Praznovanje božiča na Koroškem

Danes se praznovanje božiča precej razlikuje od običajev, ki so spremljali praznične zimske dneve pred vstopom v novo leto. Vpliv globalizacije je potrkal že na vsa vrata zahodne družbe, tudi na podeželske domove. Nekateri so ji vrata odprli na stežaj, drugi še vedno ostajajo na tirih starih krščanskih običajev, kot so denimo adventni post, obisk polnočnic in postavljanje jasli.

Božič je v zadnjih letih postal predvsem praznik trgovin in trgovcev, božične okraske, jelke in sugestije božičnih daril potrošniki prejemamo že konec avgusta, najpozneje v začetku septembra – tri mesece pred začetkom adventnega časa. Tako kot v drugih krščanskih deželah se tudi na Koroškem še vedno praznuje z določenimi šegami, ki se začnejo z začetkom decembra oziroma začetkom adventnega časa. V začetku 20. stoletja je bil za otroke na Koroškem mnogo bolj kot božič priljubljen čas prihoda Miklavža. Na Miklavževo so starši obdarovali svoje otroke, kot je to v navadi še danes, a star običaj močno izpodriva prihod Božička. V knjigi Črna in Črnjani avtorjev Marije Makarovič in Ivana Modreja je ohranjeno pismo Miklavžu, ki ga je spisal rudarjev sin iz Črne na Koroškem. Iz pisma je razvidno, da so imeli otroci takrat skromne želje, kot so zvezki, sladkarije in kakšne druge šolske potrebščine, pa tudi sadje in orehi so se znašli na Miklavževem spisku.

Tradicionalne priprave na božič se v marsikaterem koroškem domu začnejo že z začetkom decembra, ko se začne adventni čas. Na mizah se pojavijo adventni venčki, ki niso samo okras in popestritev prazničnega vzdušja, ampak izražajo globoko versko simboliko. Štiri sveče, ki postopoma zagorijo vsako nedeljo vse do 25. decembra, izžarevajo mir, ljubezen, vero in upanje. Adventni čas spremlja tudi precej izumrla šega postenja do Božiča, kot v času pred veliko nočjo, a se v tradicionalnih, vernih družinah še vedno pojavlja.

Danes je jaslice, glavni simbol božiča, v veliki meri že zamenjala božična jelka, veje katere se šibijo pod težo svetlečih okraskov, okoli drevesa pa kup daril. Tudi navada obdarovanja v božičnem času ostaja tradicionalna, a z nekoliko drugačno percepcijo pomena. Tako kot v času Miklavža so tudi za božič darila prejemali večinoma samo otroci, vsebina prazničnega zavitka pa je bila zelo skromna v primerjavi z današnjimi obdarovanji, ko se trgovcem vseh mogočih izdelkov začnejo cediti sline že, ko porumeni prvi list bližnjega drevesa, pred trgovskimi centri pa po prvem decembru ni več mogoče dobiti prostega parkirnega mesta.

Marija Makarovič in Ivan Modrej v knjigi Črna in Črnjani pojasnita, da so v Mežiški dolini božična drevesa postavljali predvsem v domovih, kjer so bili majhni otroci, pomembno opravilo predbožičnega večera pa je bilo postavljanje jaslic. Po drugi svetovni vojni, ko je na našem ozemlju zavladal socialistični režim z odporom do cerkvenih običajev, je na javnih mestih božično drevo zamenjala novoletna jelka, ponovno pa se je na mestnih trgih začela pojavljati po osamosvojitvi Slovenije od Jugoslavije.

JP