Doktor muzikologije Vojko Veršnik, prejemnik letošnje Vrunčeve nagrade za izjemne dosežke na področju izobraževanja, ima za sabo izredno zanimivo in pestro glasbeno pot. Štiri desetletja je aktivno deloval v godbeništvu, kot profesionalni glasbenik je deloval v državah Zahodne Evrope, Kanadi in na Mallorci, zatem pa se je posvetil glasbeni vzgoji in pedagoškemu delu doma, na Koroškem. Vojka Veršnika marsikdo pozna iz svojih šolskih klopi, saj je poučeval na več osnovnih šolah na Koroškem, nekaj časa tudi na Gimnaziji Ravne na Koroškem. Ob tem je ustanavljal številne zbore in ansamble; na mežiški osnovni šoli je ustanovil 16-članski orkester in zanj ustvarjal lastne glasbene priredbe. Podoben zbor je vodil tudi na OŠ Juričevega Drejčka, ob tem pa je izvajal številne druge aktivnosti. Od leta 2007 se veliko ukvarja tudi z otroki s posebnimi potrebami, poleg vzgoje in izobraževanja se trudi tudi ozaveščati javnost o tej problematiki.
Gospod Veršnik, ste prejemnik letošnje Vrunčeve nagrade, ki jo Mestna občina Slovenj Gradec podeljuje za posebne pedagoške dosežke. Kaj vam nagrada pomeni?
Ker se Vrunčeva nagrada podeljuje za izjemne dosežke na področju pedagoškega dela v zadnjih desetih letih, je povsem razumljivo, da sem kot letošnji nagrajenec zelo počaščen. Vesel sem, da so me zanjo predlagali sodelavci na Tretji OŠ Slovenj Gradec, komisija za nagrade pri Mestni občini Slovenj Gradec pa je moje delo prepoznala kot doprinos k vzgoji in izobraževanja, ki je vreden te nagrade. Slovenski pregovor sicer pravi, da krogla in nagrada nikoli ne doletita pravega, vendar mi je ob podelitvi Vrunčeve nagrade izjemno veliko ljudi čestitalo z besedami, da sem si nagrado resnično zaslužil. Med njimi je bilo mnogo takšnih, ki me niso poznali in so za dosežke mojega delovanja slišali v obrazložitvi, pa tudi takšnih, ki so poznali le del mojih aktivnosti in so bili presenečeni nad drugimi področji.
Bili ste ustanovitelj in umetniški vodja številnih pevskih zborov, med drugim tudi pevskih zborov za otroke s posebnimi potrebami. Vam delo s tovrstnimi otroki predstavlja dodaten oziroma večji izziv, gledano tako s pedagoškega kot glasbenega vidika, kot pa delo z bolj sposobnimi otroki?
No, nekateri šolski pevski zbori so delovali že prej, tako da sem to tradicijo zgolj nadaljeval ali nadgradil, nekaj skupin pa sem res ustanovil sam in začel delati z njimi povsem od začetka. Predvsem se je ta inovativnost odslikavala pri instrumentalnih sestavih, ki jih šole običajno nimajo, vsaj ne v rednem, standardnem programu. V takih primerih moraš tudi sam ustvarjati glasbene priredbe za dani sestav, saj notnega materiala za tako raznolike skupine glasbil ne dobiš nikjer. V Osnovni šoli Mežica sem tako sestavil kar 16 članski orkester učencev, v katerem so bili zastopani godala, trobila, pihala, inštrumenti s tipkami in tolkala, zbor je uspešno nastopal tudi na 80. obletnici šole. Podobno, malo manjšo zasedbo sem pozneje ustanovil tudi na OŠ Koroški jeklarji na Ravnah. Na obeh šolah sem na novo ustanovil tudi dva otroška pevska zbora: Čričke (to so bili izključno učenci prvošolci, ki so danes že srednješolci) na OŠ Mežica ter skupino prvo- in drugošolcev na OŠ Koroški jeklarji. V slednji je bil tudi Urbaan Reiter, danes odličen kitarist. Kitare takrat seveda še ni igral in si za njegovo odlično kitarsko igro tudi ne lastim kakšnih zaslug. Njegovi starši pa so bili očitno dovolj ozaveščeni, da je glasba zelo pomemben dejavnik v otrokovem zgodnjem razvoju, in tako so ga prijavili na to dejavnost. S temi najmlajšimi učenci sem namreč predvsem skozi igro ustvarjal z enostavnimi ritmičnimi in melodičnimi glasbili ter petjem. V prej omenjeni instrumentalni zasedbi, ki sem jo na tej ravenski šoli ustanovil in vodil v okviru izbirnega predmeta ansambelska igra, je med drugimi flavto igrala tudi njegova sestra Devana.
