Za zdravniški poklic sem se odločila, ker želim sočloveku pomagati in ne ubijati. Dostopna in urejena paliativna oskrba je odgovor vsem, ki bi bolnike pobijali.
Država, ki ne zagotovi niti osebnih izbranih zdravnikov, ki ima predolg seznam nedopustno čakajočih na preiskave in posege, ki ni uvedla niti dolgotrajna oskrba, ne more sprejemati “zakona o evtanaziji”.
Kljub izrazito odklonilnemu stališču večine zdravstvene stroke in Zdravniške zbornice do predloga zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, se bo 7. 3. 2024 začela prva obravnava tega zakona na 17. redni seji Državnega zbora.
Predlog zakona uvršča evtanazijo in pomoč pri samomoru med zdravstvene storitve, kar je v popolnem nasprotju z osnovnimi načeli zdravstvenih storitev. Lečeči zdravnik naj bi sicer imel možnost ugovora vesti, vendar bi v tem primeru vseeno moral poiskati drugega zdravnika, ki bi to izvedel. Tako se za zdravstvene delavce in sodelavce vzpostavlja nova poklicna dolžnost, da pomagajo pri samomoru in evtanaziji, pa čeprav je to skregano z etičnim kodeksom zdravniškega poklica. V Hipokratovi zaprisegi se zdravniki zavežemo, da bomo človeško življenje spoštovali od spočetja dalje in da celo pod grožnjo ne bomo svojega zdravniškega znanja uporabili v nasprotju z zakoni človečnosti. Pri tem ne pozabimo, da tudi 17. člen Ustave RS predpisuje, da je človekovo življenje nedotakljivo, zato tudi nimamo smrtne kazni.
Tako ni nič čudnega, da so vse slovenske zdravniške organizacije proti predlogu zakona, nasprotuje mu tudi Komisija za etična vprašanja pri Ministrstvu za zdravje, ki opozarja na veliko tveganje zlorab. Primeri iz tujine, npr. Nizozemske, Švice, Danske, Kanade in nekaterih zveznih držav v ZDA, jasno kažejo, da tovrstne ureditve privedejo do nezakonitih usmrtitev ljudi, predvsem tistih z demenco, ki za časa zdravega življenja niso izrazili želje po evtanaziji. Delež evtanazij, ki jih v času bolnišničnega zdravljenja brez soglasja ali zaprosila kritično bolnih izvede zdravstveno osebje, predstavlja do 20 % vseh tovrstnih smrti. V poročilih iz teh držav lahko beremo o številnih primerih, ko evtanazijo bolnikov z demenco izvedejo na željo svojcev, precej povedno pa je, da je največje število takšnih usmrtitev zaznanih v poletnih mesecih pred dopusti.
Takšno stanje kaže precej žalostno sliko družbe. Je to družba in ureditev, ki si jo želimo v Sloveniji? Z sprejetjem Zakona o dolgotrajni oskrbi decembra 2021 smo pričeli z urejanjem tega področja, a je sedanja vlada ta prizadevanja upočasnila in celo ustavila, ljudje so njihovo namero celo podprli na referendumu.
Tako s 1. 1. 2023 nameščeni v DSO-jih niso dobili pravice iz ZDosk, po katerem bi imeli vso socialno oskrbo zagotovljeno brezplačno iz naslova zdravstvenega zavarovanja in delno iz proračuna. Vemo, da je materialno stanje mnogih starejših upokojenih večinoma slabo, tako bremeni oskrba v DSO naše upokojence in njihove ožje družinske člane.
S predlagano ureditvijo v “zakonu o evtanaziji” bi se lahko kronično bolni in starejši ob pojavu hude kronične neozdravljive bolezni znašli pod hudim pritiskom. Neozdravljivo bolni bi lahko breme bolezni in obremenitev svojcev čutili kot neznosno trpljenje in bi skladno s predlogom zakona lahko zahtevali pomoč pri samomoru oziroma evtanazijo. Pa je res življenje sprejemljivo le, če smo zdravi, samostojni, če nismo breme sorodnikom, družbi, proračunu države oziroma zdravstvene blagajne? Si res želimo take družbe? Kaj pa onkološko zdravljenje, zdravljenje z zelo dragimi zdravili, zdravljenje redkih bolezni, zdravljenje hemodializnih bolnikov, transplantacija organov, bomo ukinili tudi vse to, ker je to strošek za družbo?
