je Huga čisto prevzel, in ko je v Dvorni operi 22. novembra prvič slišal Wagnerjevega Tannhäuserja, je bil pretresen. Postal je navdušen wagnerijanec in po dolgih dnevih oprezanja ter v dogovoru s hotelskim osebjem se mu je posrečilo osebno srečanje z mojstrom: 12 . decembra ga je Wagner sprejel v razkošni sobi hotela Imperial, vendar ga je pokroviteljsko, a ljubeznivo odslovil, kljub temu pa je ostala domišljija mladega skladatelja razburkana. Prvo leto na dunajskem konservatoriju je bilo za Huga uspešno, toda težave so se po prvih počitnicah v drugem letniku ponovile: zaradi boemske druščine se je od študija vse bolj oddaljeval, leta 1877 pa so ga zaradi disciplinskega prekrška izključili. Spet se je vrnil v Slovenj Gradec in tam poleti 1887 ustvaril prvi ciklus zborovskih pesmi in samospevov. Trdno odločen, da mu bo uspelo, se je Wolf jeseni 1877 vrnil na Dunaj. Kot domnevajo, se je prav tiste jeseni še ne osemnajstleten okužil s sifilisom. Bolezen je njegovo življenje in ustvarjanje zaznamovala vse do zgodnje smrti.
Prva ljubezen
Wolfu je na Dunaju ostal le položaj anonimnega svobodnega umetnika, ki nekaj velja samo v očeh najbližjih prijateljev in njihovih družin, zato je bil vedno znova prisiljen za denar prositi očeta, saj poučevanje klavirja večinoma le v hišah znancev ni zadostovalo za preživetje. Tako je na Dunaju živel več let in večinoma izkoriščal gostoljubnost prijateljev ter vedril pri njih. Ko se je tako v Goldschmidtovi hiši na Opernringu seznanil z Langovimi in z njihovo v Parizu rojeno nečakinjo Vally Franck, se je vanjo zaljubil. V tem občutenju je nastal Wolfov prvi veliki cikel samospevov na Heinejevo poezijo. Štiri leta starejša in izobražena Vally Franck je bila Wolfu sicer naklonjena, vendar so jo njegova čustva začela dušiti in je zvezo z njim prekinila. V poletnih mesecih je Hugo svoje razočaranje zdravil v idiličnem okolju vasice Mayerling v Dunajskem gozdu, kjer je bil gost družine Preyss, v bližnjem Perchtoldsdorfu pa je obiskoval Wernerjeve, s katerimi je ostal povezan tudi v poznejših letih. Nastajati začne Wolfov Kvartet v d-molu.
Dva skladatelja
Leta 1879 je Hugo Wolf s prijateljem in sošolcem s konservatorija Gustavom Mahlerjem nekaj mesecev delil stanovanje in navdušenje nad Wagnerjem in Brucknerjem. Svoj čas se je Wolf srečal še z dvema slavnima skladateljema: v začetku marca 1879 je kot občudovalec potrkal na vrata Johannesa Brahmsa in mu pokazal svoja dela, a srečanje z mojstrom se je končalo naravnost sovražno; veliko bolje pa se je odvilo srečanje s Franzem Lisztom aprila 1883, saj je nato pod njegovim vplivom začel skladati simfonično pesnitev Penthesilea po Kleistovi predlogi. Leta 1881 se je Wolf zaposlil kot asistent dirigent v mestnem gledališču v Salzburgu, a je po treh mesecih odstopil in nikoli več ga niso najeli kot glasbenika. Leto kasneje, 1882, se je Wolf spoprijateljil z zakoncema Köchert, pri čemer je zlasti dve leti starejša Melanie ostala njegova zaupna prijateljica vse do smrti. Leta 1883 je Hugo Wolf zadnjič obiskal mater in domačo hišo v Slovenj Gradcu.
Pri časopisu
Istega leta, 1883, je umrl Wagner, kar je Wolfa močno pretreslo. Njegove težke in brezizhodne materialne razmere na Dunaju so se nadaljevale, a je požrtvovalnima Köchertovima uspelo najti rešitev: priporočila sta ga uredniku bulvarskega lista Wiener Salonblatt, pri katerem je Wolf nato od januarja 1884 v naslednjih treh letih in pol objavil kar 112 prispevkov. Heinrich Köchert je bil Wolfov zares pravi dobrotnik, saj je brez vednosti skladatelja za izplačilo rednega honorarja vsak mesec prispeval 60 kron. Tako je imel Hugo Wolf v tem časopisu svojo tedensko rubriko, v kateri je objavljal recenzije in kritike dunajskega koncertnega dogajanja, pogosto pa tudi kulturnopolitične in osebne polemike. S svojimi kritičnimi zapisi je zabaval dunajske kuloarje, ki pa so mu po drugi strani škodovali: člani godalnega kvarteta Rosé so oktobra 1885 zavrnili izvedbo dokončanega Kvarteta v d-molu, leto kasneje pa so Dunajski filharmoniki zavrnili tudi načrtovano praizvedbo Penthesileje. Wolfovo kritično rubriko so spremljali tudi domači v Slovenj Gradcu: zlati oče ga je opozarjal, naj bo zmernejši, čeprav odločen in samozavesten. Oče je umrl 9. maja 1887, kar je Wolfa tako zelo prizadelo, da je zapadel v depresijo in nehal pisati za časopis. Dokončal je drugi kvartet z naslovom Italijanska serenada in ustvaril cikel pomembnih samospevov po Eichendorffovih pesmih. V tistem času je poletja večinoma preživljal pri sestri Modesti in svaku Josefu Strasserju na Štajerskem; tam je med drugim leta 1884 nastala le v fragmentih ohranjena scenska glasba po Kleistovem Princu Homburškem.
