Članek je bil objavljen v časniku Nedelja.
Roman Till o knjigah, letalstvu, slovenskem jeziku in petju.
Knjiga je težka. Še več knjig pomnoži težo. S knjižnega sejma v Frankfurtu se vrača s fotografijami na pametnem telefonu, elektronskimi naslovi in telefonskimi številkami, ne s knjigami. Ti kontakti niso težki in jih je lahko spraviti v letalo, kjer je teža za potnike omejena. Roman Till, urednik Mohorjeve založbe v Celovcu, praznuje svojo 40-letnico. V središču življenja so knjige tako službeno kot privatno, prizna pa tudi svojo zasvojenost z letali in letalstvom.
Da bo knjiga v središču poklicnega življenja, je bila zelo tesna odločitev, »vendar prava, ker to delam z vsem srcem«, pravi urednik Mohorjeve založbe Roman Till. Pripoveduje: »Iskal sem službo v letalstvu. Ta želja je bila čisto jasno prisotna od mojega 20. leta dalje. Nisem želel postati pilot, ampak delati sem hotel v ozadju pri kontroli in pripravi poletov. In skoraj je bilo pri letalski družbi Austrian Airlines tako daleč. Ker sem dobil službo kot urednik v Mohorjevi založbi prej, je bilo odločeno. Od takrat ob tem, da sem živel s knjigami, od knjig tudi živim, letalstvo pa se je razvilo v konjiček.«
Letalstvo ga posebej zanima od leta 1991 dalje. Povod je bilo letalo družbe Lauda, ki je strmoglavilo. Od takrat ga zanima vse, kar zadeva letala. Pomembne so zanj barve, tipi letal, logotipi letalskih družb. In še nekaj postaja zanj vedno bolj jasno: kjerkoli po svetu se znajde na kakšnem letališču, kot nepoboljšljiv zasvojenec, opazi stvari v ozadju, ki jih navadni potniki ne vidijo. Nekaj posebnih trenutkov si vedno znova lahko ogleda v svojem bogatem digitalnem fotografskem arhivu redkih letal, ki pristajajo na raznih letališčih. »Včasih je treba na kakšen posnetek posebej redkega letala kar nekaj časa čakati.« Včasih samo uživa v nekaj tisoč metrih nad Zemljo, kjer ob njem plavajo misli, ki potem pristajajo tudi za uredniško mizo v založbi, kjer je v središču tiskana beseda. Natančneje slovenska beseda.
Roman Till zelo dobro razlikuje med svetovnim angleškim jezikom, ki je tudi jezik letalstva, ter med slovenskim jezikom, v katerem ureja šolske in druge knjige. Till ugotavlja: »Angleščina je jezik, s katerim se lahko skoraj po vsem svetu sporazumevaš. Je neke vrste glavni jezik. Toda slovenščina je nekaj posebnega – to je jezik, do katerega imam posebno ljubezen. Je sicer jezik, ki ga govori zelo malo ljudi po svetu, a v meni vzbuja posebna čustva. Tako zelo malo je slovenskega jezika, da je vsaka beseda še posebej dragocena in tako zelo nam je lahko v pomoč pri odkrivanju drugih slovanskih jezikov.«
Del Tillovega življenja je tudi pesem. Poje pri Mešanem pevskem zboru Danica v Št. Primožu. Pozna, kakšni so odri, kjer nastopa z zborom, in ve tudi, da je za vsakim nastopom potrebnih mnogo vaj in priprave. Natančnost, pristnost in odkritost – te tri vrline so v središču življenja Romana Tilla. Pri nastajanju knjige je zanj pomembna natančnost, pomembne so kakovostne fotografije in lepo oblikovanje, »da človek lepo knjigo rad vzame v roke«. Pristnost je zanj pomembna pri prehrani, prav tako tudi pri človeških odnosih, pri katerih pa ne gre brez odkritosti.
Ob letalstvu in petju si je v košaro svojih konjičkov nabral še enega – tekanje. Na vprašanje, o čem razmišlja pri tekanju, ugotavlja: »Tekam zato, da se telo sprosti in da izgubljam kalorije. Razmišljam takrat, kadar grem na sprehod. Tu se sprazni tudi glava.« Včasih razmišlja tudi o novih knjigah, kajti urednik založbe nikdar ne ve, katera knjiga bo uspešnica in katera ne. Med vsa ta razmišljanja pa včasih tudi kapne vprašanje, kam bo šlo naslednje potovanje. Roman Till že ve, kam bo letos poleti poletel. Cilj je Rusija. Na poti tja pa bo imel nekaj tisoč metrov nad Zemljo priložnost pogledati od zgoraj na svet. Misli, ki jih bo vzel s seboj o knjigah, jeziku in pesmi, so brez teže in tem se bodo gotovo pridružile vizije za delo doma.
Vincenc Gotthardt
