Zagnan planinec in predan fotograf iz Raven na Koroškem Sebastijan Oblak je na domači gori, Uršlji gori, stal že več tisočkrat. Resno je začel planinariti šele po Abrahamu, osvojil je več tujih vrhov, mnogo višjih od skromne koroške Uršlje gore, a vselej ga vleče nazaj nanjo. Nekega dne pa je na vrhu Uršlje gore uzrl svetlobni pojav, ki ga je povsem prevzel. Senca telesa v meglicah, okrog glave pa mavrični sij, kot bi se v meglicah prikazala čudežna podoba. Čeprav gre za povsem razložljiv fizikalen pojav, so redki tisti, ki so ga uzrli, še bolj redki pa so ga ovekovečili z enkratnimi fotografijami. Oblak je podobo poimenoval Glorija na Uršlji gori, od takrat naprej pa je pričel dnevno zahajati na vrh in že tisočkrat ovekovečil »koroški čudež«. Svoje izjemne fotografije je predstavil tudi v knjigi Uršlja gora: presežni svet, v intervjuju pa nam zaupa, kdaj se Glorija prikaže in kako je izgledalo prvo snidenje s čudežno podobo.
Sebastijan, lahko bi rekli, da ste Korošec, ki je bil največkrat na Uršlji gori. V enem dnevu ste na vrh odšli kar petkrat. Zakaj Uršlja gora in zakaj tolikokrat nanjo?
Ko sem petič v enem dnevu prišel na Uršljo goro, sem se tresel od navdušenja. Bilo je isto, kot da bi prvič v življenju prišel na vrh. Ko sem začel fotografirati pa sploh. Vedno je bilo drugače. V eni uri, ko sem prišel nazaj, sonce spremeni lego, meglice pridejo ali gredo.
Je fotografija tisto, kar vas tako vleče nanjo? Kaj so poleg Glorije vaši najljubši motivi?
Najlepši motiv zame je, ko vidim, da se med drevesi nabirajo megle, da se pripravlja k nevihti. Na gori sem doživel vse možne vremenske razmere. Takšne nevihte sem doživel na gori, da sem mislil, da se ne bom vrnil živ domov. Strele so sekale, bil sem v kratkih hlačah. Toča je tako padala, da je bila gora bela.
To že nekoliko meji na fanatičnost, pretiravanje.
Nikoli nisem pretiraval. Večkrat so ostali gorniki vzeli to kot neko rivalstvo, da se hvalim in lažem. A sam zase vem, kolikokrat sem bil na vrhu in kaj sem slikal, to je edino, kar šteje. Ostalo se pa tako ali tako vidi po fotografijah. Nikoli nisem tekmoval s kom.
Ste fotografske navdihe iskali tudi na kakšni drugi gori?
Hodil sem tudi na druge bližnje gore a nobena druga ga ni prevzela tako kot domača Uršlja. V enem letu sem bil tudi do 50-krat na Peci. Hodil sem večinoma sam, žena se mi je pridružila enkrat ali dvakrat. Tudi na Peci mi je uspelo kar nekaj dobrih fotografij.
Kako visoka je skupna številka vzponov na Uršljo goro?
Na Uršlji gori sem sigurno stal 3500-krat. Ne bom pretiraval, da se ne bom zlagal. A v to številko niso všteti vzponi, ki sem jih opravil pred 50. letom.
Marsikateri planinec je v zgodnjih jutranjih urah, ko je sonce nizko in komajda obsije vrh planine, opazil lastno senco v nabranih meglicah, okrog sence pa obroč nenavadnega mavričnega sija. Svetovno poznan tovrstni pojav je Brocken Spectre, poimenovan po gori Brocken v nemškem gorovju Harz. Že leta 1780 naj bi Nemec po imenu Johann Silberschlag na gori Brocken opazil in opisal ta pojav, ki je sčasoma prerasel v eno največjih atrakcij za fotografe v Evropi. Takšnega pojava, specifičnega za določeno goro, pri nas nismo poznali, dokler ni Sebastijan Oblak javnosti predstavil svoje osupljive fotografije iz Uršlje gore.
Se spominjate dneva, ko ste prvič videli Glorijo?
Žena je bila v službi, otroci v šoli, jaz sem šel na Uršljo. Prišel sem hitro na vrh, ko sonce še ni čisto vzšlo. Vedno sem šel na Železni križ, potem do koče, do lesenega križa in nazaj v dolino. Ko sem od koče stopal proti cervki, sem v daljavi zagledal senco. In kaj je mene vleklo, da grem nazaj na vrh k železnemu križu, ne vem. Ko pridem k križu pa presenečenje. V senci se prikaže podoba, oris ženske, ki na glavi nosi svetlečo se krono. Nisem mogel verjeti, kaj sem videl in ujel v objektiv, tresel sem se od navdušenja. Od takrat naprej me je gora povsem prevzela. Dnevno sem zahajal na vrh z namenom, da ovekovečim čudež, ki drugi planinci in fotografi ne uspejo uzreti.
Kaj takega ne bi mogli najti na kakšni drugi gori?
Verjetno bi. Ta pojav je izredno pogostsd v planinah. A večkrat se Glorija pojavi okrog celega telesa, pri mojih fotografijah na Uršlji gori pa izključno okrog glave. Včasih so ljudem verjeli na besedo, ko so rekli, da se jim je prikazala Marija. Meni pa danes ne verjamejo niti ko jim pokažem fotografije.
Torej, najboljši pogoji za Glorijo so jutro po nevihti, ko so sonce in meglice nizko?
Med drugimi. Goro odlično poznam; biti mora čista, nedolžna, na vrhu moram biti sam. To je nekaj duhovnega. Fotografiranje traja pri meni ure in ure. Včasih se že naveličam fotografirati tako dolgo. Večinoma sem fotografiral ob sončnem vzhodu. Uršlja gora ni tako visoka. Na vzhodni strani, proti Slovenj Gradcu, so sami majhni hribi. Ko sonce od spodaj navzgor posije na Uršljo, takrat je najboljša priložnost za Glorijo. Popoldan nikoli nisem fotografiral, ker sonce hitro pade za Peco in ni pravega kota svetlobe, ki pada na goro. To tudi sovpada s samo duhovnostjo Glorije – sončni vzhod pomeni začetek novega življenja, zahod pa nekaj morbidnega, umirajočega. Trdim, da ima Uršlja gora posebno moč in ta Glorija je značilna samo za Uršljo goro.
Jon Petek
