Populizem je navzoč na obeh političnih polih

Ko me zanima določena tema ali vprašanje oziroma tudi neka širša znanstvena tema začnem surfati po znanstvenih bazah na internetu (Goole scholar, Academia.edu, Research Gate …) in tam naletim na marsikatere zanimive članke. Tokrat me je zanimal populizem. Tako sem naletel na članek oziroma recenzijo knjige Kaj je populizem (avtorja J.W. Mullera). Ker se mi je zdela recenzija malce pristranska, sem vzel v roke tudi knjigo, tako za primerjavo.

Moja pričakovanja so se uresničila, kritika knjig, recenzija ali članek o knjigi (kakor vam ljubše), je res napisana v maniri levosučnih strokovnjakov, dejstva so sicer navedena, vendar popolnoma izmaličena, selektivna in enostransko prikazana. Ne bom pisal o tem, kdo je bil avtor tega članka (njegovo srednje ime je enako imenu enega od staroegipčanskih bogov), dovolj je, da povem, da izhaja iz enega od raziskovalnih inštitutov v sklopu FDV-ja.

Če avtor knjige navaja kot primere populizma populiste tako na levi kot tudi na desni strani in o populizmu piše dokaj na splošno, pa njegov slovenski kritik oziroma recenzent kot primere populizma navaja samo populiste na desni (kot da na levi populizem sploh ne bi obstajal). Če avtor knjige navaja, da je populizem bolj ali manj nasilna homogenizacija politične skupnosti (na idealno ljudstvo in na ostale) in se ne opredli izrecno za levo ali desno stran, pa slovenski recenzent takoj poudari »slovenski primer« in navede kot nasprotnike idealnega ljudstva migrante, komunajzarje, strice iz ozadja »pedrov«, trenirkarje… Torej se izrecno opredeli, da so populisti samo na desni strani. In čeprav je bila recenzija napisana leta 2020, je popolnoma zanemaril npr. dogajanje v Mariboru med
ljudsko vstajo (ki je nato eskalirala v Ljubljani), kjer so ravno levičarji začeli deliti ljudstvo na naše (prave) in druge. To je bila pravzaprav prva taka homogenizacija politične skupnosti in ta homogenizacija ni bila na desni strani.

Ali pa primer dveh let politkolesarstva, kjer je šlo za močno levo populistično gibanje, sicer zoženo na Ljubljano, a izredno dobro medijsko podprto. In sedaj nam ti politkomisarji krojijo zakonodajo. Oni nastopajo z moralnega stališča (kar je zopet ena od značilnosti populizma), da kar govorijo in delajo oni, je moralno in etično, kajti oni so edino ljudstvo, idealno ljudstvo, elita oziroma sami sebe, če se sklicujem na Platona, označujejo za zlate duše (te, ki naj bi vodili, bili vodilni, modreci, filozofi…) in seveda, kar je mogoče najpomembneje pri definiciji populizma, so proti vsaki pluralnosti, saj trdijo (vseskozi od začetka protestov), da le oni predstavljajo ljudstvo in, da imajo le oni pravico govoriti v
imenu ljudstva. Pa bi lahko recenzenta knjige vprašali, koliko desničarjev pa je med temi
politkolesarji?

Pa ni namen te kolumne razprava o populizmu, pač pa predstavitev delovanja raziskovalcev, zaposlenih na inštitutih FDV-ja. Na primeru recenzije te knjige je jasno, da so njihove raziskave, njihovi članki in, lahko bi celo rekel, celotno njihovo delovanje (čast izjemam) usmerjeno proti desnici. Vsako stvar, dejanje, rezultate raziskav … lahko interpretiraš tako ali drugače, odvisno od tega, kako hočeš prikazati dejstva. Pa ni potrebno potvarjati rezultatov ali lagati, dovolj je da nekaj zamolčiš. In ta recenzija temelji na izrazito enostranskem prikazu, saj kot primere populizma vedno izrecno in manipulativno navaja desni populizem in desne populiste.

Vendar, pri tem ne smemo pozabiti, da je bila FDV ustanovljena leta 1961 kot Visoka šola za politične vede (VŠPV) z veliko pomočjo in podporo partije (tu je prednjačil Stane Dolanc), ki je dobro razumela, kaj pomeni proizvajati dobre, pravilno usmerjene kadre oziroma družbenopolitične delavce. In ustanovitelji ter predavatelji (sami preverjeni partijski kadri, med njimi tudi bivši uslužbenci službe državne varnosti), bi lahko bili ponosni na svoje naslednike. Ali, kot je l. 2018 zapisal Andrej Tomelj:

“Slovenski narod so formirali katoliški duhovniki vzgojeni v semeniščih (lemenatih), v zadnjih desetletjih pa ga reformirajo in deformirajo družboslovci, novinarji in sociologi z rdečega lemenata FDV.”