Kot zdravnica ne morem verjeti, kam je prišel javni diskurz in s kakšno lahkoto se pri nas želi uvesti zdravniška pomoč pri samomoru oz. evtanazija, pa čeprav obstajajo alternative, ki so humane, ne kršijo zdravniške deontologije in ohranjajo dostojanstvo bolnikov.
Za zdravniški poklic sem se odločila, ker mi je poklic human, od vedno sem želela ljudem pomagati, jim lajšati bolečine. Že kot mlada splošna zdravnica sem se v ambulanti pogosto srečala s kronično in neozdravljivo bolnimi, ki smo jim pomagali tudi v sodelovanju z drugimi specialisti, patronažno službo, socialno službo, jih redno obiskovala na domu po redni ambulanti in v času dežurne službe. Vem, da gre ob hudi neozdravljivi bolezni tudi za hude duševne stiske posameznikov, pa tudi ožjih sorodnikov.
Tudi kasneje kot bolnišnična zdravnica sem nemalokrat sedela ob postelji umirajočega bolnika. Nismo izvajali posegov, ki bi nesmiselno podaljševali življenje terminalno bolnega. Zdravila, ki smo jih odredili, so učinkovito lajšala simptome težke bolezni. V dolgih dežurnih dneh in nočeh smo zdravniki in medicinske sestre pogosto sedeli ob umirajočem bolniku, dokler roka, ki smo jo držali, ni omahnila in bolnik ni naredil zadnjega izdiha. Naši bolniki so bili vedno deležni tudi duhovne podpore, bodisi ob sveti maši za bolnike v skupnem bolnišničnem prostoru ali ob bolnikovi postelji.
Prav paliativna oskrba je tista oskrba terminalnih bolnikov, ki jo zagovarjamo zdravniki in ki jo izvajamo, odkar obstaja naš poklic od Hipokrata dalje. Paliativna oskrba zajema pravočasno, ustrezno in celostno pomoč bolnikom vseh starosti z napredovalo kronično neozdravljivo boleznijo. Pri tem je pomembno, da se pravočasno prepozna takšna potreba in da se skrb nameni tudi svojcem, tako v času zdravljenja in umiranja bolnika, kot tudi v času žalovanja. Z ustreznim lajšanjem neznosnih bolečin in drugih simptomov bolezni bolniku zagotavljamo kakovost življenja in človekovo dostojanstvo.
Vem, da smo v sodobni medicini v zadnji fazi neozdravljive kronične bolezni sposobni zagotoviti ustrezno lajšanje telesnih bolečin in duševnih stisk ob nezmanjšani sposobnosti dojemanja okolice in svojcev ter hkrati zagotoviti tudi bolnikovo dostojanstvo in vso potrebno psihosocialno podporo za vse vpletene. Umiranje je naravni proces na koncu življenja, pri katerem lahko medicina poskrbi za kakovostno paliativno oskrbo in lahko smrt.
Prav zato smo oktobra 2023 v SDS v DZ vložili predlog Zakona o paliativni in hospic oskrbi, s katerim bi poskrbeli za bolj sistematično ureditev tovrstne oskrbe za neozdravljivo bolne ne glede na kraj bivanja. Verjamemo, da je to boljša pot od predlaganega zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.
In kot je v svoji knjigi napisal prof. dr. Trontelj : »Koliko mora biti česa, da je življenje vredno življenja? /…/ Bližajoči se konec življenja, z vsem kar ga spremlja, lahko odločilno prispeva k človekovi duhovni rasti«.
Predlogu Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja ostro nasprotujem in verjamem, da smo kot družba zmožni bolje poskrbeti za neozdravljivo bolne z izboljšano ureditvijo paliativne in hospic oskrbe.
Nikakor pa asistenca pri umoru – samomoru ne more biti uvrščena med zdravstvene storitve.
Alenka Forte, dr. med.
