Od prvega povodca pred 23 leti pa do danes, do regijskega društva za zaščito in pomoč zapuščenim živalim, so prostovoljci in prostovoljke Društva proti mučenju živali Koroške prehodili dolgo in trnovo pot, društvo pa je postalo nepogrešljiv družbeni člen celotne regije. Nesebična pomoč nemočnemu bitju in trud za njegovo dostojno življenje je brez dvoma eno najbolj častnih dejanj človeka, koroški prostovoljci pa so zadnji up, ko živali ostanejo brez ljubezni in toplega doma. Čeprav se srečujejo z nastanitveno stisko, omejenim proračunom in včasih tudi z grobostjo ljudi, opravljajo svoje poslanstvo popolnoma predano in pri tem ne popuščajo. Z ustanoviteljico DPMŽ Koroške smo se pogovarjali o problematiki zapuščenih živali na Koroškem, o delu društva in o morebitnem prvem koroškem zavetišču za živali, ki ga regija še kako potrebuje.
Že 23 let mineva, odkar ste začeli svojo pot prostovoljstva in pomoči živalim. Je bila pot do ustanovitve regijskega društva težka?
Začelo se je pred 23 leti in z enim samim povodcem. Pod balkonom bloka na Ravnah na Koroškem sem našla mačjega mladiča, ki je imel zlomljeno hrbtenico in mu sama nisem znala pomagati. Iskala sem pomoč zanj in naslednji dan v Slovenj Gradcu prišla do gospoda Milana Razdevška, ki me je pravzaprav vpeljal v kruti svet trpljenja živali. Brez pomisleka sem se včlanila v društvo, aktivno sodelovala in pozneje prevzela vodenje. Sedež društva sem prestavila na Ravne na Koroškem in ga leta 2001 prekvalificirala v koroško društvo. Vsa ta leta so bila zame natrpana z žalostnimi prizori trpljenja živali, votlih oči, nemih ust in brezčutnih ljudi. Vztrajala sem ob izdatni opori Dragice Dervodel, zadnja leta pa se je v to zgodbo aktivno vključila tudi hčerka Dajana, ki s svojo ekipo sedaj vodi društvo na operativni ravni.
Vemo, da problematika zapuščenih živali na Koroškem ni prav rožnata. Kako pogosto zazvoni telefon društva?
Večkrat na dan, vsak dan. Ta čas, ko na plano prihajajo nezaželeni mačji mladiči, ni dneva, da ne bi v oskrbo dobili kakšne mačke. Če je žival zdrava in nepoškodovana, ji po veterinarski oskrbi že lahko iščemo stalno namestitev. Težko pa je, če je žival polomljena ali hudo bolna; takrat potrebuje tudi večmesečno oskrbo, veterinarski stroški pa poskočijo na več sto evrov pa tudi novega lastnika se težje najde.
Ali finančno breme veterinarske oskrbe prevzame društvo? Pri DPMŽ Koroške gre za neprofitno, prostovoljno organizacijo – kako zagotavljate zadostna finančna sredstva za delovanje?
Z občinama Ravne na Koroškem in Slovenj Gradec imamo sklenjeno pogodbo o sofinanciranju dejavnosti društva, in sicer financirajo le osnovno veterinarsko oskrbo, ki zajema sterilizacijo ali kastracijo in zatiranje zunanjih in notranjih zajedavcev.
Preostale stroške, kot so hrana za živali, oprema, zdravila, operacije, poleg tega pa tudi dneve, preživete pri veterinarju, krije društvo. Delamo v javnem interesu in s tega naslova lahko pridobimo pol odstotka od dohodnine, poleg tega lahko imamo javnega delavca, za kar se tudi ob tej priložnosti Občini Ravne na Koroškem zahvaljujem za posluh in pomoč. Trenutno imamo že peto javno delavko, ki je članom društva v veliko pomoč predvsem v času, ko smo v svojih službah. Druga potrebna sredstva pa zagotavljamo z donacijami podjetnikov in posameznikov, prodajo koledarjev in SMS-donacijami. Enkrat na leto organiziramo tudi večji dobrodelni dogodek; ta bo letos jeseni v grajskem parku na Ravnah na Koroškem. Poskrbeli bomo za prijetno, aktivno druženje in hkrati promovirali veganstvo.
