Dolina reke Bistrice, znana tudi kot Bistriški jarek nad Muto, je pred desetletji v širšem slovenskem prostoru zaslovela zaradi hidroelektrarne Golica oziroma Koralpe, velike zajezitve in elektrarne na avstrijski strani. Dolina in voda Bistrice sta postali znani zaradi protesta ljudi, ki so se spraševali, kaj se lahko zgodi, če jim nad glavo popusti velikanski jez, in skrbi, kaj bo z njihovo dolino in vodo, ki jo Avstrijci jemljejo in speljujejo na turbine v Labotu. Še v stari Jugoslaviji so takratni politiki sklenili kravjo kupčijo, ko so pristali na to, da na meji gradijo ta jez in tako edino potencialno nevarnost usmerijo v dolino reke Bistrice, na Muto in po Spodnji Dravski dolini vse do Maribora, večinska korist pa ostane v Avstriji.
Tako so minila leta in še kakšno desetletje. Preverili smo, kaj se dogaja v tej dolini ter tudi preko meje, na Golici. Cesta v bistriški »graben« ni kaj prida, elektrarniška družba Kelag je Sloveniji in občini zaradi tega posega sicer namenila precejšnjo odškodnino, ki pa se na tej infrastrukturi ne pozna kaj prida. No, v tej dolini pa so dobili ekološko kapelico, ki je posvečena sv. Frančišku Asiškemu. To je že prvo opozorilo prebivalcem in obiskovalcem, da se z ekologijo v teh krajih nekaj dogaja. In dobro bi bilo, če bo ljudi tod varoval sveti Frančišek, in če se bo uresničil napis na sosednji kapelici, na kateri piše »Mir in dobro«.
Ob kapelici stoji tudi izjemno neobičajna cerkev. Na prvi pogled namreč sploh ni videti kot verski objekt, saj zunanjost nima prav nobene značilnosti cerkva, ki jih pri nas poznamo. Več sto let stara stavba prej spominja na kakšen bivalni objekt, del le-te pa je tudi namenjen za stanovanje. Prvotno ta hiša sicer sploh ni bila cerkev, včasih je v tamkajšnjih prostorih potekal pouk, danes pa je to majhna, lepo urejena cerkvica, v kateri Bistričani še danes mašujejo. Niti okolica cerkve ni takšna, kot jih poznamo, saj neposredno ob stavbi rastejo vrtnine tamkajšnjega gospodarja posesti.
Ko zatuli sirena, morajo prebivalci zapustiti svoje domove
Ko nadaljujemo pot proti avstrijski meji, naletimo na nenavadna in resna opozorila. Sirene ob cesti so zlovešče opozorilo, da se lahko tudi kaj zgodi. Včasih, še globoko v prejšnjem režimu, so bile znane akcije NNNP, Nič nas ne sme presenetiti, kljub vsem akcijam in pripravam pa najhujšemu vedno sledi tudi presenečenje. Vendar je človek takšno bitje, da se na koncu vsega navadi.
Ustavimo se pri hiši enega od domačinov, ki so se ob gradnji elektrarne zavzemali za to, da Bistriškega jarka in ljudi, ki tu bivajo, ne bi postavili v tako ogrožen položaj. Ivan Lesjak nas prijazno sprejme in pove, da življenje in reka v Bistriškem jarku tečeta dalje. Struga reke Bistrice pač z okrnjenim tokom, saj so del reke z zajezitvijo »vzeli« Avstrijci. In tudi življenja ob zvoku siren so se domačini navadili, mogoče celo preveč. Ivan nam je pojasnil, da so sirene večkrat tulile v prazno. Lažni alarmi so nekatere domačine spravili iz svojih domov v evakuacijo, na koncu pa ni (na srečo) iz Avstrije v Bistriški jarek priteklo kaj več vode kot običajno po strugi reke Bistrice. »Naj zadevo uredijo tako, da prebivalstvo Bistriškega jarka ne bo tako ogroženo. Lažni alarmi so nas spravili na noge, da smo zapustili svoje domove in se umikali na varno. Ob tem pa se nam smejijo, ko z nahrbtniki bežimo proti strugi z namenom, da zavarujemo svoje življenje in del dragocenega premoženja.« No, resnici na ljubo, ti lažni alarmi so povzročili, da ljudje tem sirenam več ne verjamejo. In če se bo nekoč sprožil resen alarm, ljudje ne bodo zapuščali domov. In to je slabo.
Ivan je dodal, da takrat, ko so Avstrijci pričeli graditi jez, prebivalstva sploh niso obvestili o tem, kaj jih čaka. Izvedeli so šele od novinarjev, ko so jih prihajali spraševat, kakšno je njihovo mnenje o tem avstrijskem jezu. »Še sreča, da je takrat v Bistriški jarek prišel novinar Slavko Bobovnik in nam pojasnil celotno zadevo. Bog ve, kdaj bi nam vlada to povedala, če sploh, in bi to spoznali sami, ko bi elektrarna že obratovala.« Ivan, ki z družino živi tik ob reki, do te doline in reke čuti ljubezen in navezanost, kar izkazuje tudi v svojih pesmih, ki so posvečene reki Bistrici.
