Nani Franc Matjašič je več kot 50 let aktivno živel in delal v nogometu in to v več vlogah, kot igralec, trener, športni delavec, televizijec in novinar. Leta 2018 je prejel tudi najvišje priznanje NZ Slovenije, zlato plaketo in zaprl eno življensko poglavje. Čeprav aktivno ne sodeluje več v nobeni vlogi, mu je nogomet ostal še vedno v scru, zato s Humanimi zvezdicami ohranja stik z njim in pomaga v humanitarnih akcijah. Film, glasba in organizacija različnih prireditev mu tesno sledita. Še vedno ima veliko idej in kljub rosno mladim letom, zdaj jih je nabral že 66, kot sam pravi, še vedno uživa v novih izivih na vseh področjih.
E-Koroška: Pred kratkim ste skupaj z Robertom Zecom na Prevaljah organizirali tekmo Korotanovih legend in Humanih zvezdic. Kako je prišlo do ideje, da se organizira ta tekma?
Matjašič: Ideja je nastala že januarja, ko sem med okrevanjem obiskal prijatelja in nekdanjega nogometaša Korotana, Roberta Zeca. Sprva kot njegova poslovilna tekma, toda njegova skromnost je imela samo željo po tekmi z nekdanjimi soigralci.
E-Koroška: Kako vam je uspelo zbrati toliko zvenečih imen, bivših igralcev, reprezentantov Slovenije?
Matjašič: Dolgo nogometno poznanstvo, na vseh področjih. Odlično izpeljane zadeve ter prijateljstvo in iskrenost, ki sta vedno nagrajeni. Večina njih je že zaigrala za Humane zvezdice tako doma, kot v tujini in vedo, kakšno je vzdušje v ekipi. Fantje se zavedajo, da skupaj lahko naredimo veliko dobrega.
E-Koroška: Odziv je bil res lep, praktično vsi igralci so se odzvali vabilu, ali ne?
Matjašič: Res je! Samo trije niso prišli zaradi delovnih obveznosti. Smo pa bili z njimi ves čas na liniji, tudi po tekmi. Zelo jim je bilo žal, saj vedo, da so takšna srečanja nekaj posebnega. Nekateri se med seboj niso videli skoraj dvajset let.
E-Koroška: Tekma je imela Humanitarno noto, za koga ste zbirali denar?
Matjašič: Zbrana sredstva gredo za pomoč tistim, ki so med poplavami utrpeli veliko škodo. Vendar še celotna akcija ni končna, saj bo trajala do 15. septembra, na dražbi so namreč dresi obeh ekip in žoga s podpisi vseh teh legend. Ta sredstva pa gredo za otroški oddelek Bolnišnice Slovenj Gradec.
E-Koroška: Vi ste tudi sicer znani po humanitarnih dejavnostih. Ena od teh je igranje nogometnih tekem z igralci, zbranimi v ekipi Humanitarne zvezdice. Kaj bi povedali o tem vašem projektu?
Matjašič: Humane zvezdice igramo izključno humanitarne tekme. Prvo smo odigrali že leta 2005. Na Prevaljah nas je bilo kar 11 iz tiste prve tekme na Ptuju. To je kombinacija nekdanjih nogometašev, športnikov in estradnih umetnikov. Vsi pa imamo ta humanitarni čut.
E-Koroška: Nogomet vam je ‘v krvi’, v mladosti ste bili perspektiven nogometaš. Nam lahko na kratko predstavitev svojo nogometno pot?
Matjašič: Nogomet moraš imeti preprosto rad in uživati v igri, kljub temu, a nikoli nisem hotel biti suženj te igre. Tudi druge stvari so me neizmerno zanimale in nekako sem moral ‘plavati’ med njimi. Zaigral sem praktično v vseh slovenskih ligah od prve do zadnje.
E-Koroška: Igrali ste tudi v tujini, v Nemčiji. Kaj ste se tam naučili?
Matjašič: Roko na srce, veliko. Čeprav moji nogometni začetki segajo v »jugo«nogometno šolo, sem že takrat drugače razmišljal. In prav tisto, kar sem pogrešal, sem kasneje pridobil v Nemčiji. Tako v fizičnem smislu, kot psihološkem, imel sem odličnega trenerja, ki je vedel, kako iz mene izvleči tisto, kar najbolje počenjam. To je bila tudi osnova, da sem tako dolgo zdržal v neprekinjenem ritmu.
