Predstavljajte si naslednji scenarij: vozniki v električnih avtih več ne morejo kontrolirati hitrosti, na računalniških monitorjih se prikazuje vse kaj drugega, kot to, kar želijo uporabniki, televizorji eksplodirajo in povzročajo požare, mobilni telefoni povzročajo uporabnikom opekline po ušesih in rokah, pametne ure pa eksplodirajo na zapestju, da nevarnosti povzročenih z igračami sploh ne omenjamo… moderna apokalipsa.
Pa je to res tako daleč od nas? Še ne dolgo tega se je to dogajalo v Libanonu. Pagerji so pripadnikom Hezbolaha eksplodirali v žepih in rokah. Podobno se je zgodilo z prenosnimi radijskimi sprejemniki. Mosad je tako v par dneh onesposobil kar lepo število teroristov. Pokazali so, da se da in da je pravzaprav preprosto, le med ustrezno sprogramirano elektroniko je potrebno namestiti »pravo stvar« in ob pravem času vse skupaj aktivirati.
V taki »elektronski« vojni so seveda v prednosti proizvajalci elektronike. Katera država pa je največji proizvajalec elektronike? Kitajska. In verjetno je zelo malo aparatov, ki v sebi ne bi vsebovale vsaj en elektronski del izdelan na Kitajskem. In ne samo to, od Kitajske postaja Evropa odvisna po lastni neumnosti tudi v energetiki. Koliko sončnih panelov ali vetrnic nosi znak »Made in China«? Zagotovo veliko. In tudi v samih energetskih »sistemih« je ogromno elektronike. Zdaj pa si zamislite, da izbruhne spopad širših razsežnosti v kateri bi bili na eni strani Kitajska in na drugi posredno ali neposredno Evropska Unija. Lahko bi prišlo do katastrofe neslutenih razsežnosti in dogodki v Libanonu bi bili prava otroška igra napram temu, kar bi se lahko po najbolj črnem scenariju
dogajalo na naših domovih.
Evropa je predolgo spala na lovorikah tehnološke superiornosti hkrati pa razvoj strateške industrije prepuščala Azijcem, predvsem Kitajcem, kar so le ti uspešno izkoristili in nas korak po korak delali vedno bolj odvisne. Otepali smo se vse umazane industrije (ki pa je pravzaprav bazična osnova vse elektronike, vse bolj pa postaja tudi osnova energetike, sploh te, ki temelji na tako imenovanih zelenih tehnologijah), prepuščali smo jim razvoj različnih novih tehnologij (od katerih smo pravzaprav postali odvisni), prepuščali smo ji pobudo v mednarodni politiki, sploh v Afriki… skratka zavestno smo se odrekali vsemu, kar je Evropo delalo veliko in ji prinašalo konkurenčno prednost.
Združene države Amerike so še pravočasno izstopile z vrtiljaka norosti in začele strateško industrijo čipov seliti nazaj z ZDA, prav tako jih zelena norost (vsaj v takem obsegu kot v Evropi) ni zajela, energetsko so neodvisni, vojaško so še vedno prva velesila sveta in so edini, ki še uspešno parirajo Kitajski. Evropska unija pa caplja na mestu, ni ne vizije in ne znanja. Vodijo nas apartčiki brez idej in brez vizije, ki jim je malo mar za ljudi, ki jih drago plačujejo. Bruselj je prestreljen z levimi kadri, s kaviar socialisti, ki so popolnoma odtujeni od vsakdanjih težav ljudi in jim gre le za lastne interese, zato me niti ne bi čudilo, če bi se pokazalo, da je kar nekaj bruseljskih birokratov na plačilnih spiskih kitajske partije, drugače težko razumen neumnosti, ki jih počnejo.
Rešitev pa je preprosta, takojšnja ustavitev zelenega ludizma, vrnitev strateških industrij, razvoja in raziskav v Evropo, deregulacija, vzpodbujanje podjetništva in dejanska meritokracija na vseh nivojih odločanja. Vzemimo kot primer carine, ki jih je uvedla EU na kitajske električne avtomobile in so pravzaprav neumnost. Namesto, da bi EU vzpodbujala konkurenčno okolje, je raje dala potuho evropskim proizvajalcem, da jim ni potrebo biti učinkovit in inovativen, dele, predvsem elektroniko in baterije ter strateške surovine pa bodo itak še vedno kupovali od Kitajcev. In zato smo tu, kjer smo, v nevarnosti, ki sem jo opisal v uvodu. Pa srečno v naslednji vojni.
