Pesnitev Milana Kamnika, da so Korošci vedno za »mušt’r« bili, še kako drži, še posebno ko pogledamo športnike, ki so trud, vztrajnost in trdo delo ponesli s Koroške do največjih svetovnih tekmovanj. Mladi Vid Peršak iz Šentanela nad Prevaljami je že pri rosnih 22 letih najboljši slovenski enduro kolesar in edini Slovenec, ki tekmuje v elitni skupini svetovne enduro serije EWS. V lanski sezoni serije SloEnduro je zmagal vse tekme razen ene, ko mu je zmaga ušla za le eno sekundo. Z najboljšimi kolesarji na svetu se bo po tekmovanju Enduro World Series v Franciji pomeril tudi na letošnjem tekmovanju v Jamnici in na Peci, nastope na najprestižnejšem enduro tekmovanju pa bo nadaljeval še dvakrat v Italiji, Španiji in najverjetneje še v Kanadi.
Vid, koroški EWS bo torej že tvoje drugo letošnje tekmovanje za svetovni pokal. Kako potekajo priprave?
Od lanskega novembra se pripravljam na novo sezono, a tekmovanju na Koroškem nisem posvečal posebne pozornosti. Konec koncev gre za veliko tveganje, če bi stavil vse na eno samo dirko. Kaj posebnega glede treningov letos nisem spreminjal, s trenerjem in profesorjem na fakulteti Samom Rauterjem delava po načrtu. Mislim pa, da sem dobro pripravljen, na srečo nisem imel kakšnih poškodb.
Kaj pričakuješ od koroške tekme svetovnega pokala?
To je vprašanje za milijon dolarjev. Ne pričakujem veliko, niti nimam specifičnega cilja, kaj bi rad dosegel. Na vsaki dirki in pri vseh stvareh v življenju imam isti cilj – da naredim tako, kakor najbolje znam. Nehvaležno je napovedovati, kaj se bo zgodilo.
Si že poskusil traso na Peci in v Jamnici, po kateri boste tekmovali čez slab mesec?
Veliko prog je še v fazi gradnje. Organizatorji bodo poskušali pripraviti čimbolj »sveže« proge. Ne bo dovolj časa, da bi lahko »traile« natreniral, zato ne bom imel kakšne prednosti pred drugimi. Prednost je le domača podlaga, navajen sem naših koroških »trailov«. Veliko treniram na Koroškem in verjetno ne bo težava že od starta voziti tako, kot znam.
Trenutno si najboljši slovenski enduro kolesar, na stopničke si se uvrstil tudi kot mladinec na tekmovanju EWS. Na katerega izmed uspehov si najbolj ponosen?
Za sabo imam res nekaj uspešnih tekmovalnih let. Kot mladinec sem se na EWS tekmovanjih večkrat uvrstil med prve tri. Največji dosežek, ki se ga dolgo nisem zavedal, je bilo tretje mesto na evropskem članskem prvenstvu leta 2016. Po sami tekmi niti nisem dobro vedel, kaj sem dosegel. Danes pa, ko pomislim na to tekmo, je to tista stvar, ki mi največ pomeni.
Z lanskim letom si prestopil iz mladinskega v člansko tekmovanje svetovnega pokala. Je bil to hud preskok?
Preskok je bil brez dvoma občuten. Sam pri sebi vem, kam spadam in koliko sem pripravljen. Kar se tiče same vožnje, sem bil minulo sezono na zelo visokem nivoju in sem lahko segel tudi po najvišjih uvrstitvah. Sicer sem se spopadal s težavo, da nisem bil fizično dovolj pripravljen, da bi lahko bil konkurenčen najboljšim v skupni končni razvrstitvi.
Kdo ima boljše pogoje za uvrstitve na višja mesta – tekmovalci z izkušnjami ali mlajši tekmovalci, kot si ti?
Mislim, da izkušnje veliko prispevajo k dobrim rezultatom. Človek se v obdobju med 20. in 30. letom najbolj razvije, takrat ima največje fizične sposobnosti. Enduro je aerobni šport – veliko vrednost imajo fizične sposobnosti na visokem nivoju.
Si član avstrijske enduro ekipe. Zakaj ravno avstrijska?