Če se vrnem k Čričkom, pa moram povedati še zgodbo, ki dokazuje, kako plodovito in koristno je lahko glasbeno ukvarjanje z najmlajšimi. Leta 2007 so Črički skupaj z manjšo instrumentalno skupino OŠ Mežica pod mojim mentorstvom nastopili na koncertu tajske skupine Thai Music Ensemble Univerze Chulalongkorn, ki je v sklopu krajše slovenske turneje tudi po moji zaslugi prišla v Mežico. Za nastopajoče Tajce smo izvedli pesem Chang/Slon (Khunying Chinn Silapabanleng/Vojko Veršnik), ki sem jo ‘prinesel’ s potovanja na Tajskem, jo prepesnil in priredil. Ob predstavitvi članov tajskega ansambla smo nenapovedano prišli na oder in jim zapeli to pesem v tajščini in slovenščini. Ker ima pesem tudi gibalno koreografijo, so presenečeni in navdušeni Tajci z nami prepevali, seveda samo tajski del, in izvajali gibe. Ta pesem je bila nekaj let zatem tudi pomemben glasbeni most na mednarodni študentski izmenjavi med Univerzo v Ljubljani in Univerzo Chulalongkorn v Bangkoku.
Bivši direktor mežiškega Narodnega doma, pokojni Marjan Sušnik, je zelo pogosto poudaril, da je bil v svojem direktorovanju najbolj ponosen na to, da je v ND Mežica gostil člane tega tajskega ansambla Univerze Chulalongkorn.
Kot vidite, se ne prestrašim nobenega izziva – ne glasbenega ne jezikovnega, če menim, da sem ga sposoben uresničiti. Seveda pa sem zelo realen in razsoden pri tem, do kod sežejo moje sposobnosti.
Kar pa se tiče mojega dosedanjega dela na osnovnih šolah za otroke s posebnimi potrebami, kjer učenci nimajo toliko glasbenega predznanja, večinoma so tudi njihove sposobnosti in spretnosti manjše, pa je bil sprva dosežek že to, da je poleg pevskega zbora na ksilofone in druga glasbila orffovega instrumentarija igralo pet ali šest učencev. Z leti sem to postopoma nadgrajeval, učencem postavljal nove izzive in jim pomagal razvijati njihove glasbene ter druge spretnosti in sposobnosti. Zadnja leta poskušam na Tretji OŠ Slovenj Gradec v instrumentalno igro vključevati vse večje število učencev na različnih glasbilih, denimo harmoniko, klavir, cajon, glasbene cevi, zvončke, ksilofone in druga tolkala.
Vam delo z otroki s posebnimi potrebami predstavlja večji izziv?
Izziv je bil zame pravzaprav na vseh šolah vedno enak – iskati nek nadstandard ali presežek v izražanju glasbe in narediti v danem šolskem letu ali obdobju iz obstoječih učencev čim boljšo možno vokalno, instrumentalno oziroma v najboljšem slučaju vokalno-instrumentalno zasedbo. Jasno je, da z učenci na rednih šolah prej prideš do želenega rezultata, ki je lahko tudi boljši, pri otrocih s posebnimi potrebami pa moraš vložiti neprimerno več energije, časa, znanja in še česa. Vendar mi ne gre toliko za rezultate oziroma za sam produkt, pač pa za ljudi. In osebe s posebnimi potrebami takšne aktivnosti potrebujejo bolj kot preostali, ki so v danem okolju sami sposobni najti hobije, interese, dejavnosti in družbo. Obstaja pa še ena bistvena razlika – otroci z motnjo v duševnem razvoju (še posebno tisti z zmerno motnjo) so mnogo bolj hvaležni za tvoje razdajanje in skoraj nikoli ne rečejo, da te ali one pesmi ne bi peli. Tudi naslednja primerjava pove veliko: na rednih OŠ sem se moral vedno zelo potruditi, da sem motiviral nekaj pevk, še posebej pa pevcev iz višjih razredov, za mladinski pevski zbor, na Tretji OŠ Slovenj Gradec pa pri meni v pevskem zboru že nekaj let sodelujejo prav vsi učenci naše šole, z izjemo enega, ki tega pač ne mara. Seveda pa tega ne gre generalizirati, saj sem imel tudi na rednih osnovnih šolah učence, ki so bili zelo predani delu in (po)ustvarjanju na glasbenem področju.
