Ali obstaja več vrst fašizma?
(povzeto po članku, ki bo objavljen v tuji znanstveni reviji)
Beseda fašizem je v zadnjem desetletju pogosto zlorabljena. Z besedo »fašizem« tako imenovana skrajna levica (ki sama sebe imenuje antifašisti) pogosto uporablja za označevanje političnih nasprotnikov desno od sredine in za vlade, s katerih ukrepi se ne strinja. Vendar pa, tudi mnoga dejanja skrajne levice imajo danes pogosto elemente, ki bi jih lahko imenovali “fašistične”.
Na tanko mejo, ki je nastala med današnjo skrajno levico in skrajno desnico naj bi opozoril že Churchill (Žužek, 2017): »Fašisti prihodnosti se bodo imenovali antifašisti«. Pa tudi gledano skozi zgodovino je med totalitarizmi, pa naj gre za leve (socializem oziroma komunizem) ali desne (fašizem, nacizem) v resnici zelo malo razlik, saj je za vse v osnovi značilna totalitarna ideologi, nadzor države nad civilno družbo in kult vodje. Razlike so zgolj v detajlih.
Fašizem naj bi opredeljevale vsaj štiri lastnosti:
- prvič, vedno vzbujajo akutno sovraštvo proti nekaterim manjšinskim skupinam, jih obravnavajo kot sovraga, ter uporablja retoriko agresivnega hipernacionalizma in pripisujejo oziroma jih krivi za vse slabosti v družbi;
- drugič, fašizem ne temelji le na predsodkih, ampak tudi na popolni nerazumnosti , v smislu, da pravzaprav popolnoma noben dokaz ne more ovreči predsodka;
- tretjič, postavlja se kot gibanje, ki poskuša pridobiti družbeno hegemonijo, za razliko od golih tajnih družb ali morilskih tolp;
- in četrtič, niso naklonjeni samo uporabi uličnega nasilja za doseganje svojih političnih ciljev in uporabljajo, tudi če imajo dostop do državne oblasti, kombinacijo uličnega nasilja in uporabe državne moči proti ciljnim skupinam, in, seveda proti vsem liberalnim, demokratičnim in naprednim mnenjem, ki jim nasprotujejo.
Izraz »fašizem« pa se običajno uporablja tudi za sisteme vladanja za katere je na splošno značilno:
povzdigovanje naroda (včasih tudi rase) nad posameznika,
uporaba nasilja in sodobnih tehnik propagande in cenzure za zatiranje politične opozicije,
obsežna ekonomska in socialna organizacija,
korporativizem.
Popolnoma enako pa bi lahko trdili tudi za socialistične režime, pri čemer je za razliko manjšinskih skupin njihov »sovrag« buržuazija. Znana so sojenja »sovražnikom« socializma v bivši Sovjetski Zvezi in Jugoslaviji (pa tudi v drugih socialističnih državah), kjer so »ljudska sodišča« množično, na podlagi popolne nerazumnosti obsojala (že vnaprej obsojene) »sovražnike« socializma in tudi socialistični totalitarizmi so bili dejansko hegemonije tako imenovanega delavskega razreda (boljševikov in komunističnih partij, oziroma ozkega kroga ljudi v vodstvu teh partij), prav tako pa so partije, četudi so bile na oblasti preko svojih tajnih služb in paradržavnega aparata uporabljale tudi ulično nasilje proti tako imenovanim »reakcionarnim sovražnikom«, npr. v Jugoslaviji pogosto proti cerkvi.
O socializmu (kot totalitarističnem sistemu oziroma diktaturi ali režimu), kot ga poznamo danes ni dilem, sploh za socializem sovjetskega tipa, torej boljševizem, je jasno, da temelji na marksizmu oziroma na znanstvenem socializmu in dialektiki, prosto po Leninu: gre za ustvarjanje tipa družbene organizacije, v kateri bo oblast v rokah delavnega ljudstva in ne obratno, torej da bo oblast nad proletarci. In če gre pri socializmu za združevanje politične sile in oblasti na podlagi (predvsem deklarativno) razredne pripadnosti (delavskega razreda, proletariata), pri čemer je jasno opredeljen razredni sovražnik (buržuazija, aristokracija…) v čem se torej od socializma razlikuje fašizem in kje je njegov izvor.
Se nadaljuje
