Prvi novembrski dan je že od nekdaj posvečen spominu na pokojne, najrazličnejši krščanski obredi se vrstijo po vseh slovenskih župnijah, v cerkvah in na pokopališčih. 1. november ali dan spomina na mrtve je leta 1999 postal slovenski državni praznik in dela prost dan, od takrat praznik nosi uradno ime »dan mrtvih«. Tudi na vseh večjih koroških pokopališčih bodo danes potekale spominske slovesnosti.
Pred stoletji je bilo pokopavanje umrlih precej drugačno kot danes, kar je razvidno tudi iz koroške zgodovine. Prafare, kakršna je bila v Libeličah, so pokopavale umrle iz svojega območja, a včasih je bila umrljivost večja kot danes, zato so se prafaram kosti kopičile in postajale breme. V namene shranjevanja teh velikih količin kosti so na prafarah gradili okrogle kapele oziroma kostnice, kamor so shranjevali kosti. Tovrstna kostnica, ena izmed treh v Sloveniji, je na ogled kot zgodovinska znamenitost na libeliškem pokopališču. Trendi pokopov pa se skozi leta počasi spreminjajo. Nedolgo nazaj so žarni pokopi v veliki meri zamenjali klasične pokope, ki so prevladovali skozi stoletja, pojavljajo pa se tudi povsem novi načini, kakršnega so v komunalnem podjetju JKP Log prvi na Koroškem vpeljali na pokopališču Barbara.
Barbarin gaj in gozd spominov
Na pokopališču Barbara na Prevaljah so prvi na Koroškem začeli izvajati drugačne pogrebe; svojci se lahko od pokojnih poslovijo s posipom pepela v Barbarinem gaju ali pa s pokopom v Gozdu spominov. Na zadnjem delu največjega pokopališča v Mežiški dolini so etaže, predvidene za nagrobna polja, uredili v prostor za posip pepela. »Na etaži smo uredili travnato površino v obliki matematičnega znaka za neskončnost; človek sicer umre, vendar njegovo telo postane hrana za ptice, zemljo – vrne se k naravi in krog se nadaljuje,« je za portal e-Koroška povedala direktorica komunalnega podjetja JKP Log Marjetica Tasič Bukovec. Prostor za posip je zaščiten z ograjo, da se iz spoštovanja do umrlih po travnati površini ne sprehaja.
V neposredni bližini Barbarinega gaja na pokopališču Barbara so del etaže zasadili z drevesi, svojcem pa so dali možnost, da v biorazgradljivi žari ob ta drevesa pokopljejo svoje najdražje. Filozofija tega načina slovesa je podobna ideji v Barbarinem gaju, to je vračilo naravi in nadaljevanje neskončnega cikla življenja. Vsako drevo v Gozdu spominov nosi svojo oznako, na posebni tabli pa je pod oznako drevesa zapisan vsak, ki tam počiva.