Poleg tega da z otroki s posebnimi potrebami delate in jih izobražujete, se trudite tudi ozaveščati javnost o tovrstni populaciji. Se vam zdi, da je to še vedno nekakšna ‘tabu tema’, problem, o katerem ne želimo spregovoriti? So otroci preveč zapostavljeni, potisnjeni na rob družbe?
Menim, da ta tematika danes ni več takšen tabu, vsekakor pa lahko z ustreznim osveščanjem vedno znova kaj dobrega naredimo za to populacijo otrok in mladostnikov, ne nazadnje tudi za celotno družbo. V življenju se ljudje pogosto bojijo tega, česar ne poznajo dobro, in tako je tudi na tem področju. Ker mnogi nimajo neposredne izkušnje s to populacijo otrok in mladostnikov, niti ne vedo, kako bi pristopili. V mojem primeru pa so te osebe s posebnimi potrebami kultivirane in se znajo v znanem okolju ustrezno vesti, če pa jih na to pripravimo, pa tudi drugod (npr. na koncertih in prireditvah, kjer bodisi sami nastopajo ali pa so zgolj poslušalci). Res pa je, da za tem stoji veliko ustrezne in dolgotrajne vzgoje učiteljev in staršev.
Glede njihovega položaja in statusa v družbi, predvsem pa pri zagotavljanju pogojev za čim bolj samostojno funkcioniranje in vključevanje v družbo, odvisno pač od stopnje in vrste primanjkljajev posameznika, lahko še ogromno naredimo. Ne smemo pa brezglavo pretiravati v določenih težnjah – ti otroci in mladostniki po sposobnostih in funkcioniranju niso enaki tistim iz rednih šol. Iluzorno bi bilo pričakovati, da bo otrok z motnjo v duševnem razvoju postal zdravnik, pilot in podobno, kljub temu pa bodo nekateri izmed njih lahko manj zahtevno delo vseeno dobro in vestno opravljali. Mnogi drugi pa na žalost nikoli ne bodo sposobni samostojnega dela. Sicer pa je področje oseb s posebnimi potrebami tako široko in raznoliko, da bi bilo težko enoznačno odgovoriti. Vsak posameznik zahteva svoj pristop, zato ne moremo posploševati.
Kar dvanajstkrat ste se z učenci udeležili državne glasbene revije Zapojmo, zaigrajmo, zaplešimo, ki je v Sloveniji največja tovrstna prireditev, namenjena otrokom in mladostnikom s posebnimi potrebami in je vsako leto v drugem kraju. Na kakšen način še opozarjate nase?
Na naši šoli javnost ozaveščamo tudi z raznimi sodelovanji na športnem, kulturnem in umetniškem področju, sam pa največkrat z glasbenimi nastopi v javnosti. Naši učenci so zelo uspešni na likovnem področju, kar pa je največja zasluga učitelja Luke Popiča. Zelo odmevni smo bili v projektu Evropska vas, kjer smo vsako leto predstavili eno od držav članic Evropske unije. Naša šola se je vedno predstavila z izdelki učencev in eno glavno skulpturo, slednjo so učenci izdelali pri likovnem pouku in tehniki, pod mentorstvom kolega Popiča. Ljudje so vsako leto v nestrpno pričakovali, kaj bo glavni izdelek, ki je bil pogosto megalomanski, da smo ga komaj transportirali na kraj dogajanja, večkrat pa sestavljali kar na samem licu mesta (npr. stolp iz Pise, dunajski Prater, slovenski kozolec toplar). Seveda pa smo ob tem poskrbeli še za odrski nastop, v katerem smo države predstavili skozi šaljive dialoge in izvajanjem pesmi v originalnem jeziku (npr. nemškem, latvijskem, italijanskem) in v slovenskih prepesnitvah. Tudi tu so nas gledalci z velikim navdušenjem spremljali vrsto let, pogosto ganjeni do solz, enkrat pa se je našega nastopa udeležil tudi latvijski veleposlanik v Sloveniji.
