Pod Peco, v Podpeci nad Črno na Koroškem, na idilični, od vsakdanjega vrveža odmaknjeni lokaciji, kjer je mobilni signal bolj izjema kot pravilo, se skriva vikend slikarja Leandra Fužirja. V pritličju atelje, poln vonja po barvah, z barvami zamazanih palet in čopičev, še bolj poln pa poslikanega papirja in platna. Na vseh stenah, policah, v vsakem kotu, celo na tleh in na stolih ležijo naslikane koroške pokrajine, koroški kmetje ali vaščani, liki iz zgodb Prežihovega Voranca ali rovi in v njih knapi mežiškega rudnika. Slednja tema je, čeprav je Landi Fužir najbolj poznan po Prežihovih solzicah in preostalih motivih življenja in zgodb Lovra Kuharja, njegov najpomembnejši del slikarskega ustvarjanja. Rudnik je namreč izoblikoval naravo, življenje in družbo, kot jo danes poznamo v Zgornji Mežiški dolini, poleg tega pa je tudi zelo velik in pomemben del Landijevega življenja. S podobami temnih rovov in sključenih, utrujenih knapovskih hrbtov Fužirju uspe izvabiti solzo nostalgije in spominov na lice še najtršemu rudarju. In to mu je najdražje, pove Landi v pogovoru, ko se spominja starih časov, tako dobrih kot tudi slabih, ko razlaga o svojih naslikanih podobah, ki za večno ohranjajo zgodbe življenja skromnih ljudi pod Peco in Uršljo.
Landi, začniva pri knapih in rudniku – enem od vaših najpogostejših motivov. Tudi sami ste bili nekaj časa zaposleni v rudniku. Očitno je, da gojite velika čustva do rudarjenja in rudarjev v Zgornji Mežiški dolini.
Ker sem veliko časa preživel z rudarji, je bil to eden mojih največjih navdihov za ustvarjanje. Opazovati jih pri delu me je povsem prevzelo. Rudarje sem vedno gledal v hrbet, hodil sem za njimi, ko so osvetljeni stopali po rovu. Z njimi sem prečesal in spoznal celoten mežiški rudnik. Ker sem bil v mladih letih športnik, gimnastik, so me starejši rudarji radi izkoristili; kjer je bil kakšen predel visok ali zahtevno dostopen, so pač poslali Landija. A ničesar ne obžalujem, vse sem preživel. Slike z rudarskim motivom so postale precej priljubljene, ljudje so kar prihajali ponje. Veliko knapov je po upokojitvi odšlo živet v druge kraje ali države pa tudi mlajši so v iskanju boljšega življenja zapuščali službe v rudniku. Ko so se vračali na obisk v Črno ali Žerjav, so v spomin na stare čase želeli mojo sliko. Marsikateri rudar se je že zjokal ob sliki, tako močni so bili spomini, čustva in nostalgija. To se me je dotaknilo in spoznal sem, da delam in ustvarjam za dušo drugih. In to je vredno največ.
Poleg rudarjev vidimo tudi motive raznih preprostih, kmečkih in vaških ljudi. Ste črpali iz svojega kraja, ste upodabljali Črnjane in njihovo življenje?
Ko sem se s Prevalj preselil v Črno, sem opazoval okolje in družbo okoli sebe. Všeč so mi bili kmetje, ki so v Črno večkrat prijahali s konji in v gostilni zapili plače, se včasih tudi stepli – skratka živeli so vaško življenje. Zelo rad sem imel brezdomce. Ti so mi bili velik navdih, v Črni jih je svojčas bilo kar dosti. Takšni preprosti ljudje so dali svoj pečat kraju – in takšne upodabljam. To so ljudje, ki jih vsakodnevno srečuješ na ulici in jih niti ne opaziš, a ko kakšen umre, ga pogrešaš. Tako sem več portretov posvetil tudi pokojnim vaščanom.
Ste upodabljali tudi znamenito Solzno dolino?
Ravno ti ljudje so mi bili zanimivi, a nisem slikal Solzne doline. V tistih časih sta bili Solzna dolina in z njo povezana problematika zelo nepriljubljeni temi v Črni. Sam nisem bil udeležen v tej zgodbi in tega tudi nisem želel poudarjati.
Veliko ljudi si želi Prežihovih solzic
Na vaših slikah poleg koroškega rudarstva pogosto vidimo tudi motive Prežihovega Voranca.
Zadnja leta sem se res osredotočil predvsem nanj. Že od mladosti obožujem njegove zgodbe. Imel je podoben način življenja, kot sem ga imel jaz. Zgodbe mi zelo ležijo in zato ga veliko slikam. Tudi ljudje so precej zainteresirani za Vorančeve motive, a večinoma jim ustrezajo samo tri, mogoče štiri zgodbe. Večina bi na sliki imela solzice, tu in tam si kdo zaželi Levega devžeja ali motivov iz kakšne druge, bolj poznane zgodbe, preostalih pa niti ne. Potem pač slikam samo solzice.
