Slikar Uroš Potočnik trenutno velja za enega najbolj prodornih slovenskih slikarjev. Za svoja dela, v katerih razmišlja in razčlenjuje probleme sodobne družbe, v kateri se danes nahajamo, je prejel prestižne nagrade, med drugim Jakopičevo priznanje. Ravno minuli petek, na dan slovenskega kulturnega praznika, je v Galeriji Ravne otvoril razstavo z naslovom Belovoški general (Ultra plus), ki jo sestavljajo dela štirih serij, nastalih v zadnjih letih Potočnikovega ustvarjanja. Po odprtju razstave je Potočnik za portal e-Koroška spregovoril o razstavi, svoji umetnosti in pogledih na družbo, na podlagi katerih nastajajo njegova umetniška dela.
Gospod Potočnik, ravno ste otvorili svojo razstavo z naslovom Belovoški general. Ob odprtju ste omenili, da je razstava posvečena vaši ženi. Zakaj?
Naslov razstave Belovoški general je posvečen moji ženi, ker jo je nekdo nekoč poimenoval “general”. Belovoški general nisem jaz, kot bi si mogoče lahko mislili, ampak moja žena, “ultra plus” je pa zgolj kot dražilec.
V svojih delih se dotikate družbene kritike, delavskega razreda, razslojevanja in izginjanja srednjega razreda. Kaj vas vleče k teh temam?
Družbo opazujem, saj sem del nje. Nekatere stvari si moramo razlagati, da lahko razumemo celoten proces družbenega razvoja. Moram poudariti, da nisem politično usmerjen – ne zanima me delavski razred v pogledu levice ali desnice, ampak me predvsem zanima, kaj se dejansko godi v naši družbi. Če si to razjasnimo, lažje razumemo razloge za te pojave in imamo možnost za odpravljanje težav.
Kje vi sami vidite težave naše družbe?
Ni nujno, da govorimo samo o težavah. Vemo, da smo zakorakali v četrto industrijsko revolucijo, ki bo nedvomno prinesla veliko dobrega, hkrati pa ima seveda to stranske učinke – družba, kot jo poznamo danes, v četrti industrijski revoluciji ne more obstajati. Zaradi avtomatizacije delovnih procesov se ukinjajo delovna mesta, ukinja se tudi intelektualno delo. Poiskati je treba, kaj bo človek v kontekstu te nove družbe, ki nastaja.
Poleg družbene kritike se v delih dotikate tudi oglaševanja, reklam, kar je konec koncev tudi neke vrste vizualna umetnost. Oglaševanje opazimo tudi v drugih vrstah umetnosti, denimo v filmih, kjer oglaševalci na subtilen način reklamirajo svoje storitve in izdelke ter tako s pomočjo umetniškega dela vplivajo na gledalca. Se tak način oglaševanja pojavlja tudi v slikarski umetnosti?
Taki načini oglaševanja niso nič novega, to je odkril že pop art v 70. letih. Tam se pojavi manifestacija oglaševanja tudi v slikarstvu in od takrat naprej je oglaševanje običajno prisotno tudi v sliki. Sam sem vstopal v sliko skozi oglase, ki jih vsakodnevno prejemamo v poštne nabiralnike, a zgolj iz strukturnega vidika. Pri oglasu ne potrebujemo pretirane kompozicije, treba je samo čim bolj racionalno zapolniti prostor z namenom, da potrošnik čim več informacij na enem mestu – ustreza torej elementu vertikale, horizontale in diagonale.
Vaša najbolj prepoznana dela so realistična, za realistično sliko ste prejeli tudi Jakopičevo priznanje.
Uporabljam tudi realizem, ne samo abstraktne forme. A če uporabim realistično formo, mora biti zapolnjena z neko vsebino, da me zadovolji. Ne bom slikal lepih vedut samo zato, ker so lepe, ampak jim moram dati nek kontekst.
Ste se zato odločili, da postavite sliko Gustava Courbeta Lomilca kamenja v nov kontekst?
Tako, Courbetovo delo je takrat problematiziralo delavstvo in izkoriščanje delavstva, danes pa je temu podobno. Prihaja do tega, da se v tem prehodnem obdobju industrijske revolucije delovna sila izkorišča – vrednost dela pada in prihaja do velikih razkolov in razslojevanja v družbi.
Ukvarjate se tudi z digitalno umetnostjo, s Photoshopom in drugimi pripomočki v obliki računalniške programske opreme.
Kot je razvidno s slik, ki imajo modernistično formo mreže in barve, uporabljam za določen delovni proces samega slikarstva algoritme, ki jih program premore, in s tem skrajšam proces slikanja. Kot trik oziroma pretveza je to, da gledalec tega niti ne opazi, in namigujem na to, da se nam lahko zgodi, da bo en del umetnosti v prihodnosti generiran v celoti z umetno inteligenco in algoritmi. Ker bo povsem samostojna, tega niti ne bomo opazili.
Lahko izpod vaših rok vidimo tudi digitalni izdelek kot končni umetniški produkt, brez čopiča in platna?
Izdelal sem samo nekaj animacij, ki so bile povsem eksperimentalne narave. Tega sicer nisem še nikjer pokazal in dvomim, da kdaj bom, saj je ta produkcija tako zahtevna, da zahteva velike time. Izguba časa je, da bi se sam ukvarjal z animacijo.
Zaposleni ste kot učitelj na osnovni šoli, kjer poučujete likovno vzgojo. Ali se mladi po vašem mnenju in izkušnjah dovolj zanimajo za umetnost?
Riše in slika rad vsak, v nekem obdobju odraščanja zanimanje pač raste ali pada, odvisno od spreminjanja interesov vsakega posameznika. Sam sem zagovornik nenehne motivacije – učenca je treba motivirati in mu pustiti možnost, da se izrazi, tudi če dela povsem po svoje. S tem razvija svojo individualnost in lastno izražanje. To se mi zdi najbolj bistveno.
Pogovarjava se ravno na slovenski kulturni praznik. Kakšno je vaše mnenje o stanju slovenske kulture? Lahko se osredotočite samo na likovno umetnost.
Likovna umetnost je danes svobodna bolj kot kdajkoli, saj ni vpeta v nobene režime – slikarji lahko počnemo, kar želimo. V Sloveniji pogrešam malo večjo kapaciteto trga.
Jon Petek