Še na enem, ‘filmskem’ področju smo zadnje čase opozorili nase. To je mednarodni projekt in tekmovanje Video S-factor, ki je nastal kot nekakšna različica Evrovizije za otroke. Namenjen je otrokom s posebnimi potrebami, v njem pa morajo le-ti s pomočjo mentorjev posneti kratek film, v katerem so glavni akterji. Na tem tekmovanju smo slavili kar dvakrat. Prvič (2016) z videom Zrcalce, za katerega je zgodbo na podlagi pravljice Grigorja Viteza upesnil, uglasbil in scenarij napisal kolega Luka Pernek, lani (2017) pa še z videom Bodi drugačen, pri katerem so glasba, besedilo in scenarij moje avtorsko delo. Seveda sta oba videa timsko delo vseh učencev in zaposlenih na Tretji OŠ Slovenj Gradec ter zunanjih sodelavcev, med katerimi izstopata Dejan Dimec (snemanje in obdelava zvoka) in Dobran Laznik (video snemanje in montaža), ki sta ogromno prispevala do končne podobe videospotov.
V obeh videih so otroci peli in igrali (tako glasbila, kot tudi dramsko nastopali po svojih sposobnostih) in tako opozorili nase. V videu Bodi drugačen sem načrtno poskušal odpravljati predsodke in stereotipe o populaciji otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami, zato ima besedilo globlji in zelo sporočilen pomen. Namenoma sem vključil tudi vlogo ‘predstavnice’ tretjega življenjskega obdobja, ki jo je odlično odigrala gospa Marija Kraker iz Koroškega doma starostnikov Slovenj Gradec. Po glasbeni strani smo poskušali čim več učencev vključiti kot soliste, nekatere tudi kot instrumentaliste. Vso tonsko gradivo smo posneli v improviziranem studiu naše šole, pri čemer mi je bil v veliko pomoč Luka Pernek. Veliko filmskih kadrov z učenci sem posnel sam, nekaj skupaj z Luko na ravenskem bazenu, na koncu pa nam je pomagal še Dobran Laznik, ki je film tudi montiral, tonske posnetke pa je v končno obliko postavil Dejan Dimec. Tudi tu se kaže tista presežna vrednost, ki je morda učenci niso deležni na vsaki šoli. Oba videa si velja pozorno pogledati na spletu, na koncu pa tudi prebrati informacije, kdo in na kakšen način je sodeloval pri ustvarjanju in končni produkciji (da tu ne bi katerega pozabil).
Pred kratkim pa smo z manjšo zasedbo pevskega zbora in instrumentalne skupine Tretje OŠ Slovenj Gradec sodelovali tudi na prireditvi ob 60. obletnici Otroškega oddelka Splošne bolnišnice Slovenj Gradec, kjer smo zapeli skupaj z zdravnicami, zdravnikom in zdravniškim osebjem. Bil sem počaščen, da so k sodelovanju povabili prav nas, saj v Slovenj Gradcu in okolici deluje veliko pevskih zborov in skupin, tako šolskih kot odraslih, poleg tega tudi drugih znanih glasbenikov. To doživljam, kot da smo skupaj z učenci na svoj način dodali droben kamenček k plemeniti in požrtvovalni dejavnosti, ki jo izvajajo vsi zaposleni na omenjenem oddelku, hkrati pa se jim zahvalili za vse, kar so tako ali drugače storili za vse nas.
Zbore ste vodili in ustanavljali tudi izven šolskih dejavnosti, na ljubiteljskem kulturnem področju. Koliko jih danes vodite?
Na Tretji OŠ Slovenj Gradec vodim dva pevska zbora in instrumentalno skupino, izven šole pa zdaj le še Lovski oktet LD Peca-Mežica, ki je pretežno upokojenska skupina. Od ustanovitve sem dobrih deset let vodil tudi Pevsko skupino Alenčice iz Mežice – to je bila ženska vokalna skupina mlajše in srednje generacije (predvsem učiteljic in vzgojiteljic). Menim, da smo z Alenčicami vplivali na nastanek drugih mlajših pevskih skupin v Mežici. Vsi zbori in vokalne skupine so bili tam namreč sestavljeni pretežno iz starejše generacije, sprotno in redno pomlajevanje teh sestavov je bilo zamujeno in na tem področju je nastala velika generacijska vrzel. Generacijske razlike so bile ponekod že prevelike, da se bi obstoječim zborom oziroma pevskim skupinam priključili mlajši pevci in pevke. Zato sem še posebej vesel, da smo z Alenčicami spodbudili tudi druge mlajše ljudi k pevskemu udejstvovanju. Posledično sta nastali vsaj še dve takšni skupini in to mi je bilo v zadovoljstvo, tega nisem jemal kot konkurenco, ampak kot obogatitev mežiške kulturne scene.
