Majhna galerija, trgovina in hkrati še delavnica na ljubljanskem Ciril-Metodovem trgu že od daleč vabi mimoidoče, da vstopijo skozi zlato pročelje, okrašeno s cvetočimi rožami. Pred vrati se radovedno ustavljajo turisti, fotografirajo edinstven zunanji videz, ko uzrejo izdelke iz porcelana, ki se skrivajo za vrati, pa nekateri kar osupnejo. Ravenčana Jure in Katja Bricman izdelke iz porcelana v centru Ljubljane prodajata že več kot desetletje, pred tem sta imela trgovino tudi na Prevaljah, na Bledu in v Parizu. Prav vsak njun izdelek je unikaten, vse je ročno delo marljive Katje, Jure pa ob tem razvija podjetje in ga vsakodnevno izpopolnjuje z novimi idejami. Med pogovorom se je Katja ukvarjala s strankami ter tu in tam dopolnila Jureta, ki je o njuni skupni poslovni poti govoril z entuziazmom in ljubeznijo. V času, ko smo se pogovarjali s koroškima umetnikoma in poslovnežema, sta v trgovino vstopila tudi Američana, ki sta se mimo trgovine že sprehodila. Povedala sta, da sta se vrnila, ker želita s seboj domov odnesti nekaj slovenskega, pristnega lokalnega. In prav zaradi tega, pravi Jure, je Catbriyur uspešno podjetje – zaradi avtohtonosti, svežine, unikatnosti in vpetosti v lokalno okolje. Po odhodu ameriškega para pa je pogovor potekal naprej …
Slovensko znanje s slovenskih univerz z avtohtono zgodbo
Ko že ravno govorimo o prinašanju idej v lokalno okolje, lahko ob tem rečemo, da sta s Katjo v koroško okolje vnesla neko novost, svežino.
Jure: Lahko rečem, da sva bila v tistem času, po osamosvojitvi, zanimiva. Železarna je takrat množično odpuščala, veliko ljudi je ostalo brez službe in Korošci smo se prvič srečali z naslednjim vprašanjem: kaj pa sedaj? »Mati fabrika« je včasih prehranjevala celotno Koroško, denarja je bilo dovolj za vse, če je komu šlo slabo, je zanj poskrbela železarna. Ko sva s Katjo ustanovila svojo znamko, sva bila na koroškem trgu novost; s svojo idejo in znanjem sva postala zanimiva. Namreč – slovensko znanje, ki je prišlo s slovenskih univerz, z neko avtohtono zgodbo.
Katja: Mogoče sam projekt ni bil tako lokalen, je bil pa definitivno lokalno umeščen.
Od kod sploh ideja, da sta začela izdelovati izdelke iz porcelana?
Katja: Nekako iz nuje – Jure je bil dve leti brez službe, morala sva nekaj začeti. Nikoli nisva bila preveč naklonjena ravno porcelanu. Oba imava zelo rada umetnost, ob tem pa sva iskala nekaj, česar še ni na slovenskem trgu.
Jure: Sam sem v teh dveh letih brezposelnosti preizkušal mnogo različnih stvari. Ko mi nič ni uspelo, je Katja dejala, da bi lahko počasi začel delati za denar. Ves obupan sem se s tem sprijaznil. Z idejo, da bi izdelovala porcelan, je na dan prišla Katja, sam pa sem uvidel, da je to mogoče res prava tržna niša.
Katja se je kmalu po začetku intervjuja posvetila strankam, pogovor je prevzel Jure.
Kdaj sta se podala na skupno poslovno pot?
Blagovno znamko Catbriyur sva ustanovila že kot študenta, tik pred osamosvojitvijo. Rekla sva si, da če bova kdaj poročena, bova imela skupno blagovno znamko Catbriyur – Katja, Bricman, Jure. Že takrat sva izdelovala razne stvari, nakit in podobno, in že takrat sem imel izdelano grafično podobo za blagovno znamko.
Torej sta že pred tem, ko sta začela delati, vedela, da bosta imela nekoč skupen projekt?
Vsako leto sva se poleg študija, ki nama je šel dobro od rok in sva imela dosti časa, lotevala različnih projektov za denar. O podjetništvu sva se največ naučila iz lastnih projektov v času študija, to je bil nek svojevrsten inkubator. Tako sva se naučila, kako se denar sploh dela in kako nekaj začeti iz nič. Tudi pozneje sva bila mišljenja, da če imava neko znanje, ga morava uporabiti. Znanje ne sme biti samemu sebi namen.
Lahko bi delali tudi klobase Catbriyur – zakaj pa ne?
Kakšni projekti so bili to?
Izdelovali smo denimo čestitke, za ta projekt sva imela zaposlenih 15 študentov, ki niso imeli kaj delati, niso imeli kaj jesti, in midva sva jim dala delo. Tudi nakit smo izdelovali. V študentskem domu sva najela prostor, ki so ga preostali študenti večinoma najemali za prirejanje zabav, midva pa sva tam vzpostavila svoj »proizvodni obrat«.
Na policah v trgovini lahko opazimo najrazličnejše izdelke – od nakita do servisov, posod, skodelic … skratka številne umetniške stvaritve. Kakšna je bila pot od ideje, da bosta izdelovala izdelke iz porcelana, do vsebinske zasnove izdelkov?
