Otok ob Vrbskem jezeru (nemško: Maria Wörth) je mala, a kljub temu tipična občina na zgodovinsko dvojezičnem območju Južne avstrijske Koroške. Občina ima 1600 prebivalcev, največje naselje v njej pa ni Otok, temveč Ribnica (Reifnitz) z okoli 600 prebivalci. Občina je znana po svoji idilični in skorajda pravljični lokaciji na južni obali Vrbskega jezera, kjer je glavno naselje občine, Otok, ki samo okoli 150 prebivalcev. Otok, ki ga lahko po svoji turistični atrakciji primerjamo z Bledom, je do leta 1770 dejansko ležal na otoku na Vrbskem jezeru, po čemer je kraj tudi dobil svoje slovensko ime. Kasneje je bil Otok umetno spojen s celino.
Čarobna lega ob južni obali Vrbskega jezera
Naselje Otok leži danes na polotoku ob južnem bregu Vrbskega jezera, približno 14
kilometrov zahodno od Celovca. Območje občine se razteza po gričevnatem in močno
gozdnatem zaledju več kilometrov vzdolž obale jezera. Cesta, ki pelje ob južnem bregu
Vrbskega jezera, povezuje najbolj zahodno naselje občine, Spodnje Dole (Unterdellach), z
jugovzhodnim delom Vrbskega jezera, kjer območje občine meji na Celovec.
Otok, rezultat pokristjanjevanja Karantanskih Slovencev
Potem ko so sredi 8. stoletja v takratno slovensko kneževino Karantanijo prispeli
prvi krščanski misijonarji iz Salzburške nadškofije, je okoli leta 830 sledila prva gradnja
Mariji posvečene cerkve na otoku sredi Vrbskega jezera. Gradnja cerkve je bila vodena iz
opatije v Innichenu , ki je bila ustanovljena na sami meji takratnega germansko-
slovanskega stika v namen pokristjanjevanja Karantanskih Slovencev. Polotok, na katerem
se danes nahaja priljubljena romarska gotska cerkev, je bil vse do leta 1770 dejansko otok
sredi jezera, o čemer priča tudi staro slovensko ime kraja. Nemško ime kraja, Maria Wörth,
je povzeto po prvi pisni omembi cerkve na otoku, ki se v listini iz leta 894 navaja kot Maria
Werd. Beseda Wörth ali Werder v stari nemščini označuje nekaj podobnega kot
beseda otok v slovenščini – torej kos zemlje, obdan z vodo.
Cerkev je služila za prenos relikvij svetnikov Primoža in Felicijana in je igrala pomembno
vlogo v pokristjanjevanju takratne slovenske vojvodine Koroške. Okoli leta 1150 je
freisinški škof Oto na Otoku ustanovil semenišče za duhovnike, majhna Zimska cerkev pa
je bila zgrajena kot kapela ob glavni semeniščni cerkvi. Leta 1399 je obe leseni cerkvi
uničil požar, kasneje pa so ju ponovno zgradili v gotskem slogu, kakor ju poznamo do
današnjih dni. Freisinški škofi so postopoma izgubili svoj vpliv nad Koroško in okoli leta
1500 je bil celoten kompleks priključen opatiji v Milštatu (Millstatt), ki so jo od leta 1598
vodili jezuiti.
Iz otoka v polotok, pa kljub temu ostaja Otok
Leta 1770 je bil zgrajen umetni odtok iz Vrbskega jezera, Jezernica (Glanfurt), ki še danes
odvaja vodo iz jezera mimo Celovca do reke Gline (Glan). Posledično je gladina jezera
upadla, otok pa se je povezal s celino in postal polotok, a ostal Otok.
Ko so leta 1773 Habsburžani pregnali jezuite iz avstrijskih dežel, je bila opatija v Milštatu
razpuščena, Otok pa je bil predan v upravljanje ponovno vzpostavljeni benediktinski
opatiji Sv. Pavla iz Labota (Lavamünd). Leta 1850, ko so bile na Koroškem ustanovljene
občine, je bilo ozemlje takratne katastrske občine Otok razdeljeno med sosednji
občini Škofiče in Hodiše. Šele leta 1903 je bila iz teh območij ustanovljena današnja
občina Otok, katere meje so se v kasnejših desetletjih le malo spreminjale.
Celotno območje občine Otok je bilo vse od časov Karantanije poseljeno z
večinskim slovensko govorečim prebivalstvom. Občina je bila leta 1920 del cone
A plebiscitnega ozemlja. Okoli tretjina prebivalcev občine je takrat glasovala za združitev z
matičnim narodom oz. za priključitev Jugoslaviji, dve tretjini pa za nedeljeno Koroško v
okviru Avstrije.
Od pretežno slovenske do čisto nemške občine
Po zadnjem Avstro-Ogrskem popisu prebivalstva iz leta 1910 je okoli 42% prebivalcev
takratne občine Otok (Maria Wörth) navedlo slovenščino kot svoj vsakdanji pogovorni
jezik.