Sicer pa smo bili z Alenčicami zelo aktivni tudi na socialnem področju. Z njimi sem prirejal tematske izobraževalne koncerte za dijake, delavnice, nastope, samostojne koncerte, udeleževali smo se tudi pevske revije Od Pliberka do Traberka. Predvsem odmeven pa je bil enoletni projekt Poklonimo jim pesem, namenjen predvsem stanovalcem koroških domov starostnikov in smo ga leta 2008 v sklopu ciljnih nastopov izvajali po teh koroških ustanovah, v CUDV Črna na Koroškem, z dvema koncertoma pa tudi v ljubljanskem Cankarjevem domu na Festivalu za tretje življenjsko obdobje. Ta projekt sem predstavil tudi na enem od mednarodnih muzikoloških simpozijev, moj članek “Solid as Stone and Bone: Song as a Bridge between Cultures and Generations” pa je bil leta 2010 objavljen pri prestižni založbi Cambridge Scholar Press.
Verjetno pa se Mežičani in Korošci najbolj spomnijo naših samostojnih koncertov, ki so bili odlično obiskani. Dvorana Narodnega doma v Mežici je bila vedno nabito polna, ko pa je bila naša gostja Elda Viler, smo koncert kar dvakrat razprodali.
Seveda pa so tudi pevci Lovskega okteta zelo aktivni, poleg vaj imajo tedensko pogosto tudi do dva nastopa. Kljub starostni razliki se dobro razumemo in spoštujemo drug drugega. Vesel bom, če bom imel pri njihovi starosti še toliko energije in veselja do glasbe. Pred časom smo posneli zgoščenko Na lovu, ki je simboličen poklon k njihovem 35-letnem jubileju, pri dveh pesmih pa so kot gostje sodelovale tudi Alenčice.
Lahko poleg Vrunčeve nagrade izpostavite še kakšno nagrado ali dosežek, ki vam veliko pomeni?
Nagrad v pravem pomenu besede ni bilo prav dosti, zato sem še posebej vesel letošnje Vrunčeve. Nagrada pa je lahko tudi to, da je človek zadovoljen s svojim opravljenim delom, čeprav za to ne dobi javnega priznanja. Na področju ljubiteljske kulturne dejavnosti sem sicer prejel nekaj najvišjih priznanj, kot so Častna Gallusova značka in plaketa, Zlati Vorančev spominek ter Zlata medalja Bojana Adamiča. Vesel sem tudi, da mi je Občina Mežica podelila priznanje »za uspešno delo na kulturnem področju, za ohranjanje in razvoj zborovskega petja v občini«. Zame sta velika nagrada tudi prvo in drugo mesto (v različnih tematskih kategorijah) Akademskega pevskega zbora Maribor s prestižnega tekmovanja v Cantonigrosu, kjer sem med letoma 2005 in 2006 deloval kot korepetitor, na samem tekmovanju pa pomagal tudi kot pevec. To nagrado sta sicer prejela zbor in takratna začasna dirigentka, vseeno pa se v tej zgodbi čutim tudi kot soustvarjalec. Naj povem še zanimivo zgodbo s tekmovanja. Tisto leto sem kot korepetitor pripravljal moški del zbora in na predvečer tekmovanja sem šel v stanovanje, kjer je bila nastanjena večina pevcev, ki so v zboru najdlje prepevali. Ker so nekateri tudi kljubovali dirigentki, sem hotel preveriti, kakšno je stanje pred tekmovanjem. Sedeli so v dnevnem prostoru in mi natočili kozarec vina. Zelo spretno in ne pokroviteljsko sem jih pregovoril, da naj danes spijemo samo kozarec ali dva in se rajši spočijemo za jutrišnji ‘dan D’. Vedel sem, da imajo pripombe glede dirigentke, zato sem jim rekel, naj se potrudijo in odpojejo čim bolje, tako kot smo trenirali, ter naj se zavedajo, da lahko dosežemo uspeh le z zmagovalno miselnostjo in popolno predanostjo zboru. Naslednji dan se je to obrestovalo in bilo je, kot mora biti. Zato je zvečer vino zasluženo teklo v mnogo, mnogo večjih količinah. No, za boljšo ilustracijo o veličini koroških ljudskih pesmi pa tudi o odličnih priredbah še ta informacija – na tako pomembnem mednarodnem tekmovanju, kjer so tekmovali zbori z vseh celin, smo v kategoriji ljudskih pesmi izvajali tudi Lebičevo priredbo koroških ljudskih pesmi iz ziljske doline, Visoki rej.
