Sprememba zakona o vodah za posege v priobrežne pasove postavlja strožje pogoje kot dosedanja ureditev. Industrijskih objektov odslej pod nobenim pogojem ne bo več mogoče graditi na priobrežnih zemljiščih. Koga zagovarjajo pobudniki referenduma, ki (mimogrede) tudi močno zavajajo? Ne gre jim namreč za pitno vodo, pač pa za politikantstvo in zagovarjanje interesov kapitala, ohraniti želijo status quo.
Ministrstvo za okolje in prostor, ki ga vodi minister Andrej Vizjak, je pred meseci na pobudo slovenskih občin pripravilo predlog novele zakona o vodah. Pri tem so pripravljavce vodili trije glavni nameni pri spremembi zakona. Minister Vizjak navaja, da je nov zakon strožji, referendum, za katerega se zavzemajo pobudniki, zbrani v pobudi Za pitno vodo, pa bi bil škodljiv za slovenske vode, za davkoplačevalce in za ljudi, ki živijo ob vodi.
Trije glavni nameni spremembe zakona o vodah
Minister Vizjak je v dosedanji razpravi izpostavil tri glavne namene spremembe zakona o vodah. Prvi namen je povečati sredstva za vzdrževanje vodotokov z rabo sredstev sklada za vode, kjer gre za 17 milijonov evrov. Nadalje zakon omejuje gradnje oziroma posege na priobrežnih zemljiščih. Doslej je bilo namreč mogoče z oženjem priobreženega zemljišča izvajati katere koli posege. Od leta 2002, ko je začel veljati zakon (pod okriljem takratne LDS), so bile namreč na priobrežnem pasu zgrajene številne tovarne, zasebne stanovanjske hiše, tudi vile, 80 odstotkov posegov je bilo zasebne narave. Minister Vizjak je pri tem poudaril, da se je v zadnjih letih posegalo v priobrežni pas tudi z objekti, ki uporabljajo nevarne snovi in so v zasebni rabi. Med drugim je izpostavil primere dveh tovarn, zgrajenih ob rekah.
S predlagano spremembo (novelo) zakona o vodah to ni več mogoče, določbo, ki je to dovoljevala, so črtali iz zakona. Na priobrežnem pasu se bodo po novem lahko gradili samo objekti javne rabe, pa še to le z vodnim dovoljenjem, ustreznim prostorskim aktom in ob izpolnitvi drugih natančno določenih pogojev.
S spremembo zakona je urejeno tudi financiranje inštituta za vode, kar ni zanemarljivo.
Državni zbor je novelo zakona o vodah sprejel 30. marca letos, teden kasneje pa je državni svet zavrnil odložilni veto na novelo zakona.
Pozitivne spremembe želijo uveljaviti čim prej
Nato so nekatere civilne iniciative in nevladne organizacije začele zbirati podpise za razpis naknadnega zakonodajnega referenduma. Pridružili so se jim tudi nekateri iz Levice, SD, LMŠ in SAB, koalicije KUL torej, kar nakazuje, da gre predvsem za politično motivirano temo. Pri tem sicer zatrjujejo, da gre “za pitno vodo”, vendar dejstva kažejo, da močno zavajajo.
V civilnih iniciativah je tudi veliko takšnih, ki jih doslej okolje ni posebej motilo. Pri tem spomnimo samo na graditev kanalizacijskega kanala prek ljubljanskega vodonosnega območja; ali pa Pravno-informacijski center (PIC), kjer z vso vnemo zagovarjajo migrantsko problematiko in jih odpadki oziroma onesnaženje gozdov in tudi vodnih virov ob meji ne motijo. Moti pa jih zdaj nekaj, kar je dobro za Slovenijo.
Poleg zavajanja o ohranjanju virov pitne vode, za katero si domnevno prizadevajo, v teh civilnih iniciativah ministrstvu za okolje očitajo, da so za sprejetje novele uporabili t. i. skrajšani postopek potrjevanja v državnem zboru namesto široke razprave. Minister Vizjak je ob tej pripombi pojasnil, da se je ministrstvo za skrajšani postopek odločilo, “ker želijo pozitivne spremembe uveljaviti čim prej“.
