Ko slovenska, pretežno invalidna politika, slavi arbitražni sporazum, ki je Sloveniji ponovno vzel del ozemlja, se nihče od politikov, javnosti ali medijev ni spomnil na Libeliče in dogodke natanko pred 95 leti. Leta 1922 so bile Libeliče, dve leti po plebiscitu, ponovno vrnjene matični državi. Libeličani so hoteli biti del Slovenije in ostati Slovenci, bili so tako uporni, da so velesile ponovno risale meje in Libeliče umestile v državo, kjer je živela večina Slovencev. Če bi današnji politiki poznali to zgodovino, potem ne bi slavili odločitve, ki Sloveniji jemlje nacionalno ozemlje. In namesto lažne tolažbe ob obisku vlade v vaseh, ki so pristale na Hrvaškem, bi morali slišati besede, kako si bo država prizadevala, da bodo te vasi spet postale Slovenske. Resnici na ljubo, tudi Libeličani v takratnih prelomnih časih niso imeli podpore takratne države, temveč so to junaško delo opravili sami. Z vztrajnostjo, trmo, upornostjo, predvsem pa z ljubeznijo do domače zemlje in maternega jezika. Naj bodo Libeliče za zgled!
Center Libelič je pri Buču
Takoj za prometnim znakom, ki oznanja prihod v Libeliče, se zapeljemo mimo majhnega, z rožami skrbno urejenega križišča, kjer plapola velika slovenska zastava. Libeliče so najbolj koroška vas na Koroškem ter ena izmed najbolj slovenskih vasi v Sloveniji. Domačini so večinoma slovenskega rodu, kleni Korošci. Kaj kmalu po cesti skozi vas prispemo do znamenite kmetije Buč, kjer slavijo po izjemno okusni pristni domači hrani. In na našo srečo na dvorišču kmetije sedi ravno Libeličan, ki o Libeličah in zgodovini kraja ve praktično vse. Libeličani in tudi drugi se na dvorišču izmenjujejo.
Adrijan Zalesnik, ki je bil dvajset let predstavnik krajevne skupnosti Libeliče, naš nenapovedan obisk toplo sprejme, gospodar in gospodarica kmetije Buč, Dušan in Erika Plešivčnik, nas takoj postrežeta z domačim jabolčnikom in sveže pečenimi krofi. Adrijan je takoj pristal na to, da z nami spregovori o Libeličah in koroškemu plebiscitu. »Morate mi povedati, kaj vas zanima. V nasprotnem primeru vam o Libeličah povem vse.« In tako smo začeli naš sprehod po znameniti koroški vasi.
Libeličani že pred stoletji niso ubogali oblasti
Župnijska cerkev Libeliče in okoli nje pokopališče že stoletja stojita naslonjena ob breg in gledata na Libeliče. Ob obisku cerkve Zalesnik pove, da se je zgodovina Libelič začela že precej zgodaj. Zapiski o nastanku naselja segajo v 11. stoletje. Že takrat je bila reka Drava mejna reka, ki je razdeljevala salzburško škofijo na levem bregu in oglejski patriarhat na desnem. Oglejčani so kot protiutež Labotu organizirali prafaro v Libeličah. »Poudarek na »pra« je zato, ker so imele te fare pravico pokopavati rajnike s svojega področja,« pojasni Adrijan. V tistih časih je bila umrljivost večja, ljudje so umirali mlajši, poleg tega pa je takratna libeliška prafara zajemala celotno območje današnje Koroške vse do Šmartnega pri Slovenj Gradcu. Kosti umrlih so se na prafarah kopičile in čez čas postajale breme.
V namene shranjevanja teh velikih količin kosti so na prafarah gradili okrogle kapele oziroma kostnice, kamor so shranjevali kosti. »Libeličani smo znani po tem, da ne ubogamo na prvo besedo,« pove Zalesnik, in tako je libeliška kostnica preživela masovno rušenje le-teh s strani cerkvenih oblastnikov, ko so začele razpadati prafare. Na Slovenskem sta poleg kostnice v Libeličah ohranjeni samo še dve, v Mokronogu in Jarenini, libeliška pa je edina, ki je ohranila avtentično vsebino.