Zdaj sem že drugo leto član avstrijske ekipe, letos sem sicer iz ene prestopil v drugo zaradi opremljevalca koles. Želel sem ostati v povezavi z Mondrakom, ker mi to kolo res leži. Ekipa je nastala povsem spontano s tremi kolegi iz Avstrije, s katerimi smo pred tem že bili prijatelji. Odločili smo se, da se povežemo in bomo poskušali to sezono skupaj kar se da dobro odvoziti. V ekipi je dobro vzdušje, prijateljski odnosi in konec koncev delamo to, kar nas vse najbolj veseli. Seveda pa naša ekipa ni na tako visokem nivoju, kot so konkurenčne, nimamo denimo mehanikov in maserjev.
Kakšna je razlika med tekmovanjem SloEnduro in EWS ali evropskim prvenstvom?
No, razlika med SloEnduro in največjimi svetovnimi tekmovanji je precejšnja. Kar se tiče Evrope, je SloEnduro ena najboljših in najbolj prepoznavnih enduro serij. Organizacija je res na visokem nivoju. Glede fizične in tehnične zahtevnosti pa je SloEnduro v primerjavi z EWS precej lažji, vsaj kar se tiče tekmovalnega časa konec dneva. SloEnduro je še vedno izziv, a raje vidim, da me premaga sto tekmovalcev, kot pa da sem stokrat prvi; vem namreč, zakaj me boljši premagajo, in lahko razmišljam, kako bom svojo vožnjo izboljšal, ko pa zmagujem, mi zmanjka idej, kaj bi lahko storil, da izboljšam svojo vožnjo.
Kakšen je položaj kolesarstva in enduro discipline v Sloveniji in svetu? So najboljši kolesarji tudi veliki zaslužkarji?
Dejstvo je, da ogromnih zaslužkov pri enduru ni. Če se kdor koli odloča za to na podlagi denarja, mu predlagam, da raje izbere kakšen drug šport. Tudi denarne nagrade za najboljša mesta na EWS so precej nizke. Veliko prispevajo osebni sponzorji, da lažje treniramo.
Dejal si, da veliko treniraš na koroških progah. Se ti zdi, da ima regija potencial, da postane svetovna destinacija gorskega kolesarjenja, o čemer Korošci trenutno samo sanjajo?
Ne samo, da lahko – prepričan sem, da bo nekega dne postala svetovna destinacija gorskega kolesarjenja. Če skupnost in lokalno okolje ne bosta podprla ideje o širjenju gorsko kolesarskega turizma, lahko nastane problem, a kakor zaenkrat izgleda situacija, so ljudje vedno bolj razumljivi. Pogoji za kolesarjenje pa so na Koroškem fantastični.
Kakšna je tvoja vizija za prihodnost? Prišel bo dan, ko se boš poslovil od nastopov na najbolj prestižnih tekmovanjih. Že razmišljaš o tem?
Srečo imam, da študiram to, kar me najbolj veseli. V prihodnosti bi rad delal v športu kot učitelj. Poleg tega bi vseeno rad ostal povezan s kolesarjenjem. Ogromno izkušenj sem že dobil in te bi rad prenesel na mlajše. Garancija za obstanek nekega športa je, da se zanj zanimajo mladi in otroci. To mora nas kolesarje in vse, ki smo povezani s kolesarstvom, najbolj skrbeti – da bomo imeli podmladek in da se bo z njim dobro delalo.
Na Ravnah, denimo, dobro deluje kolesarski klub, mladi kolesarji pa na tekmovanjih kažejo tudi perspektivne rezultate.
Z mladimi res delajo zelo dobro, imajo tudi dobre trenerje. A uspeh na tekmah ne sme biti merilo, kako trenirajo in kako dela trener. Moje merilo dobrega trenerja za mlade kolesarje je, da bo imel konec sezone isto število kolesarjev ali več, kot jih je imel na začetku. Pogled na uspeh dela zgolj skozi rezultate je zgrešeno razmišljanje.
Rezultat je le glavno in objektivno merilo o uspehu.
Je objektivno merilo, a če ne veš, kako je videti sama tekma, in ne poznaš pogojev ter razmer, je težko ocenjevati rezultate. Nek kolesar lahko na treningu blesti, na tekmi pa ga premaga trema. Tako zmagovalec ni nujno najboljši kolesar.
Najboljše športnike poleg fizične in tehnične pripravljenosti gradi tudi psihična moč, mar ne?
Res je, a pri delu z mladimi po mojem mnenju ni pomembno, da dobimo veliko tekmovalcev, ampak moramo dobiti veliko kolesarjev. Da se bodo povezali s športom in ga širili naprej. Pri tekmovanjih je veliko odrekanja in težkih dnevov, tednov, mesecev. Ne verjamem, da se je veliko otrok pripravljenih žrtvovati za tekmovalne rezultate.
Jon Petek