Ob zadnjem popisu prebivalstva iz leta 2001 je imela občina Otok 1.258 prebivalcev in
samo 1 % prebivalcev se je izrekel za pripadnike slovenske narodne skupnosti. Otok je bil
še v začetku 20. stoletja del strnjenega slovensko govorečega ozemlja Južne Koroške, o
čemer pričajo tako uradni podatki takratnih popisov, kot tudi številna slovenska krajevna
imena, kultura in navade prebivalstva.
Območje okoli Otoka je že vsaj od začetka 20. stoletja dalje ena – predvsem za nemške
turiste – najbolj priljubljenih destinacij na Koroškem. Relativno zgodaj je bil Otok deležen
načrtne in nenačrtne germanizacije. Podobno usodo so delili večinoma tudi
ostali slovenski kraji okoli Vrbskega jezera in v plebiscitni coni B, ki jih avstrijska država
dandanes, kljub njihovi izpričani in še do nedavnega slovenski podobi, praktično ne
obravnava več niti kot dvojezično ozemlje.
Po poteh kulture in znamenitosti
Župnijska in nekdanja samostanska cerkev Svetih Primoža in Felicijana leži na najvišji
točki polotoka. Cerkev, ki je bila domnevno v svoji prvotni leseni podobi dokončana za
časa freisinškega škofa, je bila prvič omenjena v pisnih virih leta 894 kot Maria Werd,
oziroma slovensko Marija na Otoku. Od konca 9. stoletja dalje je bila pražupnija in
misijonsko središče freisinške škofije za pokristjanjevanje slovenskih Karantancev.
Današnja gotska cerkev je z romanskim jedrom služila za prenos relikvij mučencev Sv. Primoža in Sv. Felicijana. Danes je cerkev veliko romarsko središče, zaradi svoje idilične
lege ob obali Vrbskega jezera pa tudi ena od najbolj priljubljenih cerkva na Koroškem
za birmanja in predvsem za pompozne poroke.
Zimska cerkev, imenovana tudi Cerkev Rožnega venca, leži zahodno in nekoliko pod
župnijsko cerkvijo. Je manjša, obdana s pokopališčem in zidom, in kot taka zgrajena v stilu
zgodnjesrednjeveških cerkva. Domneva se, da se pisna omemba posvetitve Marijine
cerkve iz leta 1155 nanaša na današnjo Zimsko cerkev, vendar to ni gotovo.
V zimski cerkvi lahko obožujemo svetovno znano okno iz barvastega stekla, ki ga je
neznan umetnik naredil že okoli leta 1400. Na njem vidimo Marijo z detetom, umetnik pa je
skušal ustvariti vtis perspektive. Marija je v modrem plašču, zlato ožarjena, za njo je
vijoličast lok, prehod, ki simbolizira prehod s tega sveta v onostranstvo, za njim pa zelen
gaj – zelena, ki še danes pomeni upanje.
Ob poletni cerkvi si lahko ogledate pa posebno zgradbo, karner, to je kostnica, kapela z
oltarjem za pogrebne maše, inavguracija je potekala leta 1279. Take kostnice so značilne
zlasti za območja v južni Nemčiji in Avstriji. Na Otoku je bila zgrajena dvonadstropna
poznoromanska krožna kostnica z le rahlo izstopajočo apsido na stopničasti, navzdol
zoženi konzoli s stožčasto streho in gotskim portalom iz 16. stoletja, vrata so z rešetko iz
kovanega železa in imajo letnico 1742.
Famozno znani leseni stolp Jedvovca (Pyramidenkogel), stoji bahavo na 851 metrov
visokem hribu nad Vrbskim jezerom, in meri v višino pompoznih 100 m, s čimer sodi med
najvišje lesene razgledne stolpe na svetu.
Vsako poletje 15. avgusta, na praznik Marijinega vnebovzetja, je v cerkvi slovenska maša.
Tedaj se zbere ogromna množica slovenskih, pa tudi nemških vernikov. Ta maša pa je žal
le še ostanek nekoč rednega slovenskega bogoslužja v tem znanem turističnem kraju
avstrijske Koroške. Obiščite Otok – poročeni in samski. Morda že kar naslednjo slovensko
mašo in izlet začinite z obiski krajev okoli mondenega Vrbskega jezera, ki skriva še
marsikatero slovensko zgodbo.
Turizem od A do Ž
Gospodarstvo občine Otok sloni na poletnem in romarskem turizmu. Čeprav so številke od
vrhunca v 50-ih letih 20. stoletja močno upadle, gre še vedno za okoli 330.000 nočitev na
leto.
Slovenstva ni več, a možnost sodelovanja ostaja…
Ni presenetljivo, da je pobrateno mesto Otoka Freising v Nemčiji, zanimiv in vsekakor
dobrodošla, pa bi bila sklenitev sodelovanja tudi s kakšno občino v Sloveniji, npr. z Bledom, vsaj zaradi podobne turistične izkušnje, če ne tudi zaradi skupne slovenske
zgodovine. Upanje ostaja…