Čeprav naslednje dejstvo ni povezano z nikakršno nagrado, pa mi izjemno veliko pomeni. Moje delo s področja aplikativne etnomuzikologije in glasbenega življenja upokojencev ter oseb s posebnimi potrebami je omenjeno tudi v najnovejšem oxfordskem priročniku za aplikativno etnomuzikologijo The Oxford Handbook of Applied Ethnomusicology, ki je izšel konec leta 2015.
Če se vrneva malo v preteklost – sprva ste diplomirali na Fakulteti za strojništvo Univerze v Mariboru, nato ste diplomirali še iz glasbene pedagogike na Pedagoški fakulteti. Zanimiva kombinacija študijev in konkreten preskok. Vas strojništvo ni veselilo?
Ne gre za to, da me strojništvo ne bi veselilo, ampak v ‘drugem dejanju’ je bila ljubezen do glasbe odločilna, čeprav se na razpotju v mladosti nekako nisem upal odločiti zanjo. Takrat je veljala miselnost, da sta Rudnik Mežica in Železarna Ravne v Mežiški dolini glavna in zanesljiva delodajalca. Zato sem se odločil za študij strojništva, čeprav z nekakšnim podzavestnim dvomom v pravilno izbiro. Ko sem pozneje pri 24 letih dobil ponudbo za igranje v tujini, sem sprva mislil, da bom ostal kakšno leto ali dve, pa je iz tega nastalo kar 12 let. Po vseh teh izkušnjah in zavezanosti h glasbi, tej čudoviti umetnosti, je bila odločitev jasna. Finančno sem si lahko privoščil, da sem vpisal študij glasbene pedagogike, ga predčasno končal z odliko in se na Koroškem zaposlil kot profesor glasbe. Pozneje pa sem ob delu nadaljeval izobraževanje na področju muzikologije, najprej na magistrskem študiju, nato pa do znanstvenega doktorata (še po starem študijskem sistemu, ne po bolonjskem) oziroma do znanstvenega naziva doktor muzikologije. Pri nas v Sloveniji namreč kljub Katedri za etnomuzikologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani še ni uradnega študija etnomuzikologije, čeprav sta bila program mojega doktorskega študija in doktorska disertacija povsem etnomuzikološka.
Delovali ste tudi pri različnih orkestrih in kot profesionalni glasbenik veliko igrali tudi v tujini. Se bolje znajdete v pedagoških vodah? Ali pogrešate način življenja, ki spremlja profesionalnega glasbenika? V mislih imam predvsem druženje, veliko potovanj, spoznavanje novih krajev in ljudi.
Vsako obdobje ima svoj čar in čas, po katerem navdušenje, energija in zanos nista več ista kot na začetku. Trenutno si ne predstavljam, da bi s takim tempom kot takrat menjaval odre in kraje, hkrati pa bil v enem kosu zdoma tudi do štiri mesece in pol. Na primer iz Švice smo potovali v Kanado, od tam nazaj v Švico, nato v Avstrijo, ali pa iz Švice na Malllorco, od tam v Nemčijo, nato v Avstrijo in podobno. Z leti to počasi postane preveč naporno. V mladosti pa so bile to zagotovo moje uresničene sanje in vsekakor najbolj zanimiv del mojega življenja, kar bi privoščil vsakemu glasbeniku. Danes željo po potovanju in spoznavanju novih destinacij rajši uresničim z družino, z mnogimi ljudmi pa kontakte vzdržujem še od takrat, na primer iz Kanade, Nemčije, Švice.
Številni glasbeniki pravijo, da inštrument, pesem in glasba nasploh pomagajo premostiti hude trenutke v življenju. Da so tisti, ki se aktivno ukvarjajo z glasbo, lahko bolj uspešni na drugih področjih v življenju. Bi se strinjali s tema trditvama?
