S Stanetom Lodrantom, profesorjem športne vzgoje na ravenski gimnaziji, smo se pogovarjali o njegovi knjigi Med nebom in zemljo, njegovi družini, otroštvu, ljubezni do gora.
E-Koroška: Izhajate iz ugledne družine, vaši predniki so bili že takrat intelektualci. Kako je potekalo vaše otroštvo?
Lodrant: Ja, moji predniki po obeh starših so bili že takrat precej izobraženi. Čas ni bil naklonjen takim ljudem. So bili problemi in zelo čudno je, da so takrat preživeli. Sedaj lahko s ponosom gledam na njihovo pokončnost, ki so jo držali vsa leta. Ni bilo lahko, skozi otroške oči sem videl marsikaj, seveda pa sem to občutil drugače od njih. V šolo sem hodil v času, ko se je učilo srbohrvaško in angleško, učili smo se “beograjsko zgodovino” v cirilici, mene pa je dedi doma učil tudi nemško, latinsko. Vzgajali so me v glasbi, igral sem različne instrumente, hodili smo v gore. Mama je bila iz koroška Slovenka, tako da sem poznal tudi svet izven naših meja. Da je še kaj drugega, kot smo poznali takrat. Kot 14-letnik sem bil v Nišu, videl Grossglockner, Dunaj, Italijo…Na razne načine sem spoznaval razne kulture, okoli mene so bili izobraženci, kar je bilo takrat skoraj bogokletno. Hodili smo k verouku, pred petdesetimi leti smo počenjali stvari, ki so danes logične. Takrat pač ne.
E-Koroška: Poznamo vas kot dolgoletnega profesorja športne vzgoje na Gimnaziji Ravne na Koroškem. Zakaj ste se odločili za ta poklic?
Lodrant: V tistih najstniških letih sem se odločal med glasbo in športom. Na mladostnike se da hitro vplivati, kasneje so bile opcije, da se v drugem letniku prepisal na novinarstvo. Danes mi ni žal. Mogoče le, da se nisem bolj učil.
E-Koroška: Vaš oče Stanko je bil profesor kemije in fizike, kako vas je on vzpodbujal v življenju?
Lodrant: On me je vzgajal v širini življenja. Od malega sem moral opisovati dogodivščine. Nekateri moji prijatelji so na ulici igrali nogomet, meni je bilo ponujeno mnogo več. Moj oče je živel trideset let prehitro, bil je učenjak za tisto obdobje.
E-Koroška: Lani ste izdali knjigo Med nebom in zemljo. Bi jo nam na kratko predstavili?
Lodrant: Knjigo sem si želel napisati že nekaj let. Ob mojem življenjskem jubileju sem knjigo uspel napisati in izdati s pomočjo sodelavke Marjane Žaže, ki mi je pri tem veliko pomagala. Za njeno pomoč sem ji zelo hvaležen. Knjiga je razdeljena na tri dele. Prvi del opisuje mene, moj poklic, moje življenje. Drugi del opisuje srečanje s slavnimi osebami in možnosti za doživljanje strahovito lepih stvari celega sveta. Tretji del pa predstavlja obiske raznih krajev sveta, od Mehike, Tajske, ZDA…Potovala sva z ženo. Knjigo začenjata in končujeta pesmi.
E-Koroška: Kako to, da ste se odločili za takšen začetek in konec knjige?
Lodrant: V gimnazijskih letih sem igral kitaro, violino, igral sem v skupini Moralno prepričanje. Igrali smo po Mežiški dolini, na gimnazijskih plesih. Napisal sem kakšnih sedemdeset pesmi, dve sem objavil v knjigi. V glasbi me je najbolj zaznamovala violina z mehko melodijo, ker sem po naravi romantik.
E-Koroška: Vaša ljubezen so tudi gore, kaj vas privlači tam?
Lodrant: V gore, višine sem hodil ogromno. Privlači me nepoznan svet, zadeve, ki si jih normalni smrtniki ne predstavljajo. Ekstremne razmere, spanje na 6000 metrih. V gorah ni milosti. Tam je ali ni, lepo ali slabo vreme, raj ali pekel.
E-Koroška: V gorah ste doživeli tudi ekstremne razmere. Kdaj vam je bilo najtežje?
