Zgodnja krščanska vera je korupcijo obsojala, vendar pa se je v cerkvenih strukturah korupcija kasneje prav tako zelo razvila in svoj višek dosegla s prodajanjem odpustkov v srednjem veku, vse dokler ni prišlo do obsodbe tega (pa tudi drugih nemoralnih dejanj duhovščine, s papežem na čelu) s strani Martina Luthra. Razen obsodbe korupcije je reformacija pripeljala tudi do razkola z do takrat dominantno katoliško kulturo in do nastanka protestantske etike.
Že Atila (veliki hunski poglavar, znan pod imenom “Bič božji”, 406-453) je kot otrok (bil je talec na dvoru v Raveni) opazil veliko korupcije med
državnimi uradniki zahodnega rimskega cesarstva in kako si ti prisvajajo državni
denar (posledično je v državno blagajno prišlo manj denarja in so se zato povečevali
davki), zato je sklenil, da če bo kdaj vladar, da bo vladal pravično in v svoji državi
zatiral korupcijo. V zgodnjem fevdalizmu so obstajali razni zakoni, ki so za
podkupovanje sodišč predvidevali tudi smrtno kazen. Kasneje, ko se je začelo v razvitem fevdalizmu zopet vračati k rimskemu pravu, je kar nekaj zakonikov
(Dušanov zakonik, Švabsko ogledalo) govorilo o zlorabi položaja.
V poznem fevdalizmu pa so države postale skoraj nemočne v boju proti korupciji,
kar kaže primer Francije, ki je leta 1716 ustanovila posebno sodišče, ki bi moralo
soditi v primerih zlorab kraljevih financ, vendar pa so bile te zlorabe (poneverbe,
izsiljevanje, podkupovanje, prevare …) tako obširne, da so to sodišče leta 1717
ukinili in uvedli splošno amnestijo, s čimer je korupcija v nekaterih pojavnih oblikah
postala kar običaj. Korupcija je bila zelo razširjena tudi v času španske inkvizicije,
tam se je lahko žrtev obtožbe odkupila z denarjem in zato je bila korupcija, sploh
med inkvizitorji, zelo razširjena.
V zgodovini se je kar nekaj mislecev tako ali drugače ukvarjalo s korupcijo oziroma
teoretiziranjem o njej. Machiavelli (renesančni politični teoretik, 1469-1527) je imel o republikah slabo mnenje, da so še bolj
pokvarjene kot drugi režimi in po njegovo korupcija vodi v moralno degradacijo,
slabo vzgojo in slabo vero. Po drugi strani pa je bil velik filozof, diplomat in pravnik
Sir Francis Bacon (1561-1626) znan tako po prejemanju podkupnine kot po podkupovanju. Ko je dosegel najvišji sodniški položaj v Angliji, je bil ujet v kar 28 primerih sprejemanja
podkupnine, pri čemer se je pred parlamentom branil z besedami, da običajno
sprejema podkupnino z obeh vpletenih strani, tako da umazan denar ne vpliva na
njegove odločitve. Parlament teh argumentov ni sprejel in ga je poslal v ječo, kjer pa
je preživel le par dni, saj mu je uspelo podkupiti sodnika (Koprivica, 2013).
Brioschi (2003) navaja, da so stari Egipčani za opis fenomena, kot je
ponudba/podkupnina, uporabljali izraz fega, Mezopotamci tatu, biblija shohadh,
Arabci rashwa, stari Grki doron, Latini munus … Francozi denarju za podkupnino
pravijo bouteilles (steklenice) ali tonneau de vin (sodi vina), kar se nanaša na običaj
dajanja manjših daril za uslugo. Angleži govorijo o bribe in sleaze, med tem ko je
nemški naziv za skorumpiranost bestechen (iz besede stechen, kar pomeni vbosti,
zabosti) ali schmieren (iz besede schmiere, kar pomeni mast ali olje), iz česar izhaja
tudi naziv za podkupnino: Schmiergeld (dobesedno »denar za podmazovanje«). V
vsakem primeru je torej šlo za ponudbo (podkupnino) kot nadomestilo za
zadovoljitev nekega legitimnega interesa (na škodo drugega), vendar pa je pri tem
potrebno dodati, da ima v različnih kulturah korupcija različen pomen in kar je v neki
družbi darilo, se lahko v drugi družbi šteje kot podkupnina. Ta razlika med
podkupnino in darilom je predvsem stvar kulture nekega naroda, pri čemer je
potrebno upoštevati še dejstvo, da se tudi kulture in z njimi vred tudi vrednote
menjajo. Na primer, v zgodnjih družbah je veljal zakon vzajemnosti: »dajem, da,
daš« oziroma »jaz tebi, ti meni,« ki se je dosledno spoštoval in zlo ni bilo toliko v
dejanju darovanja zaradi nekega zasebnega interesa kot v nevračanju darila.
