Železna Kapla praznuje. Obletnico trških pravic so obeležili na tradicionalen, vaški način in se poveselili, kljub temu da jim je neurje povzročilo zgodovinsko škodo. Ne samo uničen gozd in velika finančno breme, neurje je prineslo tudi socialno škodo, s katero se bodo spopadli v prihodnjih letih.
Železna Kapla letos praznuje prav poseben jubilej. Rojstni dan, bi lahko rekli. Pred 750 leti je majhna koroška občina pridobila trške pravice, to pa so nedavno primerno tudi proslavili. »Praznovati pa zelo dobro znamo, v dobrem in v slabem,« se pošali podžupan Občine Železna Kapla Gabriel Hribar. No, v vsakem hecu je nekaj resnice; na trgu Železne Kaple so se na praznovanju zbrali številni domačini in dolgo zgodbo občine počastili v tradicionalnem, vaškem vzdušju. Kot se za pristno koroško vas tudi spodobi.
Posebnost srečanja Kapelčanov je bila predstavitev 34 skupin domačinov. »Železna Kapla je zelo razvejana občina, njena posebnost so številne poseljene grape. Ljudje iz vsake grape imajo svoj način življenja, delujejo kot nekakšne majhne subkulture,« opisuje Hribar. Različni domačini iz različnih predelov občine so tako predstavili svoje življenje, načine in poglede, v središču občine so se skupaj združili v pestrosti.
Milijon kubikov padlo pod težo sile narave.
Kapelčani se veselijo v dobrem in v slabem. Danes ne moremo ravno reči, da preživljajo rožnate čase, že od decembra lani se borijo s posledicami hudega vetroloma – takoj po neurju so vedeli, da jih je doletela huda naravna katastrofa. Uničenih je 300 tisoč kubičnih metrov lesa, so se glasile prve informacije kmalu po neurju. A danes bi si Kapelčani želeli, da bi bilo tako. »Druga cenitev škode je znašala že 600 tisoč kubikov, pri zadnji, tretji cenitvi pa smo prišli do milijona kubikov uničenega lesa,« zaskrbljujočo situacijo opiše Hribar. Tudi sam je lastnik gozda, pod silo narave je padlo za okoli 600 kubičnih metrov lesa. »Če preračunam, škoda znaša okoli 20 tisoč evrov. A moj primer je eden izmed manjših.«
Ko govorimo o škodi, ne moremo mimo finančne plati. Jasno je, da je za majhno občino in posledično za majhen proračun takšna škoda izjemnno veliko breme. Država je poskrbela za evidenco in preveritev, kje vse je potrebno za popravo nastale škode. Ugotovili so 34 nujnih sanacij, ki jih morajo zavoljo varnosti občanov opraviti čim prej. »Imamo primer, kjer je reka Bela izdrla kamenje iz zidane stene. Kamenje predstavlja potencialno nevarnost za prebivalstvo Železne Kaple, zato se mora to takoj sanirati,« pravi Hribar in doda, da sta država in dežela velikodušno pristopili k problemu; slednja prispeva 25 odstotkov sredstev za sanacijo, država pa 60 odstotkov. Breme občine je tako »samo« 15 odstotkov, a preračunano v evre 15 odstotkov pomeni približno milijon evrov. »Tega denarja nimamo v predalu. Zaradi gradnje vrtca so naše roke zvezane pri finančnih manevrih, upamo pa, da nam bo država odobrila visoko posojilo.«
Socialni vidik neurja: mladi se bodo odselili.
Ne samo da je neurje posameznim kapelškim kmetom pobralo na stotine tisoč evrov, posledice imajo tudi socialni vidik, namreč mladi občani ne bodo prevzemali kmetij od staršev, saj v gozdu nimajo več kaj početi. »Mladi si bodo morali poiskati službe in se, najverjetneje, izseliti iz Kaple. V gozdu ni več prihodnosti,« pravi Gabriel Hribar. Mala občina, brez industrije, turizma in podobnih panog, ki ustvarjajo delovna mesta, se že danes srečuje z odlivom prebivalstva, zdaj jo bodo morali zapuščati še kmetje.
V Železni Kapli je največji delodajalec zdraviliški center Vivea, ki zaposluje okoli 200 ljudi. Drugih večjih delodajalcev ni, občani službe večinoma iščejo izven občine. V turizmu sicer vidijo nekaj priložnosti, obirske jame beležijo okoli 30 tisoč obiskovalcev letno, a to so dnevni turisti. »Turisti prenočujejo v drugih občinah na Koroškem. Ko pridejo na ogled obirskih jam, izstopijo z avtobusa in se nanj hitro vrnejo. Občina od njih, razen obiska jam, nima nobene koristi. Ugotoviti moramo, kako lahko turiste v občini zadržimo dlje časa,« razmišlja Hribar.
Slovenska politika se za manjšino ne bori.
Včasih radi rečemo, da je Železna Kapla najbolj slovenska občina, saj sta tako župan Franc-Jožef Smrtnik in podžupan Gabriel Hribar koroška Slovenca. Poleg tega tam živi veliko število Slovencev, med njimi tudi znani in za slovensko kulturo na Koroškem zelo pomembni ljudje. »A zato še ne moremo reči, da smo kar slovenska občina, čeprav sva z županom koroška Slovenca,« opomni Hribar in spomni, da je v sosednji občini Sele slovenstvo še bolj občutno – tam občinske seje prirejajo v slovenščini.
Je pa vzdušje Slovencev in s tem tudi slovenščine v Železni Kapli dosti boljše kot v kakšni drugi občini na avstrijskem Koroškem. Tako narod kot jezik čez mejo še vedno naletita na številne ovire in težave, opozarja Hribar: »Največja težava je šolstvo. V najnižjih stopnjah izobraževanja nimamo zagotovljenih pedagoških konceptov. Slovenščina postane jezikovni standard šele v četrtem razredu, a to je prepozno. Ekstremno me čudi, da pri tem slovenska politika ne reagira, čeprav jih opozarjamo.« Deželo Koroško sestavljajo tudi politični funkcionarji, ki jim večji vpliv slovenščine ni ravno pogodu in se borijo za očitno prevlado nemškega jezika. A slovenska politika za Slovence čez mejo nima posluha, ne nudi jim pomoči, borijo se sami. Včasih že Slovenec dobi občutek, da je državi za narod prav malo mar, podobno pa o slovenski politiki začutijo tudi Slovenci preko meja Slovenije.
JP