Gotovo je glasba lahko tudi močna socialna komponenta in tudi tisti, ki menijo, da si z njo niso toliko »na ti«, so je deležni v vsakdanjem življenju. To je lahko npr. v filmih, na radiu in televiziji, v trgovskih centrih, ne nazadnje pa si morda tudi sami zapojejo ali zamrmrajo vsaj pod tušem. Da ne govorimo o tistih, ki glasbo zavestno poslušajo ali celo izvajajo, zase ali tudi za druge. Marsikdo se zateka h glasbi zaradi zabave, pogosto pa tudi v težkih trenutkih in najrazličnejših situacijah. Ta fenomen sem skozi poglobljene intervjuje raziskoval tudi pri koroških upokojencih in ugotavljal različne rabe in funkcije glasbe v njihovem vsakdanu. Tudi pri njih ni šlo zgolj za glasbo kot zabavo, ampak se je pojavljala v vlogi tolažbe, upanja, samopotrditve, vplivala in učinkovala je na posameznike, hkrati pa tudi na socialno in kulturno okolje – tako njih samih kot tudi drugih.
Kar pa se tiče druge trditve – povezave glasbe in uspešnosti na drugih področjih -, pa lahko rečem sledeče: če gledamo s stališča, da nekoga glasba navdihuje, pomirja, motivira, mu daje energijo, potem je logično, da bo notranje uravnovešen in bo tudi na drugih področjih bolj uspešen. Nekomu je lahko glasba tudi zgolj nek kanal sproščanja ali duševna protiutež v sicer že uspešni poklicni karieri na povsem drugem področju. Tak primer je bil dr. Pavle Kornhauser, ki je kot vrhunski pediater in predstojnik Pediatrične klinike ljubljanskega Kliničnega centra ustanovil zdravniško komorno skupino Pro medico, iz tega pa pozneje 40-članski simfonični orkester, ki je igral tudi za paciente. To je predanost svojemu poklicu in glasbi, po njegovi zaslugi pa ta izjemno visoka raven kulturno-umetniške dejavnosti v tovrstnih ustanovah daleč naokoli ni imela primerjave.
Seveda pa lahko nekdo glasbo v tem kontekstu lastne uspešnosti nadomesti tudi s športom ali s čim drugim, glasba pač ni univerzalni recept za vsako situacijo in posameznika v njej.
Kako pa kot doktor (etno)muzikologije in pedagog gledate na povezavo med etno oziroma ljudsko glasbo in mladimi? Se po vašem mnenju mladina in najstniki dovolj zanimajo za zborovsko petje in glasbo iz njihovega okolja?
Morda bi bil krivičen, če bi takoj rekel, da ne. V današnjem hitrem času, ko se zaradi napredka v tehnologiji zdi vse na dosegu roke, mladim ljudska glasba pač ni posebej atraktivna. Spet je odvisno ali gre za ruralno ali urbano okolje, ali je tovrstna glasba (bila) tako ali drugače prisotna v njihovi družini itd. Danes, ko je vse že bolj ali manj dokumentirano, se ni bati, da bi ljudska glasba izumrla. Po njej lahko mladi sežejo tudi pozneje, saj obstajajo posnetki, notni zapisi in drugo dokumentarno gradivo. Vseeno pa menim, da je dobro že danes sodelovati s starejšimi, da se ta kontinuiteta nadaljuje, poleg tega pa se od njih kaj naučiti, saj so starejši ljudje načeloma polni življenjskih modrosti.
Obstajajo pa številni odlični izvajalci, ki jih navdihuje ljudska glasba in jo vpletajo v svoje priredbe. Meni blizu so Katalena, VolkFolk, Boštjan Gombač, Janez Dovč, Brina Vogelnik, Vasko Atanasovski, po svoje tudi Magnifico in še nekaj drugih. Zanimivo je, da je mladim zelo atraktiven termin etno, manj pa ljudsko, čeprav v tem ni bistvene razlike (ethnos – iz grščine ljudstvo). Seveda pa najdemo pod oznako ‘etno glasba’ tudi zelo blede oz. za lase privlečene poskuse prirejanja ljudske glasbe pri mnogih skupinah ali posameznikih. Za zares kakovostno prirejanje ljudske glasbe je po mojem mnenju treba imeti najmanj naslednje atribute: znanje in vedenje o njej, moraš jo znati dobro izvajati, ideje, sposobnosti in znanje za glasbeno prirejanje – predvsem pa moraš imeti globoko spoštovanje do nje. Pričakovati zgolj komercialni uspeh na podlagi cenenih variacij na ljudsko glasbo, ko ti zmanjka lastnih idej za avtorska dela, je mnogo premalo, čeprav ljudje na žalost ‘kupujejo’ tudi to. Da pa ne bo pomote – sam pri mladih zelo podpiram črpanje idej v ljudski glasbi, če le ne pride do razvrednotenja le-te.