Ob tej priložnosti bralce vabim tudi na VEGAFRIDAY NA RAVNAH NA KOROŠKEM, ki ga organiziramo v sodelovanju s Slovenskim veganskim društvom, in sicer 25. maja, ob 18. uri, v Mladinskem hotelu Punkl Ravne na Koroškem.
Kakšni so najpogostejši vzroki, da človek žival zapusti?
Empatija je globalno gledano v deficitu. Odkar se je življenjski standard v Sloveniji znatno znižal, ljudje pogosto nimajo od kod vzeti evrov za drage veterinarske storitve, zgodi pa se, da nimajo niti za hrano. Cene sterilizacij in kastracij so v primerjavi z mizernim delavskimi plačami hudo drage. Revščino pa prve občutijo živali. Eni ne zmorejo, drugi pa za živali NE dajo, četudi imajo. Ni jih malo, ki segajo po krutih načinih, da se živali znebijo. Tudi revščina v glavi in duši prispeva k trpljenju živali. Z nekimi hudimi naklepnostmi se sicer ne srečujemo, so pa pogosto prisotni nevednost, brezbrižnost, pohlep in zavožena življenja. Ljudje nas pokličejo tudi, ko opazijo neprimerno oskrbo rejnih živali ali najdejo obnemoglega ptiča, ježa, veverico. Ko gre za prostoživečo žival, klicatelje napotimo v azil za divje živali, ki deluje pri ambulanti za male živali Golob na Muti.
Pa se problematika zapuščenih živali izboljšuje ali slabša?
Stanje na področju zapuščenih živali se skozi leta seveda izboljšuje, k čemur je največ prispevala prav civilna sfera. Državi so namreč zapuščene in trpinčene živali zadnja struna na brenkalu. K ozaveščenosti, predvsem pa informiranosti, izdatno prispevajo svetovni splet in družabna omrežja. Tudi drugi mediji so učinkoviti, saj se živali najhitreje rešujejo, če so prisotni mediji in novinarji. Dandanes lahko posneta fotografija trpinčene živali že naslednjo sekundo zaokroži po svetovnem spletu. Družabna omrežja in splet nam bistveno olajšujejo delo, predvsem kar se tiče oddaje živali. Torej – kar se tiče zapuščenih psov, je obvezno čipiranje znatno znižalo število psov na cesti, brezdomne mačke pa so nikoli dokončana zgodba.
Svet Koroške regije je na eni izmed zadnjih sej dal zeleno luč prvim korakom k vzpostavitvi zavetišča za zapuščene živali na Koroškem. Boste sodelovali pri tej zgodbi?
Seveda, z velikim veseljem in v veliki meri s prostovoljstvom. Če bomo dočakali zavetišče na Koroškem, bo to najbolj humano zavetišče v Sloveniji, v to sem prepričana in na tem bom delala. Se pa rahlo bojim, da je vzpostavitev zavetišča le predvolilna poteza pred prihajajočimi lokalnimi volitvami.
Javno ste izrazili nestrinjanje s predlogom, da bi upravljanje bodočega zavetišča prevzelo skupno koroško komunalno podjetje Kocerod. Zakaj je po vašem mnenju to slaba poteza?
Zbodla me je povezava med komunalnimi odpadki in pomoči potrebnimi zapuščenimi živalmi. Če je že pogoj, da je zavetišče pod streho enega izmed regijskih centrov, potem bi ga osebno prej povezala z reševalnim centrom Koroške. Lokacija zavetišča seveda mora biti odmaknjena od urbanih središč, a še vedno lahko dostopna. Pomoči potrebnim živalim bo koristilo le zavetišče, ki ga bo vodilo srce, ne kapital. Vsi pa vemo, da je kapital sveta vladar. Pravzaprav se mi niti ne zdi pomembno, kje na Koroškem in pod čigavo taktirko bo delovalo zavetišče, pomembno je, da ga bomo končno dobili. Še rajši pa bi videla, da ga sploh ne bi potrebovali. Poskrbela pa bom, da bo med zaposlenimi tudi nekdo iz civilne sfere oziroma nekdo, ki tak posel obvladuje s srcem.
