Izdelovalec harmonik Aleks Rutar: »Delu se je treba posvetiti, se vanj poglobiti in se neprestano truditi.«

Rutarjeve harmonike po Evropi in svetu že desetletja slavijo kot ene najboljših. Izdelovati jih je začel Jožko Rutar, danes družinski posel nadaljuje sin Aleks. Vsaka harmonika je unikatna, izdelava poteka ročno in je dolgotrajna, kupec na harmoniko čaka približno pol leta, naročil pa imajo že za leto vnaprej. Po več desetletjih dela v Sloveniji je Aleks Rutar svoj dom in posel preselil k severnim sosedom, na avstrijsko Koroško, natančneje v Žitaro vas, kjer so slovensko družino zelo lepo sprejeli. Primorec Aleks, ki se je preselil na avstrijsko Koroško, v intervjuju pojasni, kako poteka izdelava harmonike, kakšno je življenje v sosednji Avstriji in zakaj je bil primoran dom in posel seliti čez mejo.

Rutarjeva ročna izdelava harmonike traja približno tri mesece

Aleks, ustaviva se torej na samem začetku: izdelava harmonik je družinski posel, ki ga je začel že oče Jožko. Kako in kdaj se je vse skupaj začelo?

Oče je začel izdelovati harmonike leta 1984, to je bil sprva njegov hobi. Po poklicu je bil kuhar, vse življenje je igral harmoniko, ob tem pa je venomer iskal priložnosti, da bi delal doma, v Sloveniji. Veliko je izdeloval tudi iz lesa, je umetniški človek, in tako se je iz hobija razvil družinski posel, ki ga še danes peljemo naprej.

Za tako vrhunske končne izdelke sta potrebna znanje in veliko talenta.

Seveda, tako kot pri vsaki zadevi. Delu se je treba posvetiti, se vanj poglobiti in se neprestano truditi. Pri nas se trudimo po najboljših možnih močeh, kar se kaže tudi v naših harmonikah.

Kako dolgo poteka izdelava ene harmonike?

Povprečen čas izdelave je približno tri mesece. Harmonike večinoma izdelujemo po naročilu, po željah in potrebah vsake posamezne stranke – tako je vsaka harmonika unikatna. Izdelovati se začne več ohišij in mehov hkrati, končuje pa se vsaka harmonika posebej. Čas izdelave je pač odvisen od vsakega modela posebej, včasih za kakšno porabimo tudi štiri mesece. Konec koncev harmonike izdelujeva le jaz in žena Janja, včasih pomaga tudi oče. To ni masovna proizvodnja.

Avstrijci kupujejo in podpirajo lokalne izdelke

Harmonike tako visoke kakovosti imajo verjetno tudi temu primerno ceno. Kakšen je cenovni razpon – od najcenejše pa do najdražje?

Zgornje meje ni. Stranka si lahko zaželi kar koli in cene posledično variirajo. Po kakovosti so vse harmonike enake, razlikujejo se le v dodatkih, kot so gumbi ali zunanji videz, kar je odvisno od želja vsakega posameznika. Grobo ocenjeno se harmonike prodajajo od okoli 4000 evrov in naprej. Kar pa se tiče same kakovosti, pa moram poudariti, da uporabljamo zelo dobre materiale. Poseben smrekov les, naravno sušen, je izjemno resonančen. Tudi glasilke so izdelane ročno, posebej za naše harmonike. Na koncu je izdelek tak unikat, ki ga ni mogoče prekopirati, ponarejeni izdelki se mu zgolj bežno približajo.

Pa po selitvi v Avstrijo še vedno prodate toliko harmonik v Slovenijo, kot ste jih prej, ko ste imeli podjetje doma?

Dejal bi, da se v Slovenijo in Avstrijo proda približno enako število harmonik. Razumljivo je, da se je po selitvi prodaja v Avstriji nekoliko dvignila, na srečo pa v Slovenijo še vedno prodamo toliko harmonik kot prej. Tudi ko smo imeli proizvodnjo v Sloveniji, smo izdelovali za avstrijski in nemški trg, odkar pa smo se preselili v Avstrijo, pa se je povečala prodaja tudi v Nemčijo.

Zakaj?