Je Prežih še vedno vaša glavna, aktualna tema?
Še vedno se ga držim. Lahko bi rekel, da imam z njim ogromno dela. Napisal je veliko zgodb in vse so vezane na mojo nostalgijo, ko sem sam tako doživljal življenje. Tudi jaz sem pasel krave in hodil po mleko, živeli smo podobno življenje. Jaz sem v mladih letih rasel z babico – ona je bila pravzaprav kot moja mama. Oboževal sem jo. Ko bi se moral vpisati v Zagreb v šolo, je bila ona edina, ki me je pri tem podpirala. Pa je bila že stara. »Naj fant postane, kar želi,« je pravila.
Slabši socialni položaj ga je zadržal v Mežiški dolini
Pri tem vas je podpiral in vam želel v Zagrebu omogočiti šolanje Leopold Suhodolčan, učitelj slovenščine in risanja. Kako to, da ste izpustili to priložnost?
Babica ni imela denarja. Tudi moja mati in krušni oče ne. Pika na i pa je bilo to, da bi moral eno leto čakati, da se šola sploh odpre. Namreč ni bila še ustanovljena, jaz bi bil eden izmed prvih študentov. Starši niso bili naklonjeni načrtu, da bi celo leto čakal doma. Bili so drugačni časi. Tako sem postal elektrikar in se zaposlil v mežiškem rudniku.
Ste pozneje razmišljali, da bi se vpisali v kakšno slikarsko šolo ali na akademijo, tako kot je to storil Mežičan Stanko Makuc?
Da bi se v pokoju vpisal še v kakšno šolo? Bog ne daj. Imam drugih reči dovolj za delati. Koliko slik bi zamudil, če bi moral nekaj let posvetiti študiju. Da bi se vpisal v mlajših letih, pa tudi ni prišlo v poštev, saj sem si kmalu ustvaril družino. Že tako so trpeli, ker sem ob delu obiskoval še delovodsko šolo.
Lahko bi rekli, da ste tako cenjeni kot šolani slikarji, postavljajo vas ob bok akademikom. Diploma bi tako bila zgolj neka formalnost.
Nekoč mi je neka kritičarka dejala, da je mogoče celo bolje, da se nisem vpisal na akademijo, saj verjetno ne bi delal Prežiha. Imam svoj slog, sem prepoznaven in tudi to nekaj pomeni.
Zgodaj opažen Fužirjev slikarski talent
Svoje talente ste kazali že v osnovni šoli, hitro sta jih opazila Mira Stres in Leopold Suhodolčan. Sta vam veliko pomagala pri vztrajanju in razvoju vašega slikarstva?
V šoli sem imel najraje slovenščino in risanje. Hvaležen sem, da so me tako obravnavali, kot so me. Kljub temu da nisem bil gosposki, poleg tega pa še pankrt, so upoštevali moje nagnjenje k slikarstvu. Kdaj pa kdaj, ko so potrebovali kakšen plakat, so se obrnili name. Bil sem ponosen, da me je hvalil tudi ravnatelj. Zaradi tega me niso preveč obremenjevali z drugimi predmeti, ki me niso zanimali. Stresova, ki me je tudi učila risanje, je bila takrat za državo prvi sovražnik – bila je nasprotnik komunističnega sistema. Spomnim se, ko je občinstvo na prireditvi na Prevaljah nagovorila z »gospe in gospodje, tovariši in tovarišice«. Naslednji teden je ni bilo več v službo. En dan je stopila v razred s škatlo akrilnih barv. Pogledala je, kje sedim, in stopala naravnost proti meni. Sprva sem se zbal, da je kaj narobe. »Na, Fužir, ker tako lepo rišeš. Kar tako naprej,« mi je dejala in mi podarila barve. To je bil tak primer, ki je bil nerazumljiv za tiste čase. Pa še dobre barve so bile!
Na platnih in papirju opazimo akvarelne in akrilne barve, olje, med njimi tudi risbe z ogljem. Katerih tehnik se največ poslužujete?
Največ delam z akvarelnimi in akrilnimi barvami. Z akrilnimi rad delam zato, ker me prisilijo, da delo opravim hitreje – barva se namreč hitro suši. Dolgo sem delal olje, a je to v zaprtem prostoru slabo vplivalo na dihalne organe. Pa tudi suši se predolgo. Če dodaš trdilec, pa slika čez dve leti ali tri razpoka. Po navadi pa vedno najprej izrišem risbo in nato nanašam barve.
Jon Petek