Torej bi se zavzemali za visok standard skrbi za živali in njihovega življenja v zavetišču?
Seveda. S prostovoljstvom si bomo prizadevali dvigniti standarde življenja živali v zavetišču nad predpisanimi. Posebno skrb bomo namenili oddajanju živali novim lastnikom. Z oddajo živali neprimernemu posvojitelju se trpljenje namreč ne konča. Nedavno sem na primer v stanovanju našla psičko, posvojeno iz zavetišča, ki je bila s polmetrsko verigo cele dneve priklenjena na radiator. Niso je bili sposobni vzgojiti, kaj šele imeti radi. Tudi evtanazijam živali, ki jih ne bodo oddali v 30-dnevnem predpisanem roku, se bomo odločno in glasno upirali. Skratka, želim si dobrega sodelovanja v korist živali.
Kako trenutno rešujete nastanitveno stisko in katerih živali imate največ v oskrbi?
Če hočemo žival rešiti s ceste, jo moramo peljati nekam na varno. Ker pa za to nimamo primernih prostorov, jih prostovoljci ali najditelji vzamejo v začasno varstvo v svoj dom, društvo pa poskrbi za veterinarsko oskrbo, hrano, pripomočke in iskanje novih lastnikov. Z začasno namestitvijo nam občasno pomagajo tudi veterinarske postaje. Največ se ukvarjamo z zapuščenimi mačkami.
Kljub obveznemu čipiranju se še vedno najdejo neregistrirani psi, zaradi česar lastnika ne moremo izslediti, s pomočjo čipa in registra ga pa hitro najdemo. Neregistriran pes je zame že prvi znak neodgovornega lastništva.
Lahko v takšnih primerih, ko je lastnik znan, začnete kakšen postopek pregona?
Kot društvo nimamo nobene izvršilne oblasti. Nevestne lastnike živali lahko le opozarjamo na določila Zakona o zaščiti živali in podzakonskih aktov in vztrajamo na ureditvi razmer, v eklatantnih primerih pa zadevo predamo v obravnavo pristojnemu uradnemu veterinarju.
Torej se lahko na DPMŽ Koroške lastniki obrnejo tudi takrat, ko za žival ne morejo več skrbeti?
Ljudje se pogosto obračajo na društvo, ko sami ne zmorejo več poskrbeti za svojo žival zaradi ločitve, preselitve, bolezni, nosečnosti, brezposelnosti in obupa. Sorodniki in sosedje se obračajo na nas, ko lastniki živali umrejo, gredo v dom za starejše ali bolnišnico.
Tudi lastniškim živalim torej pomagamo po svojih močeh z iskanjem novih domov, s plačilom veterinarskih storitev ali začasnim varstvom živali. Ker pa so tudi naše zmožnosti predvsem prostorsko in finančno omejene, vsakemu vedno in povsod ne moremo ugoditi. Ljudje pozabljajo, da so sami odgovorni za svoje živali.
Omenili ste, da z raznimi dogodki tudi ozaveščate. Na kakšne načine pristopate in izobražujete javnost?
Zavedamo se, da rešujemo le vrh ledene gore in da večina trpljenja živali ostane skrita, zato je naše poslanstvo tudi preventivno delovanje.
Sodelujemo s šolami in vrtci, kjer predstavljamo svoje delo, predvsem pa želimo v otrocih prebuditi empatijo do vsega živega. V učnih načrtih je namreč zelo malo vsebin, ki bi otroke podučile o dobrobiti in pravicah živali. Skozi leto pripravimo tudi več informativnih stojnic, kjer splošno javnost opozarjamo na problematiko zapuščenih živali. Enkrat na leto pa pripravimo večji dobrodelni dogodek, kjer javnost opozarjamo na prisotnost trpljenja, ki ni potrebno.
Dokler bodo ljudje mislili, da živali ne čutijo, bodo živali čutile, da ljudje ne mislijo! (Nuša Hozjan)
Jon Petek
