Andrej Breznik: »Ko se spomnim na primer koroška dečka, se mi zarosijo oči.«

Glasbenika, kulturnika in športnika Andreja Breznika v življenju veseli toliko različnih stvari, da je dan zanj enostavno prekratek. Nekaterim hobijem se je za družino in službo pač moral odpovedati. Prav zaradi Andreja pa primer koroških dečkov ni po tednu ali dveh potonil v pozabo, pač pa so ga zaradi mnogih kršitev v Sloveniji spravili celo do Evropskega sodišča. Ko sva načela to perečo temo, ki je pretresla številne Slovence, so se Andreju nabrale solze v očeh. Tudi sam ima vnuke in si ne more predstavljati, kako bi bilo, če bi moral sam preživljati takšne muke.

Ko se začne klobčič enkrat odvijati, se ne more več ustaviti

Če se spomnimo začetka tragičnega primera koroška dečka – zakaj ste se začeli tako aktivno boriti za to, da se dečka vrneta k starim staršem?

Stare starše dečkov poznam že več kot 30 let, poznam tudi mamo dečkov, saj prihajajo iz Pameč. Ko se je zgodila ta tragedija, smo bili vsi krajani žalostni in pretreseni. Babica in dedek sta lepo skrbela za vnuke. Vsak dan smo jih videvali, ko so na mamin grob nesli kakšne rože, risbico ali kaj simboličnega. Videli smo, kako lepo so se stari starši ukvarjali z otroki. Mislili smo si: »Hvala bogu, da imata takšne stare starše!« Nekega dne pa v informativni oddaji na televiziji zasledimo informacijo, da bodo starim staršem odvzeli otroka. In ko imaš enkrat sam vnuke, veš, kako je, ko te imajo vnuki radi in ti njih. Solzne oči dobim, ko se spomnim na te zadeve. Kot predsednik krajevne skupnosti sem se takoj podal v akcijo. Že naslednje jutro smo s kolegi skovali načrt, kako otroke spraviti nazaj k starim staršem. Ko se enkrat začnejo razkrivati ozadja, in ko se začne klobčič odvijati, se ne more več ustaviti.

Klobčič pa se je začel odvijati prav zaradi vaše iniciative, da so mediji in posledično javnost izvedeli, kaj se dejansko dogaja.

Drugače se ne bi. Vsi razumni ljudje trdijo, da sem se boril za pravo stvar. Tudi tisti, ki zaradi politične usmeritve podpirajo odločitve ministrice, ne zanikajo, da se borim za pravo stvar. Zelo hitro po odvzemu dečkov se je akciji priključila tudi predsednica Rdečega križa Pameče-Troblje, ki je šla z mano v Velenje na center za socialno delo povprašat, kakšna je situacija – kaj se dogaja in kako daleč so pripeljali zadevo. Uslužbenke so nama dejale, da je zgodba končana, da se ne more nič več spremeniti, in da stari starši niso primerni skrbniki. Bolj ko sem zadevo raziskoval, bolj sem odkrival dobrosrčnost in poštenost starih staršev.

Zbrali ste tudi veliko podpisov v podporo vrnitvi dečkov starim staršem.

V štirih urah smo na štirih različnih točkah v Mestni občini Slovenj Gradec zbrali okrog 2300 podpisov. Ni bilo mimoidočega, ki ne bi s podpisom podprl naše akcije. S podpisi smo nato odšli v Ljubljano, kjer smo v državnem zboru, natančneje predsednici Komisije za peticije in človekove pravice ter enake možnosti Evi Irgl, predložili podpise, seveda ob pojasnitvi primera, za kaj se borimo. Da se borimo za pravo stvar, smo prepričali tudi stranko SDS, ki se je maksimalno priključila akciji; njeni člani so namreč uvideli, da je celoten primer zelo sumljiv.

Kdo drug ima večjo moč, da vrne otroke, kot pa ministrica?

Ali po vašem mnenju tudi ministrstvo nosi odgovornost?

Tudi pri ministrici Anji Kopač Mrak, ki je seveda odgovorna za primer, sem bil na pogovoru. Dejal sem ji: »Če mi upate gledati v oči in mi ob tem pojasnite razloge, zakaj otrok ne vrnete starim staršem, se vam bom lepo zahvalil in s spoštovanjem odnehal s celotno zadevo.« Kdo drug ima večjo moč, da vrne otroke, kot pa ministrica sama? Odvrnila mi je, da mi tega ne sme zaupati. Ker ni imela razlage.

Celoten primer se brez vas verjetno ne bi premaknil tako daleč, kot se je.

Ta zadeva se je zaradi naših protestov pred parlamentom in raznih drugih akcij razvila tako daleč, kot se je. Ko je ministrica preživela interpelacijo, je bil za to vlado primer zaključen. Vendar sodišče in odvetniki še vedno niso odnehali. Stare starše zastopa izjemen odvetnik Velimir Cugmas, ki jih zastopa brezplačno. Dejal mi je, da borba ne bo enostavna, vendar bo nekega dne zadeva rešena. Vrhovno sodišče je lani odločilo, da so bile v postopkih napake in nepravilnosti, ter da je bil odvzem nezakonit. Niso pa dodali, da je treba otroke vrniti starim staršem. Čudno, a ne: bilo je narobe, vendar naj tako kar ostane …

Breznikovi imamo več nastopov kot nekateri glasbeniki vaj

Če spregovoriva še o bolj veselih temah – ste tudi velik kulturnik, pevsko nastopate z družinsko glasbeno skupino Breznik. Kdaj se je začela vaša glasbena pot in kakšno glasbo ustvarjate?