Lodrant: Težko je dejati kdaj. So trenutki, ko si sam kriv, da je težko. Še težje pa je takrat, ko nad vzrokom nimaš moči. Priprave so itak zelo močne in raznovrstne, a zadovoljstvo mora biti na realnih tleh. Povsod v življenju je popoln uspeh sestavljen iz nešteto faktorjev in lahko se vprašamo, če je to sploh možno. Gore in višine so nepredvidljive in še veliko se moram naučiti. Višine res niso za vsakega padalca!
E-Koroška: Kakšen je občutek na vrhu, ko je ves trud poplačan?
Lodrant: No, po naših gorah v bližini vrh ni edini cilj. Na odpravah pa je seveda vrednota precej bolj ostra. Seveda je vrh po dolgih pripravah strahovita želja. Včasih je tudi blaznost prisotna. V višinah so zakoni preživetja povsem drugačni. Solze, objem soplezalca, pogovor s svojo dušo…Včasih pa že možnost da poskisiš šteje, kljub porazu.
E-Koroška: Gore in planine so včasih zelo krute, v vseh teh letih ste tam izgubili nekaj svojih prijateljev.
Lodrant: Gore so simbol večnosti. So obstajale in še bodo. Mi smo le prehodni obiskovalci in kot v življenju se tudi tam dogaja marsikaj. Če začutiš milino je OK, če pa so porazi, je pa težko. Ljudje se različno odločamo za življenje, če je le mogoče. Res prehajamo skozi življenje! Težko je.
E-Koroška: Kot profesor športne vzgoje spremljate različne športe. Kateri vam je najljubši?
Lodrant: V šolski zbornici raje govorim o gibanju kot o športu, saj veliko ljudi ne razume teh pojmov, ki pa so potrebni za življenje. Moja domača vzgoja je bila zelo široka in kljub raznim favoriziranim panogam gledam široko. Končno sem zaposlen kot športni koordinator in urejam posamezne treninge in šolske obveze dijakov. Osebno zelo rad pobegnem v samoto in svet višav.
E-Koroška: Kako se delo profesorja danes razlikuje od časov, ko ste prišli na gimnazijo?
Lodrant: Seveda šolstvo ni izoliran sistem. Najbolj opazno je, da standard raste in mediji vedno bolj usmerjajo človeka. Razlike v odnosih dijak učitelj se zelo spreminjajo skozi čas. Imamo dijake, ki so motorično strahovito močni in željni, po drugi strani pa so tudi taki dijaki, katerim je tudi dihanje težko. Z leti spoznavam širši pomen predmeta. Ne spuščam se v nepoznavanje vsebin (igre). Iščem in usmerjam dijaka v razvijanje in uživanje v izbrani aktivnosti. Končno bo čez leto po končanem šolanju sam odločal o svoji usodi.
E-Koroška: Kaj menite o nedavni stavki v šolstvu?
Lodrant: Šolstvo ni primerna branža za politično draženje. Spreminjanje naj bi bilo premišljeno in pazljivo. Končno smo vzgojna ustanova, preko nas gre vsa populacija. Večina neposredno, malo le opazovalno. In to najbolj “diši” politikom. Med javnimi uslužbenci smo res skupina, ki je nizko plačno ovrednotena. Zanimivo pa je, da bil vsa ta leta navidezni, mogoče tudi dirigiran mir. Požar vedno bruhne, ko je levica v opoziciji. Pa takih let je bilo do sedaj malo!
E-Koroška: Vaš sin Stašo bo aprila na listi SDS kot kandidat Mežiške doline kandidiral na državnozborskih volitvah. Ali ga pri tem podpirate?
Lodrant: Starši imamo radi svoje otroke in z njimi podoživljamo situacije. Ponosen sem na sinovo politično držo skozi vsa leta. Imamo prednost pred ostalimi, ki bodo marsikaj spoznali žal kasneje. Sin je lahko prebral pokončne, slovenske besede svojega pradeda Ožbija iz Marijanišča v Celovcu in njegovo knjige, strica Pepija-Jožeta, ki je bil velik humanist in duhovnik, zapise močnega dedija Stanka, diplomiranega profesorja kemije, že v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Mogoče je ujel tudi kakšno mojo iskrico in hvala Bogu ima odprte oči za povezovanje. Naši predniki so bili kljub tlačenju pod nacizmom in komunizmom veliki Slovenci na obeh straneh današnje meje. In na to smo ponosni!