Propadajoča karavla v dolini s turističnim potencialom
Dobrih dvesto metrov od avstrijske meje pa se asfaltna prevleka na cesti konča. Od tod se začne z navadnim osebnim avtomobilom skorajda neprevozna cesta, ki vodi do avstrijske meje. Pred časom so bile pobožne želje okoliških prebivalcev Dravske doline, da bi država uredila cesto in pravi mejni prehod tudi v Bistriškem jarku, kar bi pot do Avstrije mnogo skrajšalo, vendar so želje naletele na gluha ušesa. Pot pelje mimo nekdanje karavle jugoslovanske vojske. Tako kot mnoge druge karavle po Sloveniji tudi bistriška karavla žalostno propada. Razpadajoča zapuščina kazi čudovito naravo doline ob reki, ta razpadajoči objekt pa danes spominja tudi na revščino nekdanjega totalitarističnega režima. Vojaki JLA so tam stražili mejni prehod, da slučajno ne bi kdo ušel iz države, v lepšo prihodnost.
V neposredni bližini karavle je stal majhen šotor, ob njem pa mlad par. Fant in punca sta prihajala iz Češke, potovala pa sta preko Bolgarije, Romunije, Bosne, Srbije in Hrvaške vse do Slovenije, in sicer »na štop«. Na vprašanje, zakaj sta si za kampiranje izbrala ravno Bistriški jarek, sta odgovorila, da sta iskala miren in lep prostor ob reki. Če je Bistriški jarek zanimiv in privlačen za turista s Češkega, ki sta pred tem prepotovala celoten zahodni Balkan, je to vsekakor znamenje, da ima dolina velik turistični potencial.
Tudi karavla oziroma stražnica bi lahko bila zanimiva turistična destinacija, zaradi svoje lokacije bi lahko bila prostor za razna srečanja pa tudi za druženja domačinov. Nekaj življenja so ji v preteklosti menda skušali vdahniti, vendar ni šlo. Ob takšnih dneh, ki smo jih preživljali v zadnjem mesecu, pa bi tudi ohladitev v hladni reki Bistrici brez dvoma dobro dela. Češki par pa nas povpraša, kaj ta razpadajoča stavba sploh predstavlja in kdo je lastnik. Ko pojasnimo, da je to stražnica nekdanje jugoslovanske vojske, danes pa stavbo zanemarja država, sta takoj vedela, za kaj se gre, in dodala: »Ah, tako je bilo v času komunizma tudi pri nas na Češkem. Na mejah so pazili, da ne bi Čehi hodili ven, od zunaj pa preko zelene meje na Češko itak ni nobeden prišel.«
Onstran meje je zgodba mnogo bolj vesela
Da razumemo to zgodbo Bistriškega jarka, si moramo ogledati obe plati medalje. Na slovenski strani je pretok reke Bistrice okrnjen, le-tega so z jezom oskrunili severni sosedje, ki se v preteklosti niso držali meddržavnega dogovora in so jemali še več vode, kot je bilo dogovorjeno. Vse lepo in prav, če ne bi za ceno slovenske reke Avstrijci krepili svojega turizma, Bistriški jarek pa ostaja v samoti in potencialni poplavni nevarnosti.
Za Korošce je najbližja pot do Golice, od koder priteče reka Bistrica, preko mejnega prehoda Vič pri Dravogradu. V avstrijski občini Labot se cesta proti Golici – no, to seveda ni tista, ki jo opeva Avsenik – začne zelo strmo vzpenjati in je izjemno priljubljena med avstrijskimi in slovenskimi motoristi.
Na 1080 metrih nadmorske višine se odpre pogled na čudovito akumulacijsko jezero Soboth, ki je nastalo z zajezitvijo reke Bistrice. V skoraj sto metrov globokem jezeru je okrog 22 milijonov kubičnih metrov vode, gradili pa so ga med letoma 1988 in 1993. Ta količina vode, ki je ujeta v velikem rezervoarju in lebdi nad dolino reke Bistrice, popolnoma pojasni strah in trepet prebivalcev, ki živijo pod njim. Ljudje na naši strani morajo torej zaupati, da je jez grajen po vseh standardih in – upati.
Okoli jezera pa, tako kot je za Avstrijce značilno – turizem. Urejena cesta, gostilne, restavracije, kampi, parkirišča za dnevne obiskovalce, dodelana prometna infrastruktura za motoriste in kolesarje, urejene in izjemno lepe pohodniške poti … Pa še bi lahko naštevali, kaj vse ponuja turistično bogata ponudba Golice. Tudi vsi turistični evri ostanejo na avstrijski strani, noben se ne skotali nekaj deset metrov nižje – tja, kjer razpada karavla.
Kajti Avstrijci znajo: zajezili so vodo in tako dobivajo dragoceno električno energijo, ob zajezitvi pa razvijajo še turizem. Cesta, ki ravno na tem koncu povezuje avstrijsko Koroško in Štajersko, je lepo speljana po vrhu pregrade tega jezu, in malokdo ve, da spodaj živijo ljudje, ki si tega niso želeli, s čimer je bilo izvršeno nasilje nad njihovo voljo.
Jon Petek