Poldnevnik preko praga muzeja plebiscita
Preko praga hiše, v kateri je muzej Koroškega plebiscita, poteka petnajsti meridian ali poldnevnik. »To so izmerili leta 1652 brez navigacij in preostalih modernih pripomočkov.« V hiši visi tudi libeliška zastava, na kateri je libeliški grb, ki ga je oblikoval Zmago Jelinčič skupaj z Adrijanom Zalesnikom. Adrijan objasni pomen barv, ki sestavljajo zastavo: »Modra je zato, ker so Libeličani modri ljudje, rdeča pa predstavlja ljubezen do domovine.«
Preden stopimo v muzej koroškega plebiscita, nam Adrijan razkaže še znamenito črno kuhinjo. »Vsi razstavljeni artikli so iz naše krajevne skupnosti,« ponosno doda in pove, da je kuhinja spomeniško zaščitena. Sprva jim spomeniško varstvo v kuhinji ni dovolilo obesiti luči z namenom, da bi obiskovalec občutil pristnost, avtentičnost kuhinje. »Kako naj obiskovalec sploh kaj občuti, če nič ne vidi?!« se sprašuje Adrijan pod eno blago žarnico, ki daje ravno toliko svetlobe, da si lahko obiskovalec med črnimi stenami ogleda stare kuhinjske pripomočke.
Poleg črne kuhinje in razstave koroškega plebiscita je v prostorih na ogled tudi stara libeliška učilnica z rekviziti takratne šole. Ko so šolo obnavljali, bi morala komunala odpeljati vse stare stvari, ker so učilnice na novo opremljali. Libeličani so praznjenje šole za nekaj dni prestavili in iz šole odnesli uporabne stvari, ki bi jih komunala sicer zavrgla, ter v eni izmed soban muzejske hiše na ogled postavili staro libeliško učilnico samo s predmeti iz stare šole.
Za strokovno postavitev muzejskih eksponatov so zaslužni Marjan Kos in Koroški pokrajinski muzej ter Brigita Rajšter, ki je bila pozneje tudi direktorica, danes pa je kustosinja v Koroškem pokrajinskem muzeju. Po besedah Adrijana muzej letno obišče okrog tri tisoč ljudi, predvsem so to šolarji, pa tudi tujci najdejo pot v Libeliče.
Zmotno prepričanje slovenske politike takrat in danes
»Poraz in razpad Avstro-Ogrske monarhije je za vse Slovence pomenil eno največjih zgodovinskih prelomnic, za koroške Slovence pa začetek boja za obstoj. Meja na Koroškem ni bila določena. Takratni slovenski politiki so si ustvarili zmotno prepričanje, da bo postala Koroška brez zapletov del novo nastale države.« Marjan Kos: Koroški plebiscit. Koroški pokrajinski muzej Slovenj Gradec, 1997
Tudi ob razgrnitvi aktualne razsodbe arbitražnega sodišča o meji med Hrvaško in Slovenijo so nekateri politiki takoj po prebrani sodbi že slavili zmago Slovenije in opevali stik z odprtim morjem po koridorju, ki pa ni slovenski, ter ob tem pozabili na kopensko mejo. Odločitev arbitražnega sodišča je na kopenski meji oškodovala na desetine Slovencev, katerih domovi so po razsodbi pristali na hrvaški zemlji. Ponovno zmotno prepričanje slovenske politike, ki ljudstvu samo in zgolj škodi.
Pogovor za mizo na dvorišču kmetije Buč hitro preide na temo koroškega plebiscita. Ob Adrijanu je sedel njegov prijatelj, ki pa ni Libeličan. Pogledal je Adrijana in ga vprašal: »Kaj pa danes, ste še vedno zadovoljni z rezultati plebiscita ali bi raje spadali pod Avstrijo?« Adrijan pa odvrne: »To lahko vpraša samo nekdo, ki ni Libeličan!« Tudi ko Sloveniji mogoče ne gre ravno najbolje, ali pa vsaj slabše kot pa sosedom, so v Libeličah kljub temu ponosni, da živijo v Sloveniji.