Zvezka izideta
Jeseni 1887 sta pri majhni založbi izšla prva dva zvezka Wolfovih samospevov, kar je skladatelju vlilo novih ustvarjalnih moči. Februarja 1888 se je umaknil v podeželsko hišo Wernerjevih v Perchtoldsdorf in tam tri dni po svojem osemindvajsetem rojstnem dnevu ustvaril prvega od nesmrtnih samospevov na lirske predloge Eduarda Mörikeja, nato pa jih je do 9. maja uglasbi kar triinštirideset. Jeseni istega leta so se s podporo dunajskega Wagnerjevega društva zvrstili prvi javni koncertni večeri; v salonu Köchertovih je z Mörikejevimi samospevi navdušil tenorista Ferdinanda Jägerja, ki jih v naslednjih letih z navdušeno predstavljal. Nato je nastalo deset samospevov Eichendorffovega cikla, v začetku leta 1889 pa še prve pesmi iz monumentalnega Goethejevega cikla; Wolf se je v tem času spogledoval z opero in ustvaril samospeve Španske in Italijanske pesmarice. 1890 je večkrat potoval po Nemčiji, kjer si je ustvaril krog pomembnih znancev, med katerimi je tudi Ludwig Strecker, vodja založbe Schott. Njegove izdaje pesmaric so končno omogočile Hugu Wolfu prodor v širšo glasbeno javnost. To so bila Wolfova najbolj ustvarjalna leta.
Zgodnja smrt
Ker pa je Wolfova bolezen napredovala, je sledilo neustvarjalno obdobje med letoma 1891 in 1895. 12. marca 1895 se je lotil nove predelave Alarconove španske novele Trirogeljnik, ki je bila kasneje preimenovana v Corregidor, toda na žalost dunajska Državna opera ni bila zainteresirana za Wolfovo delo. Wolfov prijatelj Oskar Grohe je vseeno dosegel, da je prišlo do praizvedbe v isti koncertni sezoni: premiera 7. junija 1896 v Dvornem in narodnem gledališču v Mannheimu je doživela velik uspeh, vendar pa opere kljub temu niso uvrstili v spored naslednje sezone. Opera je občinstvo zato osvojila šele med letoma 1902 in 1906, ko je Hugo Wolf že umrl. Zadnjih pet let življenja je skladatelj preživel na najboljšem oddelku državne umobolnice na Dunaju, kjer so ga obiskovali prijatelji, bratje in sestra, leta 1901 pa je prišla tudi mati. Hugo Wolf je umrl 22. februarja 1903. Pokopali so ga na pustni torek, 24. februarja, njegovo premoženje, ki je zajemalo zlasti obleke in knjige, je bilo po smrti ocenjeno na 1364 guldnov in 56 krajcarjev, za njim pa je ostalo tudi 925 guldnov in 58 krajcarjev dolgov. Svoje življenjsko delo je Wolf okronal s tremi samospevi na sonete genialnega Michelangela, ki so nastali med 18. in 28. marcem 1887.
Posmrtna slava
Tragična življenjska zgodba romantično vihravega umetnika, ki je izšla v obliki monografije Ernsta Decseya spomladi 1903, je javnost ganila, zato je zanimanje za njegovo delo naraslo: njegovi samospevi so postali redni repertoar koncertnih večerov. Wolf je za svojega življenja od založbe Schott prejel skupaj le 86 mark honorarjev, Wolfova slovenjgraška družina pa je za avtorske pravice od založbe Peters dobila kar 260.000 mark! V letih 1902−1906 so opero Corregidor izvajali na številnih avstrijskih in nemških odrih, angleški muzikolog Ernest Newman pa je Wolfa v monografiji iz leta 1910 postavil na čelo znamenitih skladateljev samospeva, celo pred Schuberta. V Sloveniji in Slovenj Gradcu postane primerno cenjen v 80. letih, letos pa mu je posvečeno vse leto 2020, zato se bo zvrstilo veliko prireditev ob 160. obletnici njegovega rojstva. Osrednja prireditev s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija bo 30. maja 2020 v Slovenj Gradcu pred cerkvijo sv. Elizabete. V pripravi je tudi monografija o Hugu Wolfu, ki bo prinesla nove poglede na njegovo ustvarjanje in življenje, ob koncu leta pa bo izšel še kovanec z njegovo podobo. Na Koroškem je koordinator praznovanja Koroški pokrajinski muzej, pri pripravi programa pa sodelujejo tudi drugi zavodi, glasbeniki, slovenjgraška občina in društva ter tudi slovenjgraško Društvo Hugo Wolf.
Lucija Kavčič, Demokracija
