Čigave so ulice

28. oktobra 1922 se je zgodil fašistični pohod na Rim. Pohod na Rim je bila protestna manifestacija, ki jo je organizirala Narodna fašistična stranka in od tistega časa pa vse do leta 1943 ulic niso izpustili. Prvi poizkus zavzetja ulic je 9. novembra 1923 organizirala Nacionalsocialistična nemška delavska stranka. Takrat jim ni uspelo.

 

So pa zavzeli ulice 1933 in jih s pomočjo paravojaških enot (SA, rjavosrajčnikov) učinkovito kontrolirali skoraj do konca leta 1945. Njihovo zavzetje ulic je kulminiralo na tako imenovano Kristalno noč. Od leta 1918 dalje so ulice zavzeli tudi boljševiki, le da je njihovo zavzetje ulic za razliko od prejšnjih dveh režimov bilo bistveno uspešnejše, saj je trajalo skoraj do razpada Sovjetske Zveze 1991.

Kaj pa je bilo skupno vsem trem režimom pri zavzetju in monopolizaciji ulic? Niso marali konkurence. Ulice so bile samo njihove in samo posvečeni (fašisti, nacisti, komunisti) so jih lahko uporabljali, pa naj si je šlo ali za »kvazi« demonstracije (po navodilu ožjega vodstva države), parade ali zgolj za demonstracijo moči. Za obrambo monopolizacije ulic so uporabili vse razpoložljive resurse, policijo, tajne službe in tudi vojsko. Ulic niso dali, zavedali so se njihovih pomembnosti.

In sedaj bi določene skupine (ki so registrirane kot nevladne organizacije) združene v »glas ljudstva« ulice znova monopolizirale, češ samo oni predstavljajo ljudstvo. Populisti tipa Jenul in Kovačeva se dobro zavedajo pomembnosti ulic, sploh ljubljanskih in poskušali jih bodo na vse načine ohraniti v svoji lasti, kar se je najlepše pokazalo sedaj, ko se je napovedal protest upokojencev. »Glas ljudstva« bi rad v imenu ljudstva odločal kdo lahko te ulice za proteste in kdo ne.

Populizem se vedno sklicuje na »ljudstvo«, na nekaj na čim temelji njegovo delovanje, antielitizem in izključevanje drugih skupin. Ta značilnost dejansko opredeljujejo politiko, ki ustvarja družbeni prostor brez kakršnih koli posebnih kriterijev razen ločevanja na prijatelje in sovražnike. »Ljudje« se pogosto omenjajo kot utemeljitev za ukrepanje, antielitizem in izključevanje zunaj skupine. Izjemno stanje se razglaša v imenu »ljudi« ali »javnega interesa«, kjer gre za »eksistencialno ogroženost načina življenja«.

Gre torej za moralistično predstavo politike (ljudstvo proti skorumpiranim elitam), pri čemer populisti niso ti, ki samo kritizirajo oblast oziroma razmere v državi ampak ti, ki so hkrati usmerjeni proti pluralizmu (ker trdijo, da samo oni predstavljajo ljudstvo), pri čemer uporabljajo homogenizacijo politične skupnosti, ki jim sledi in v bistvu ustvarjajo dva pola, pri čemer so seveda oni edini legitimni predstavniki poenotenega, moralno čistega in avtentičnega ljudstva (pravega pola).

Vendar pa, kdo jim je dal sploh legitimnost, da se proglašajo za edine in zveličavne predstavnike ljudstva? Nihče, vzeli so si jo sami. Sami so se, ne da bi se stehtali na volitvah, proglasili za edine, ki imajo pravico odločati in za edine, ki vedo, kaj je dobro za »ljudstvo«. Dejansko gre samo za razvajene otroke ljubljanske elite, ki so prepričani, da če se bodo dovolj glasno drli, bodo lahko izsilili vse. In to jim zaenkrat uspeva.

Sedanja vlada jim pri tem asistira, jemlje jih kot resnične edine predstavnike ljudstva, ustrega njihovim muham in jih dodatno financira, s čimer pa samo povečuje njihovo moč (tudi napram sedanji vladi). Slovenija pa na tak način vse bolj postaja vladavina neizvoljenih. Očitno ta »glas ljudstva« postaja tudi udarna moč sedanje vlade, neke vrste škvadristi, le da so črne srajce zamenjane v veliki meri z prestižnimi modnimi znamkami. Ja, res je. Od populizma do fašizma je le mali korak! In kaj lahko od takih ljudi, ki so izgubili vso moralno razsodnost pričakujemo v bodočnosti.

Upamo lahko le, da ne nove kristalne noči.