Ker ima podjetje sedež v Avstriji. Tudi Avstrijci veliko bolj gledajo na to, da kupujejo in podpirajo domače izdelke. Že mentaliteta je takšna, da se pač podpira domače. Seveda kupujejo tudi tuje izdelke, vendar imajo precej raje izdelke iz lokalnega okolja, pri tem pa se niti ne ozirajo toliko na samo kakovost.

Domačini so Aleksa in Janjo sprejeli z odprtimi rokami

V Žitari vasi ste ustanovili tudi glasbeno šolo. Ali mlade glasbenike tudi poučujete?

Z ženo sva ustanovitelja, v šoli pa poučuje Tomaž Boškin, svetovni in evropski prvak v harmoniki. V Celovcu študira pozavno, pri nas pa uči diatonično in klavirsko harmoniko, kitaro, bariton, pozavno ter klavir. Šola bo letos drugič; moram reči, da se je lepo prijela, vpisna mesta za letošnje šolsko leto so že zapolnjena.

So vas domačini lepo sprejeli, ko ste pred tremi leti svoj dom in podjetje preselili v Žitaro vas?

Tako občina kot vsi prebivalci so nas odlično, toplo sprejeli. Ko sva prišla v Žitaro vas, so župan in njegovi sodelavci izrazili veliko zadovoljstvo, da so v občino pridobili novo podjetje. Čeprav trenutna občinska oblast ni najbolj naklonjena Slovencem, pa imamo kljub temu odlične odnose. Tukaj ljudje živijo skupaj, vsak ima korist od svojega soseda, mu privošči uspeh in mu pri tem pomaga. Tudi s strani slovenskega društva Trta imamo odlično podporo.

Harmonike Rutar je iz Slovenije pregnala nemočna borba proti ponarejevalcem

Zakaj pa ste v prvi vrsti sploh zapustili Slovenijo?

To je bilo zaradi ponarejanja naših harmonik in zaradi tega, ker se to pri nas nikakor ni dalo urediti. Če bi vedeli, kako imajo stvari urejene v Avstriji, bi se verjetno selili že prej. Vse je bolj strogo, ve se, kakšna so pravila. Dela na črno tukaj praktično ni oziroma je minimalno. Odvetnik, ki nam ureja te zadeve, je dejal, da je v Sloveniji pač toliko večja kriza in posledično več ponarejanja. Naše harmonike so zelo priljubljene, imen pa je v Sloveniji več sto: če kdo harmonike ne more prodati, bo napisal nanjo znano ime in tako jo bo z lahkoto prodal, celo za več denarja, kot bi jo sicer. Tudi glede patentov je zakonodaja v Avstriji veliko bolj stroga, poleg tega ima tudi potrošnik več pravic.

Verjetno pa tudi v kakovosti obstaja ogromna razlika med ponaredkom in originalom.

Seveda, mi uporabljamo svoje, edinstvene sestavne dele, do katerih drugi ne morejo. S ponaredki se nam ne ustvarja samo izguba, ampak tudi slaba reklama. Še vedno se kje pojavi kakšen ponaredek, vendar to je v Avstriji mogoče precej lažje uredi, v Sloveniji si pač prepuščen samemu sebi, primera pa ne moreš zaključiti.

Kdaj so se začele težave s ponarejanjem?

Tega je že dolgo, če se prav spominjam, okoli leta 2010. Govora o tem je sicer bilo že 1999., ko sem začel izdelovati harmonike. Enkrat se je pri nas na popravilu pojavila ponarejena harmonika, ki jo je prinesel neki znanec. Kljub temu da smo prišli do ljudi, ki so jo prodali, ni bilo mogoče narediti nič.

Kje tiči problem, da se teh zadev v Sloveniji ne da urejati tako kot v Avstriji? Je zatajil sistem?

V Avstriji je urejanje teh zadev v pristojnosti policije. Tudi naši policisti so zadolženi za to, vendar so pri tem preveč zakonsko omejeni, avstrijska policija pa problem dejansko razreši.

Ste v Avstriji že imeli težave s ponarejanjem?

Zaenkrat še ne. Po mojem mnenju tovrstnih problemov tukaj ni. Ve se, da je to zaščiteno in da se mora pustiti pri miru. Rečeno preprosteje: držijo se pravil. Pri nas pa lahko rečemo, da še vedno delujemo bolj »po balkansko«.

Jon Petek