V doktorski disertaciji ste raziskovali glasbeno življenje koroških upokojencev, kjer gre za poglobljeno študijo. Bi lahko izpostavili kakšno zanimivo ugotovitev?
Njihovo glasbeno življenje je bilo zelo raznoliko in pestro in je še danes dokaj aktivno, odvisno pač od glasbenega področja. Pomembno vlogo v njihovem življenju je seveda igrala ljudska glasba, aktivni pa so bili v različnih oblikah, pa tudi raznih glasbenih sestavih, na primer pri ansamblih, godbah, pevskih zborih ali manjših vokalnih zasedbah, folklornih skupinah). Najdlje (glede starostnega obdobja) so bili aktivni pevci, kar je nekako logično, saj pevsko kondicijo lažje vzdržuješ kot npr. ambažuro za pihalce ali trobilce. Zanimiva je tudi ugotovitev, da so ženske večinoma postale glasbeno bolj ali nasploh aktivne šele v tretjem življenjskem obdobju, medtem ko so prej skrbele za družino. Pogosto je v družinah, kjer sta (bila) glasbeno aktivna oba partnerja, začela upadati glasbena aktivnost pri moških, še posebej pri instrumentalistih. V disertaciji pa sem med drugim izpostavil še nek poseben fenomen, ki sem ga skozi desetletja leta zaznaval pri mnogih obravnavanih koroških upokojencih. To je izrazit občutek za estetsko interpretiranje glasbe, pa čeprav gre v večini primerov za enostavnejše glasbene vsebine, predvsem pa ljudske pesmi. Ta fenomen je po mojem prepričanju z okoljem pridobljena izkušnja ali sposobnost, zato sem ga poimenoval kar “koroški občutek”. Seveda ni prisoten pri vseh glasbeno aktivnih posameznikih in ni pogojen zgolj s samim geografskim okoljem, pač pa z mnogimi drugimi dejavniki, kot je izpostavljenost različnim glasbenim aktivnostim v rani mladosti, pri čemer je po mojem mnenju najpomembnejša lastna glasbena izkušnja v okolju odraščanja.
Sicer pa že koroške ljudske pesmi v sebi nosijo neko preprosto, a čudovito – večinoma otožno – melodiko, besedilo in vzdušje. Zato tudi ni naključje, da se kot ‘obvezni’ ali ‘železni’ del repertoarja vseh pevskih zborov in tovrstnih vokalnih skupin v Sloveniji (deloma tudi v tujini) pojavljajo prav koroške ljudske pesmi – tudi pri sestavih na tako visoki ravni, kot je npr. Slovenski oktet.
Ugotovitev v moji doktorski disertaciji je seveda še več, vendar jih je nemogoče tako na kratko povzeti. Še posebej pomembne pa se mi zdijo življenjske zgodbe koroških upokojencev, ki sem jih kot etnomuzikolog raziskoval in razlagal v širšem kontekstu povezave glasbe in njihovega vsakdanjega življenja, pri tem pa sem bil kot glasbenik tudi sam integralni del nekaterih zgodb. V zadnjem delu disertacije pa sem poskušal na podlagi teoretičnih temeljih aplikativne etnomuzikologije nadgraditi običajne cilje raziskovalnega dela in pokazati uporabo doseženih znanj ter razumevanj v dobrobit obravnavane populacije. Podrobnejša razlaga pa bi bila seveda preobsežna za ta intervju.
Seveda pa je mogoče pričakovati, da bosta glasba in glasbeno življenje naslednjih generacij koroških in slovenskih upokojencev drugačna, saj ju vedno sooblikujeta tudi okolje in čas, v katerih živimo. Ali če bolj barvito uprizorim: tako je že od takrat, ko je neandertalec na ozemlju današnje Slovenije igral na do zdaj najstarejše najdeno in ohranjeno glasbilo na svetu – ‘didldibab’ –, pa vse do danes, ko si sodoben človek svojo najljubšo glasbo poišče kar na telefonu.
Jon Petek
