Glasbena šola Ravne je šola z dolgoletno tradicijo. Nekoč primarni namen producirati kader za številne koroške pihalne orkestre je prerasel v vsestransko izobraževanje mladih glasbenikov, ki kažejo uspehe na različnih glasbenih področjih. Vsako leto se lahko ravenska glasbena šola pohvali s številnimi glasbeniki, ki na domačih in tujih tekmovanjih dosegajo najboljše rezultate. V zadnjih letih širijo in razvijajo svojo že tako raznoliko ponudbo; uvedli so šolo džeza, formirali simfonični orkester, ponujajo tudi šolo baleta. Šola skupno šteje 360 učencev, vsako leto se vpisna mesta hitro polnijo, a vpisi so še vedno možni – v glasbene pripravnice sprejmejo šestletne učence brez predhodnega preizkusa razvitosti glasbenih sposobnosti, prav tako so prosta vpisna mesta pri baletu.
Zadnja leta spremljamo mlade učence, ko na najrazličnejših glasbenih tekmovanjih nizajo izvrstne uspehe, tudi v tujini. Kako gledate na te rezultate?
Res je, rezultati so izjemni. V letošnjem letu so v primerjavi z lanskim uspehi sicer nekoliko padli, saj se je lani iz regijskega na državno tekmovanje uvrstilo kar devet ravenskih učencev. Za primerjavo naj dodam, da se jih je prav toliko uvrstilo tudi z ljubljanskega Konservatorija za glasbo, čeprav imajo tam nekajkrat več učencev kot mi. To je bil izjemen uspeh. Kar pa se tiče tekmovanj v tujini, se jih udeležimo v krogu 500 kilometrov. Pri tem moramo gledati na stroške, da ti niso previsoki. Pomagamo, kolikor je mogoče, in uspehi so vidni.
S katerimi glasbili so učenci najbolj uspešni na tekmovanjih?
Zadnja leta so se razvile kitare in frajtonarice. Pred tem je Glasbena šola Ravne na Koroškem najbolj spodbujala pihala, trobila in tolkala, saj je v tem našem okolju šest pihalnih orkestrov, ki jim dajemo kader.
Je zanimanje za katere inštrumente v zatonu?
Tudi, a se priljubljenost nenadoma zopet dvigne. Med drugim je priljubljenost odvisna od tega, kako uspešni so določeni vrstniki na kakšnih tekmovanjih. Ko prijatelji in mlajši vidijo, da so dobri, se navdušijo nad inštrumentom. V vsaki generaciji je nekdo, ki je izjemen na določenem inštrumentu, za njim pa se na ta inštrument vpiše več otrok. Sami uspemo s tekmovanji priljubljenost na nek način balansirati.
Kako kadrovsko rešujete nihanja priljubljenosti inštrumentov?
Za kitaro imamo denimo dva učitelja in eno polovično učiteljico. Torej imamo lahko nekaj čez 40 otrok na kitari, več jih ne moremo vzeti. Toliko nam država prizna in toliko je učitelj plačan. Kar starši plačujejo kot prispevek oziroma šolnino, gre za materialne stroške: nabavo inštrumentov, notnega materiala in preostalih nujno potrebnih stvari za delovanje šole.
Pomagate otroku pri izbiri inštrumenta?
Takrat, ko si učenec že izbere inštrument, mu profesorji svetujejo, kaj naj kupijo, kje in kako. Pred tem še komisija pove svoje mnenje. Ko učenec pride na pripravnice in na testiranja, učitelji že vidijo in ocenijo, kateri inštrument je otrok fizično sposoben igrati. Nekaj so želje, drugo so zmožnosti. Telesna fizionomija otroka igra pomembno vlogo in je pogoj za igranje nekega inštrumenta, prav tako je pomembna starost. Če ima denimo še mlečne zobe, ne more igrati trobila. Pomembna je tudi višina – majhni otroci ne morejo igrati kontrabasa. Določene stvari pač niso izvedljive.
