Kostanje na avstrijskem Koroškem – za etnološke nadobudneže – pravi raj na slovenskem

Z našimi reportažami po avstrijskem Koroškem zadnje mesece potujemo med najbolj slovensko občino na Koroškem Sele, najbolj severnim slovenskim naselitvenim območjem Djekše, v glavno mesto koroških Slovencev Celovec, pa najbolj južno dolino, tradicionalno poseljeno s Slovenci, Rož, nazadnje pa smo bili ob turističnem Vrbskem jezeru, na Otoku, ki je postal popolnoma nemški. Tokrat se podajamo v hribovje na severozahodni rob slovenstva, med etnološko zapuščino v Kostanje.

 

Kostanje (nemško: Köstenberg) so vas v dobro znani občini Vrba ob Vrbskem jezeru/ Velden am Wörther See . Ležijo v Osojskih Turah, jugovzhodno od Osojskega jezera/ Ossiacher See na nadmorski višini okoli 800 m. V pisnih virih Brižinske škofije se Kostanje prvič omenjajo leta 1150. Po popisu iz leta 2001 ima kraj samo še okoli 150 prebivalcev. Pred 100 leti, na začetku 20. stoletja, pa je tu živelo kar okoli 1000 Kostanjčanov. Drastičen upad prebivalstva je več kot očiten.

Od slovenskega prebivalstva do ohranjanja slovenske etnologije

Kostanje so bile ustanovljene kot samostojna občina leta 1889 in so lani praznovali 40 let pod Tržno občino Vrba. Mladina Landjugend Köstenberg je bila zelo aktivna ob pripravi na praznovanje, žal jih le še peščica zna slovensko. Prebivalstvo občine Kostanje je bilo izrazito slovensko govoreče vsaj še globoko v sredino 20. stoletja, o čemer pričajo zgodovinski popisi prebivalstva, bogato slovensko kulturno življenje in tudi tu slovenski nagrobni napisi, ki slovenske zgodovine ne morejo izbrisati. Ob Koroškem plebiscitu so
bile Kostanje, podobno kot nekateri ostali takrat še slovensko govoreči kraji severno od Vrbskega jezera, vključene v cono B plebiscitnega ozemlja, zato tam glasovanje o državni pripadnosti ni bilo izvedeno. Po zadnjem Avstro-Ogrskem popisu prebivalstva iz leta 1910 je okoli 66 % prebivalcev takratne občine Kostanje navedlo slovenščino kot svoj vsakdanji pogovorni jezik. Tudi dandanes marsikateri mladi Kostanjčan obvlada vsaj osnove slovenščine.

Andrej Šuster-Drabósnjak in slovensko kulturno življenje

Kostanje so rojstni kraj znamenitega koroškega bukovnika Andreja Šusterja-Drabósnjaka (rojen 1768 v Drabosinjah, umrl 1825 v Umbarju). Bil je ljudski pesnik, dramatik in tiskar. Drabosnjak je svoja dela pisal in tiskal v lastni domači tiskarni, v slovenskem jeziku. Bukovništvo je kulturni fenomen zlasti slovenske Koroške, ki črpa svoje korenine v protestantski jezikovni kulturi Primoža Trubarja. Bukovniki so živi člen med protestantizmom in Slomškovo zamislijo o širjenju visoke kulture v narodu, kot je to bilo dokončno uresničeno s celovško Mohorjevo. Posebnost tega kulturno- literarnega gibanja je v njegovem ljudskem značaju, čeprav so imeli bukovniki za vzgled pri svojem ustvarjanju predvsem t. i. „visoko“ kulturo. Njegova najbolj znana dela so igra o življenju Jezusa Kristusa Pasijon, pesnitev Svovenji Obace in Igra od izgubljenega sina. Njegove igre so pogosto prepisovali in prirejali. Številne gledališke skupine pa so ju uprizarjali od 19. stoletja dalje, zlasti v prvi polovici 20. stoletja do danes. Znamenita uprizoritev Pasijona je bila prav z igralci domačini in iz okolice na Kostanjah.

Andrej Kokot: poet in priča časa

Andrej Kokot je bil rojen 1936 v Gornji vasi pri Kostanjah, umrl 2012 v Celovcu. Bil je izredno senzibilen pesnik in prevajalec, koroško-slovenske duše. Prvo zbirko je objavil leta 1969 (Zemlja molči). Sledile so: 1970 Ura vesti, 1972 Čujte, zvonovi pojo, 1974 Onemelo jutro. V zbirkah Kamen molka (1979) in Kaplje žgoče zavesti (1982) se je vrnil k tradicionalnim oblikam pesnitve. Značilno za njegovo senzibilnost pa je, da je pisal in objavil tudi otroške pesmi, tako Ringaraja 1983. Najdemo tudi nemške in angleške prevode njegovih pesmi, tako Die Totgeglaubten 1978. Izbor pesmi s prevodom je objavljen v magistralnem delu „Slovenska beseda na Koroškem izdajateljev Reginald Vospernik in drugih. Andrej Kokot je tudi priča časa. Kot otrok je bil zaradi svoje materinščine izgnan skupaj z družino v nemška taborišča in sicer v roparski in teroristični akciji nacistov leta 1942. Prvič je zapisal spomine leta 1996, ki so izšli 2012 v drugi slovenski izdaji ter v
nemškem prevodu. Njegov brat Jozi je bil ubit v Mauthausnu.

