Zeleni prehod in biomasa

Dobro se spomnim, kako sem leta 2008 sodeloval, kot razvojni tehnolog, na projektu Biobojler, kjer smo za neko avstrijsko podjetje, ki se je ukvarjalo z razvojem kurjenja biomase, razvijali rešetke za kurišče. Veste, Avstrijci so izračunali, da se v krogu 10 kilometrov od centra mesta z 10.000 prebivalci nabere dovolj biomase (med to so uvrstili vse, kar so komunalna podjetja zbrala med zbiranjem »zelenih odpadkov«: zeleni odrez, pokošeno travo, slamo in ostali odpad z njiv z njiv….), da lahko le ob minimalnem dodajanju sekancev zagotovijo, s kurjenjem le tega, dovolj toplote in tudi tople vode za celotno mesto čez celo leto.

 

Od tega je minilo že kar precej časa, vendar sem, skozi mojo nadaljnjo delovno kariero spoznal, da je biomasa edina pot k čim večji energetski samostojnosti Slovenije in tudi danes mi ni vseeno, ko vidim, kako romajo traktorji in tovornjaki napolnjeni s sekanci čez mejo, v Avstrijo (živim namreč blizu meje).

V Sloveniji je veliko strnjenih naselij (večjih vasi in manjših mest) kjer bi brez težav izvedli
daljinsko ogrevanje z biomaso. Pa vendar, tega je zelo malo oziroma skoraj nič. Do vsake večje vasi ali manjšega mesta pa je seveda napeljan plinovod. Ja, plin je bil poceni! Je bil in mogoče bo zopet, vendar pa močno dvomim, da bodo padle cene na nivo izpred leta ali dveh. Poraja pa se vprašanje, zakaj se je, na račun biomase, tako forsira plin, ki pogosto povzroča energetsko odvisnost (posledično pa tudi politično) od držav izvoznic. Podobno vprašanje se poraja tudi glede forsiranja sončnih elektrarn s strani sedanje vlade, saj sončne elektrarne ravno tako ne zagotavljajo energetske neodvisnosti, so nezanesljive, relativno slabo učinkovite, preveč podvržene vremenskim vplivom in, če upoštevamo pri izračunu CO2 odtisa tudi njihovo izdelavo (predvsem pridobivanje potrebnih surovin za izdelavo sončnih elektrarn), pa kar naenkrat niso več okolju tako prijazne (večino njihovih delov pa itak proizvajajo na Kitajskem, kar znova povzroča odvisnost od druge države).

Odgovor na obe vprašanji je lahko samo eden: PREMAJHEN ZASLUŽEK ZA VSE INTERESNE SKUPINE V SLOVENSKI ENERGETIKI. Plin prihaja od daleč, potuje preko različnih držav. Plinovod je drag, gradijo ga gradbinci in strojniki, plin distribuirajo razna energetska podjetja, v vseh fazah pa so prisotni tudi razni »lobisti«, posredniki in špekulanti. Pri sončnih elektrarnah je podobno, deli prihajajo od daleč, potrebuje se cel kup različnih dovoljen in soglasij, podeljujejo se različne subvencije… Torej, vsi dobro zaslužijo in so zadovoljni, denarci pa lahko odtekajo tudi v zasebne žepe… Masla je dovolj, da si lahko vsi na debelo mažejo kruh. Potrošniki pa to plačujemo in smo tiho ali pa »bentimo« brez vsakega učinka, saj se nam niti sanja ne na koganatančno nasloviti našo jezo.

Pri biomasi pa je malo drugače, biomasa je okoli nas, na dosegu rok! Kmet jo dostavi direktno v kurilnico in ne potrebuje nobenega posrednika, tako posledično tu ni prostora za razne špekulante, posrednike in lobiste, saj je pot prekratka. Denarni tok je veliko manjši in lažje sledljiv, saj poteka običajno samo v eni državi. No, v tem primeru pa je samo kruh, kruh z malo masla in to ni v interesu različnih energetskih lobijev, ki v primeru plina ali sončnih elektrarn lahko kar krepko služijo. Zato tudi forsirajo plin in sonce! Za potrošnike jim je vseeno, na njih gledajo le kot na molzne krave. Briga jih za energetsko neodvisnost države, njim je pomembno le, da si napolnijo svoje žepe.

Vendar pa, če bo hotela Slovenija postati energetsko čim manj odvisna od tujine, bo morala
izkoristi svoje lastne potenciale, med katerimi je zagotovo tudi biomasa, saj je Slovenija po
pogozdenosti tretja država v Evropi. Mnoge evropske države nam to zavidajo, mi pa tega ne znamo izkoristi. Morda pa samo (pod močnim vplivom energetski lobijev) tega niti nočemo?