E-Koroška: Vaša nogometna kariera je trajala zelo dolgo, končali ste jo pri 63-ih letih. Ste zadovoljni z njo?
Matjašič: Sem, doživel sem nekaj izjemnih trenutkov in spoznal fantastične ljudi. Kasneje mi je to nogometno poznanstvo na široko odpiralo mnoga vrata. Čeprav sem želel še igrati, toda korona je takrat preprečila moje nadaljevanje. V teh letih pa je po dveletnem premoru težko priti na zeleno vejo. Zadnjo tekmo sem odigral po rangu v četrti ligi (ptujska super
liga) v 63 letu starosti in to na igralnem mestu ‘vingerja’.
E-Koroška: Večkrat ste nastopili na svetovnih prvenstvih estradnih ekip, tako imenovanem Art football. Kakšne vtise imate s teh prvenstev?
Matjašič: Vtisi so živi, lepi in nepozabni. Nogomet in glasba skupaj in to na vrhunskem nivoju, to je zares nekaj posebnega. Še posebej, če osvojiš prestižni lovoriko kot je najboljši vezni igralec na prvenstvu in to v družbi nekdanjih nogometnih asov, kot so bili Romun Miodrag Belodedič, ki je igral za tisto šampionsko ekipo beograjske Crvene Zvezde, nekdanji poljski reprezentant Piotr Swierczewski, Slovak Kinder Vladimir, ki je nosil dres angleškega Middlesbrougha, pa ruski reprezentant Sergey Kirjakov, ki je igral tudi za nemški Hamburg, pa Brazilec Mauro Fronseca, nekdnaji član slovitega Flamenga ter dveh odličnih Angležov, Kerya Dixona Chelsea in Simona Osborna, ki je igral za Crystal Palace. Na enem od teh prvenstev pa sem bil izbran za kapetana ekipe sveta, ki je odigrala humanitarno tekmo na prepolnem moskovskem stadionu. To pa so že lepi spomini.
E-Koroška: V zadnjih letih ste dejavni v footgolfu, zastopate Slovenijo, na katerih tekmovanjih ste nastopili?
Matjašič: Footgolf je vstopil v moje življenje, kot posledica pandemije. Le ta šport je bilo možno takrat igrati, nekakšen hibrid med nogometom in golfom. Hitro sem se ‘zastrupil’ z njim. Kmalu sem tudi potrkal na vrata izbrane vrste in zaigral tako na evropskem prvenstvu, kot tudi svetovnem, ki je bilo letos v Ameriki. Še posebej sem vesel, ker sem postal prvi Slovenec, ki je zmagal na tekmi svetovnega pokala. To pa so stvari, ki te povsem omrežijo.
E-Koroška: Organizirali ste vrsto športnih in glasbenih prireditev. V devetdesetih je bila zelo odmevna Naj slovenski nogometaš. Kako se spomnite tistih časov?
Matjašič: Lepi in zlati časi slovenskega nogometa. Bil sem eden izmed pionirjev, ki je želel nogomet postaviti na višjo pozicijo. Mislim, da mi je tudi uspelo. Pet prekrasnih prireditev, tako imenovanih nogometnih oskarjev, izbor najlepšega gola leta, Free kick master – kralj prostih strelov in Naj N – nogometni studio, kot prva slovenska televizijska nogometna oddaja, so stvari, ki so zelo lep spomin.
E-Koroška: Mnogi vas poznajo tudi kot organizatorja boksarskih prireditev. Kaj bi povedali o tem?
Matjašič: Tudi boks je bil del mojega življenja oziroma mojih sanj. Za boks me je navdušila moja stara mama, ki je uživala v tej plemeniti veščini. Dejanu Zavcu sem pripravil prvi in edini nastop pred domačim pragom, na Ptuju, ko je osvojil naslov Interkontinentalnega prvaka in kot prvi v Sloveniji organiziral tekmo svetovnega pokala AIBA – Grand Prix Slovenske Konjice. Sanje pa sem izpolnil, ko sem kot prvi Slovenec organiziral dvoboj za naslov svetovnega prvaka v Slovenji, s slovenskim boksarjem in slovensko zmago, potem ko je Dejan Zavec v Ljubljani leta 2010 premagal Argentinca Rodolfa Martineza.