Kaj si ogledati in kje se v zelenju Kostanj izgubiti?

Farna cerkev Sv. Filipa in Jakoba & Podružnična cerkev Sv. Janeza v Gornji vasi

Farna cerkev Sv. Filipa in Jakoba se v pisnih virih prvič omenja leta 1202, nazadnje pa je bila obnovljena leta 1962. Nekdanja obrambna cerkev v gotskem slogu stoji sredi utrjenega in obzidanega pokopališča, na samem obzidju pa je še možno razločiti sledi strelnega orožja. Na zunanjem zidu farne cerkve najdemo številne slovenske nagrobne kamne. Nekateri so posvečeni padlim  iz prve svetovne vojne, nekateri iz druge svetovne vojne, drugi poetično opisujejo življenjsko usodo umrlih. Jozi Kokot, umrl leta 1944 v nacističnem taborišču v Mauthausnu, je poseben primer domače slovenske tradicije nagrobnih pesmi. Njegovo življenje in njegova usoda sta opisani v epski pesmi. S tem je njegov kamen tudi kulturnozgodovinsko spomenik lokalne zgodovine. Podružnična cerkev Sv. Janeza v Gornji vasi, ki je bila nekoč farna cerkev na Kostanjah, pa sodi celo med najstarejše cerkve na Koroškem. Ta cerkev ima lesen stolp, streha je prekrita s skodlami, zvonovi se ročno oglašajo po vrvi, v cerkvi ni ne električne luči ne ogrevanja. Vredni ogleda so poslikan lesen strop, freske na notranjih stenah in freske na zunanji strani cerkve ter kipi v notranjosti cerkve. Okoli cerkve se nahaja staro pokopališče, večina grobov je že zapuščenih, načrtuje se preureditev za žarne grobove.

Srednjeveške ruševine

Na stičišču med Kostanjsko cesto in staro rimsko cesto severno od vasi Zgornje jezerce najdemo na holmu ostanke razvaline stolpa in dvorišča, ki jih omenja že listina iz leta 1353 „turen und hof cze Chestnich“. Višina obzidja je do 1,5 m, dolžina obzidja okoli dvorišča pa 350 m. Najdemo tudi ostanke drugega obrambnega obroča. Hovart ali Črni grad je vas južno od Kostanj, kjer se nahajajo razvaline Črnega gradu/Schmarotzwald ali tudi Hochwart, od tu poimenovanje Hovart. Ruševine gradu iz druge polovice 12. stoletja, se nahajajo na skalnatem, delno gozdnatem vrhu Malega Strmca (Kleiner Sternberg) na 800 m nadmorske višine, so oddaljene od vaškega jedra le kakih 15 minut pešpoti.

Drabosnjak na vsakem koraku

V Gornji vasi pri Kostanjah je postavljen spomenik znamenitemu Andreju Šusterju-Drabósnjaku. V Zgornjem Jezercu je po njem poimenovana tudi cesta. V Kostanjah je muzej vsakdanje kulture »Drabosnjakov dom« pod vodstvom Slovenskega narodopisnega inštituta SNI Urban Jarnik. Muzej Drabosnjakov dom lahko seveda obiščete po dogovoru z društvom SPD Drabosnjak. Vodstva so možna na teme »Od setve do žetve«, »Od zrna do kruha«, »Delo v gozdu«, »Podeželska obrt«, itd, kjer se seznanite s kmetijstvom, ki je kmečkim družinam do srede 20. stoletja omogočalo preživetje. Tudi domače slovensko prosvetno društvo nosi Drabosnjakovo ime in ima spletno stran v slovenščini: https://www.drabosnjak.at/language/sl/spd/.

Trdo zakoreninjeno slovensko društveno življenje

Domače Slovensko prosvetno društvo Drabosnjak na Kostanjah je bilo prvotno ustanovljeno leta 1903, ko so Kostanje bile še povsem slovenske, a so že občutile nasilje nemškutarske oblasti in političnega okolja. Tudi to društvo je, kot vsa izobraževalna društva tega časa, namenilo posebno pozornost identiteti, jeziku in izobraževanju. Petje in odrska dejavnost, ki je imela s Šuster- Drabosnjakom živo tradicijo v fari, pa sta bili dodatna stebra kulturne vizije življenja. Župnija Kostanje se šteje s svojimi podružnicami Trešiče, Črešnje in Gornja vas za uradno dvojezično župnijo. Kostanje so nenazadnje odlična izhodiščna točka za pohodniške poti po bližnjih božanskih Osojskih turah. Zelena, neokrnjena narava pa ponuja veliko možnosti tudi za kolesarjenje. In najpomembnejše – za vse etnološke nadobudneže – so Kostanje pravi raj na slovenskem!

mmag. Katarina Wakounig-Pajnič