Drugod ni bil problem z mejami, pojavil pa se je tam, kjer so ljudje govorili dva jezika. Na Koroškem so Avstrijci silili vedno bolj proti jugu, Slovenci pa v obratni smeri. Potiskanje mej sem in tja je privedlo do tega, da so v St. Germainu v Franciji 10. septembra 1919 sprejeli sklep: ljudje bodo sami odločili, kje bodo živeli. Tako so svetovne velesile odločile, da bo koroško mejo določil plebiscit. Glasovanje, najprej predvideno v coni A in nato še v coni B, ki je bila globlje na današnjem avstrijskem Koroškem, se je končalo kar z rezultati glasovanja v coni A, saj se je ljudstvo odločilo, da bi raje kot v skupni državi Srbov, Hrvatov in Slovencev živelo v Avstro-Ogrski.
Libeliška trma
»In tudi Libeliče so padle v cono A. Avstrijci, hitri, kot so še danes, so takoj postavili svoje mejnike in vojsko na novo določeno mejo. Libeličani pa so ponoči nagajali avstrijskim oblastem z namenom, da je treba mejo prestaviti tja, kamor hočejo Libeličani,« razlaga Adrijan Zalesnik.
»Vaška inteligenca«, duhovnik Anton Vogrinec, učitelj in soustanovitelj ravenske gimnazije Janko Gačnik in Rudolf Mencin so se začeli organizirano boriti za Libeliče in pisati vladi v Ljubljano, ta pa je zahteve posredovala dalje na vlado v Beograd. »Zadnjega septembra leta 1922 razmejitvena komisija v Mariboru odloči, da se bodo v Libeličah ponovno šteli glasovi in se bo meja postavila tako, kot so glasovali Libeličani.« Tako je ponovno štetje glasov v Libeličah odločilo, da slovenska vas postane zopet slovenska.
To libeliško zavedno slovenstvo je lahko zgled preostalim Slovencem in tudi drugim, da je z močno voljo in željo možno vse; mala vas, ki ne šteje niti tisoč prebivalcev, se je uprla svetovnim velesilam. Primer Libelič in koroškega plebiscita je lahko zgled Slovencem, ki so z arbitražnim sporazumom pristali na Hrvaškem, pa si tega ne želijo. Libeliče so dokaz, da je v slogi moč.
Banditi iz Jugoslavije kradejo po Avstriji
Kot pravi Adrijan, vsi Libeličani takrat niso bili zadovoljni z novimi rezultati. »Spraznili so šolo, gasilski dom, cerkev; vse kar je bilo vrednega, je šlo na ono stran. In Libeliče postanejo neko mrtvilo, ostanejo v osami. Toda gasilci se niso dali, rekli so si: vse ste že odvlekli iz Libelič, naše pumpe pa ne boste imeli! In leta 1923 so gasilci podkupili stražo na meji in odšli v Avstrijo. Vdrli so v prostore, kjer je bila shranjena črpalka, nanjo navili cunje in po polju črpalko pripeljali nazaj.« Znamenita libeliška črpalka še danes v središču vasi spominja na dogodke izpred 94 let.
»V avstrijskem časopisu je takrat pisalo, da so iz Jugoslavije prišli banditi in jih pokradli. Napisano je bilo s takšnim pompom, kot da so pokradli polovico Avstrije. Odpeljali pa so le gasilsko črpalko.«
Po zaokroženem ogledu Libelič smo spet prišli do začetne točke – kmetije Buč, kjer nas Plešivčnikova zopet dobro postrežeta. Adrijan nam do konca ogleda zaupa ogromno zanimivih libeliških anekdot, ko spregovori o Libeličah, pa se čutita njegova ljubezen in pripadnost do vasi in libeliške skupnosti. Njihova dobrosrčnost in prijaznost da obiskovalcu vedeti, da je vedno dobrodošel.
Jon Petek