Leta 1976 smo ustanovili našo vokalno skupino Breznik. Brat je bil star komaj 13 let, jaz pa 18. Večinoma prepevamo koroške in ljudske pesmi. Vsi trije, se pravi sestra, brat in jaz, imamo nižje glasbene šole in beremo note kot časopis. Tako da imamo neko osnovno glasbeno izobrazbo, vse preostalo pa pride z vajo. Včasih se pošalim, da imamo Breznikovi več nastopov kot nekateri glasbeniki vaj.

Torej še vedno veliko vadite in nastopate?

Še vedno precej nastopamo. Poleti bolj priložnostno, ker ni ravno sezona; pravi čas za nastope je nekje od septembra pa do maja. A ne mine mesec, da se ne bi kje pojavili, če ne drugje, pa na kakšnem pogrebu, obletnici ali poroki. Imamo pa to prednost, da nam ni treba veliko vaditi. Ko pridemo skupaj, pred nastopom malo povadimo – kar že znaš, ne pozabiš več.

Glede na to, da je bil vaš oče član skupine Štirje kovači, ste Breznikovi verjetno sodelovali tudi s Francem Šegovcem?

Ogromno. Za nas je napisal veliko pesmi. Imamo tudi zgoščenko, na kateri so štiri skladbe Šegovčevo delo. Ob tem se lahko pohvalim, da imam zasluge pri tem, da je Franc postal častni občan Mestne občine Slovenj Gradec. Predlagali smo ga namreč Pamečani. Občina bi morala znati izkoristiti to, da je njihov občan slavni Franc Šegovc, ki ga poznajo povsod po Sloveniji in tudi v tujini. Morali bi znati tržiti njegovo ime in ansambel Štirje kovači. Trudimo se, da bi v Slovenj Gradcu odprli glasbeni muzej, v katerem bi se predstavljali predvsem Štirje kovači in seveda tudi preostali glasbeniki s tega območja.

Pevsko pa ste aktivni tudi v drugih skupinah, ne samo z družino Breznik.

Poleg tega, da pojem z družino Breznik, sem se leta 1986 pridružil tudi Lovskemu oktetu Podgorje. Sodelujem tudi pri mešanem komornem zboru Carinthia Cantat, ki ga je leta 1996 ustanovil moj prijatelj Tone Gašper. Pevske obveznosti so bile poleg službe in majhnih otrok velik zalogaj. Otrok namreč potrebuje tudi drugega starša, ne samo enega. Tako sem se odločil, da se odpovem eni ljubezni – šport ali glasba? Odločil sem se, da se odrečem športu. Od leta 2002 pa do leta 2010 sva z bratom namreč sodelovala v osmih skupinah hkrati.

Andrej Breznik je bil prvi trener slovenskega reprezentanta Marka Šulerja

Na katerem športnem področju pa ste bili aktivni?

Ko sem prišel iz vojske, sem se začel ukvarjati s športom, sicer bolj rekreativno. Prevzel sem vodenje športnega društva Pameče, ki sem ga vodil 20 let. Najbolj ponosen sem na občinsko nagrado, ki smo ga prejeli kot eno najbolj aktivnih društev v občini. Bili smo zelo aktivni, ogromno stvari smo pripeljali v kraj. Vodil sem tudi občinsko ligo v malem nogometu v Slovenj Gradcu.

Znano nam je, da ste v preteklosti opravljali tudi sodniško funkcijo.

Leta 1987 sem po opravljenem sodniškem izpitu prestopil v sodniške vode, postal sem nogometni sodnik. Na začetku sem sodil pionirske, mladinske, kadetske in članske lige, in sicer do leta 1991, ko sem postal republiški sodnik, kar je bil takrat najvišji rang za sodnika v Sloveniji. Tisto leto smo sicer imeli malce smole; Jugoslavija je razpadla in iz jugoslovanskih lig je nazaj v Slovenijo prišlo več deset sodnikov, in takoj nas je bilo preveč. Nekje so morali rezati; seveda pri izkušenih in renomiranih sodnikih niso, so pač pri podmladku.

Kakšno pa je bilo takrat stanje s sodniki na Koroškem?

Korošci smo imeli zelo dobro sodniško organizacijo po zaslugi Draga Koletnika, ki je na tem področju izjemen strokovnjak. Če ne bi bilo njega, tudi marsikaterega sodnika s Koroške ne bi bilo. Koroška je sicer spadala pod mariborsko sodniško organizacijo, Mariborčani pa seveda niso prenesli, da bi bilo med sodniki pet Korošcev in dva Mariborčana, ampak je moralo biti ravno obratno. Sam sem za nekaj časa sicer prenehal opravljati sodniško funkcijo, in takrat sem za eno leto prevzel vodenje nogometne pionirske ekipe U12 v Slovenj Gradcu. S ponosom lahko povem, da sem bil prvi trener koroškega reprezentanta Marka Šulerja. Tudi on se še vedno spomni, da sem bil jaz njegov prvi trener. Že takoj prvi dan sem na treningu opazil, da je talent. Mislim, da bi uspel v vsakem drugem športu, ki bi se ga resno lotil.

Jon Petek