E-Koroška: Zelo dejavni ste tudi na glasbenem področju, nekoč ste vodili zelo odmevno oddajo Video bom?
Matjašič: Kot sem že dejal, glasba in šport sta bila prepletena v meni. Nekaj časa sem prepeval v mariborskem akademskem zboru, ki je v tistih letih, pod taktirko legendarnega Staneta Jurgeca, dominiral na svetovni zborovski sceni. Postali smo celo svetovni prvaki v Irskem Corku, posneli vinilno ploščo in za nameček bili na turneji po Ameriki in Kanadi. Nato sem ustanovil skupino Show band Gambrinus in z otroško pesmijo o Škratu pričeli z velikim Škratovanjem v centru Maribora. Kar nekaj let je bila to velika in odmevna prireditev, na kateri so nastopili skoraj vsi popularni slovenski izvajalci. Nato pa je prišla na vrsto televizijska oddaja Video Boom 40, prva slovenska lestvica video spotov. Takrat mi je uspelo za današnje čase skoraj nemogoče, saj sem združil kar tri različne medije, revijo Antena, TV 3 in tednik Kaj, ki je bil eden najbolj branih tiskanih medijev.
E-Koroška: Snemali ste tudi video spote, enega celo v ZDA, mar ne?
Matjašič: Potem, ko sem organiziral prve slovenske rock festivale in glasbene oskarje – grammy Zlata nota, sem se lotil tudi snemanja, ki je bila nekakšna moja tiha želja. Snemali smo po vsem svetu, tudi v Rusiji in Ameriki. Kasneje mi je to še kako koristilo, saj sem diplomo na medijski produkciji naredil iz režije dokumentarnega filma »Iz pravljice v resničnost«, ki sem jo posvetil naši največji legendi Kralju Matjažu in country pevcu Milanu Pečovniku Pidžiju.
E-Koroška: Vaš sin Tine je pevec rock skupine Alo!Stari, ga spremljate na kakšnem koncertu?
Matjašič: Ko le imam čas. Zelo sem ponosen na njega. Ima tudi nekaj samorastniškega v sebi, kot sem imel jaz, vendar me je prekosil v vseh pogledih. Odličen je, ideje kar stresa iz rokava. Na njihovem velikem koncertu v Ljubljani sem še posebej užival, saj so Ljubljančani peli in znali vsa besedila v mariborščini na pamet. Norišnica.
E-Koroška: Napisali ste tudi knjigi o nogometu in boksu, bi jih malo predstavili?
Matjašič: Prva je bila o veteranskem nogometu, druga o amaterskem boksu, sedaj pa končujem knjigo o najini poti z Dejanom Zavcem in nogometno z naslovom Planet žoga.
E-Koroška: Kako pa je prišlo do tega, da ste se podali v organizacijo tekmovanja za Miss Slovenije?
Matjašič: Čisto spontano. Iz takratnega tednika Kaj, s katerim sem odlično sodeloval, so mi naročili, da bi radi imeli svoj izbor. Tako je nastala Najlepša Slovenka in hitro smo sklenili sodelovanje tudi za izbor Miss Evrope, kasneje tudi Miss Earth. Prav naš izbor za Najlepšo Slovenko iz leta 1994, še vedno velja za najboljšo prireditev te zvrsti, saj so bile tako televizijska oddaja kot tudi nastopajoče lepotice na najvišjem nivoju.
E-Koroška: Verjetno sva kakšno vašo dejavnost izpustila, bi kaj dodali še za konec tega pogovora?
Matjašič: Morda to, da sem bil urednik in avtor Športnih novic, ki je bil prvi športni tednik za mlade, amaterske in perspektivne športnike. Kar štiri leta so spodbujali mladinski in šolski šport, pa država za to ni imela posluha. Res škoda. Toda tudi vse izvode Športnih novic, kot vso televizijsko arhivo imam shranjeno v mojem majhnem muzeju, ki sem si ga uredil v kletnih prostorih naše hiše. Tam najdem svoj mir in kujem nove ideje, tako športne, kot filmske in glasbene.