Glasbena šola Ravne na Koroškem slavi po pestrem naboru učenja različnih inštrumentov, vključevanja v raznorazne orkestre, komorne skupine in podobno. Nedavno ste uvedli tudi simfonični orkester. Ste prepoznali potrebo po tem? Poleg tega ste uvedli tudi baletno šolo. Je zanimanje veliko?
Ko sem nastopil funkcijo ravnatelja, sem se odločil, da bomo vsako leto poskušali v glasbeno šolo uvesti nekaj novega. Letos smo prvič imeli izpite iz baleta, prav tako imamo že kar nekaj vpisa. Z našim simfoničnim orkestrom, ki šteje že okoli 70 članov, smo v zadnjih letih imeli tri koncerte. Orkestri imajo pri nas veliko težo.
Ob tem ne smemo pozabiti na uvedbo šole džeza.
Džez šola deluje pod vodstvom Sama Kolarja, tudi džez oddelek se dobro odreže na tekmovanjih. Gre za zanimiv segment glasbe, ki je precej priljubljen. Povezani so tudi z društvom Drugi zvoki, sodelujejo s festivalom Jazz Ravne, s poletno šolo džeza; skratka, veliko stvari se vrti okoli džeza.
Tudi sami ste glasbenik. Se vam zdi, da je pomembno, da je ravnatelj glasbene šole glasbenik?
Sploh ne more biti kaj drugega, saj le glasbenik razume drugega glasbenika. Če razumeš človeka pri tistih stvareh, ki jih v življenju počne službeno, ga lahko razumeš tudi zasebno. Mislim, da nihče od ravnateljev ni kaj drugega kot glasbenik, nekaj nas ima še dodatno izobrazbo, ki pomaga pri uspešnem vodenju šole.
Koliko še poprimete za inštrument, kadar ne poučujete?
Sodelujem pri Pihalnem orkestru železarjev Ravne, drugo leto bo 40 let, odkar sem član. Če neke stvari počneš po par ur na dan, z njimi ne moreš kar tako prenehati. Navada postane del življenja.
Se vam zdi, da je ukvarjanje z glasbo pomemben del otrokovega razvoja?
Inštrument in glasba večrat pomagata premostiti hude trenutke v življenju. Glasba sprošča, navdihuje z energijo in s tem lahko lažje opravljaš druge življenjske naloge. To je pomemben segment našega življenja. Dokazano je, da tisti, ki se ukvarjajo z glasbo, lažje počnejo preostale stvari, so bolj skoncentrirani na drugih področjih delovanja, lažje dosežejo zastavljene življenjske cilje.
Kaj so vaše želje, izzivi, načrti za prihodnost?
Veliko dobrih stvari smo naredili v tem mandatu; pridobili smo oddelek in pol in zaposlili nove ljudi – vse to v času, ko se je izvajal Zakon o urejanju javnih financ. Državi je treba pokazati, kje je manko, na kak način lahko bolje delamo, in na ta račun smo pridobili dodatne stvari. Želimo si, da bi prišli do lastnih prostorov. Na trenutni lokaciji smo kot del Osnovne šole Koroških jeklarjev, a srečen si takrat, ko si na svojem. Tudi po drugih krajih v Mežiški dolini izvajamo pouk v osnovnih šolah in glasbenih domovih, kar kaže na neko povezanost med lokalno skupnostjo, društvi in glasbeno šolo. Ne nazadnje smo bili ustanovljeni s strani Pihalnega orkestra železarjev Ravne za namene vzgajanja mladega kadra za potrebe pihalnega orkestra.
Pa je Koroška potencialna za mlade glasbenike? Je mogoče uspeti? Ali je v vsakem primeru treba iti izven regije ali države?
Potencial brez dvoma je, a le v tem primeru, če ima glasbenik že zagotovljeno neko drugo službo in igra inštrument za svoje veselje, svoj hobi, ali za marginalen zaslužek. Danes so po glasbenih šolah zelo mladi kolektivi in kader učitelj glasbe je težko zaposljiv.
Jon Petek