Že v osnovi je bila ideja takšna, da narediva blagovno znamko in potem delava kar koli. Lahko bi delali tudi klobase Catbriyur – zakaj pa ne? Izdelovala sva tudi pohištvo, več tisoč kosov, ki ga bova razstavljala tudi na Koroškem. Denimo – ukvarjala sva se tudi z modo. Če že imaš blagovno znamko in ime ter si že postavljen v čas in prostor, vse skupaj lažje steče. Niti ni tako nevsakdanje, da se lotevava izdelave različnih stvari.
Lahko ob tem rečemo, da imata zelo prilagodljivo proizvodnjo glede na tržne spremembe?
Absolutno. Ta trenutek obstaja povsem realna možnost, da bova skodelice prodajala v londonski trgovini Harrods. Zanje bomo razvili posebno ponudbo zato, da lahko formiramo novo ceno, da lahko prodajamo omejeno izdajo in da lahko iz vsega tega konec koncev delamo marketing. In ravno zaradi tega nastanejo različni izdelki, ker se na priložnosti odzivava z novo ponudbo, novim izdelkom. Malo družinsko podjetje je najina prednost – stanujeva praktično v galeriji, torej tu, kjer delava. Sva v stiku s kupci, sondirava povpraševanje in pripravljava nove, aktualne izdelke, ki na trgu dobro kotirajo. To je najbolj logična in organska rast.
Če je to kriza, naj kar traja!
Svoje izdelke sta iz Kotelj ponesla v širni svet. Kako je potekala pot širitve blagovne znamke?
Začela sva v Kotljah, nato sva prvo galerijo odprla na Prevaljah, tako sva osvojila Koroško. Pozneje sva šla na Bled osvajat Slovenijo, nato še v Ljubljano. Vse se namreč dogaja v Ljubljani. Na Bledu sva morala trgovino zapreti, tam je zelo specifičen trg. Takoj po zaprtju pa sva začela v Parizu, kjer je bilo vse do globalne krize in recesije res odlično. Treba je dodati, da je takrat, ko sva odšla iz Pariza, posel cvetel, razmišljala sva celo o vrnitvi. V času krize se v Sloveniji niti ni čutilo tega padca in recesije, predvsem je bil pri nas priljubljen rek: »Če je to kriza, pa naj kar traja.«
So se skozi leta spreminjali tudi profili kupcev?
Seveda, ob tem pa sva tudi midva spreminjala svoje strategije. Vmes sva celo razmišljala, da bi razvila nekakšno večjo proizvodnjo. Ko pogledam kolege, ki so včasih vlagali v tehnologijo, danes prodajajo svoja podjetja za veliko denarja. Midva sva pač vlagala v umetnost in blagovno znamko.
Katerih kupcev je trenutno največ?
Od samega začetka je 70 odstotkov vseh kupcev turistov. Danes razmišljava, da se bova bolj usmerila v internetno prodajo in velike prodajne mehanizme, kot sta AliExpress in eBay – na spletu se dogaja vse. Tu v Ljubljani imava status vpadljive, drugačne znamke z močno lokalno identiteto. Turisti imajo znamke, kot so Swarovski, McDonalds in podobne, doma. Porcelana Catbriyur pa nimajo. In ko pridejo v Ljubljano, želijo imeti nekaj lokalnega, slovenskega.
Kjer koli si, lahko najdeš prijatelje, če si le pozitiven človek
Kako pa se razlikuje kupna moč med Koroško in Ljubljano?
V kupni moči je vidna razlika, vendar od neke prodajne frekvence na Koroškem tako ali tako ne živiva. Ko oblikuješ izdelek, moraš imeti v mislih, komu in za koliko ga boš prodal. Upoštevati moraš kupno moč ciljne publike in njihove življenjske navade. Ciljava na nek višji srednji razred, tako da si najine izdelke lahko privoščijo tudi na Koroškem, ampak večinoma ob posebnih priložnostih. V Ljubljani pa se kupuje zato, ker bi kupec pač nekaj imel, gre namreč za drugo logiko nakupa. Cenovni razred nekako ustreza vsem, ki pri nama kupujejo. Sicer pa imava v Kotljah še vedno galerijo, in sicer zato, da se ne izneveriva Korošcem.
Ali se sinova Urban in Lenart nista navdušila nad vajino dejavnostjo?
Ne, mogoče sem kot pedagog preveč pričakoval od samoiniciative. S Katjo sva imela občutek, da otrokom ne smeva vsiljevati najine realnosti, da si morajo zgraditi svojo identiteto in najti svojo srečo ter jo prilagoditi svojim sposobnostim. Po eni strani je to dobro, po drugi pa ne.
Kako pa sta se vidva lahko navadila na to, da sta zapustila Koroško in odšla v svet?
To nama ni predstavljalo težave, sva umetnika in rada potujeva. Takšen življenjski slog nama ustreza. Že kot študenta sva imela mišljenje, da je najin dom svet. Točno vem, kje sem doma, do tega imam nek poseben odnos – do Kotelj in do Koroške, povsod pa se dobro počutim. Kjer koli si, lahko najdeš prijatelje, če si le pozitiven človek, in prej ali slej boš naletel na pozitiven odziv ter dobro aklimatizacijo. Moram reči, da če bi ostal na Koroškem, bi se odrekel fenomenalnim izkušnjam, ki sem jih doživel po svetu. Koroška namreč nima neomejenih kapacitet v izzivih in tako lahko hitro zaspiš. Včasih razmišljam, da sem Koroško zapustil prepozno. Koroška je bolj zemeljska, bolj industrijska in pragmatična. Takšni umetniški primeri, kot sva midva s Katjo, so dokaj nerazumljeni, če pa že so, so bolj zaradi lepšega. Zaživiš lahko šele v Ljubljani – ali širše.
Jon Petek
