Intervju je bil objavljen v časniku Nedelja.
Jeseni se bo na na Inštitutu za versko pedagogiko v Celovcu v okviru Katoliške visoke šole v Gradcu začel dopolnilni študij za aktivne veroučitelje in veroučiteljice, ta ponudba velja tudi za dvojezične učitelje. O tem in o izzivih verouka na dvojeičih šolah smo se pogovarjali z nadzornikom Nantijem Olipom.
Že skoraj dve leti opravljate funkcijo nadzornika za verouk. Kakšne so vaše izkušnje?
Nanti Olip: Delo nadzornika bi lahko razdelil na različne delovne sklope: personalna zasedba na vseh šolah, od načrtovanja, ki se prične junija tekočega šolskega leta, in z dokončno zasedbo, ko so znani vsi podatki o številu razredov in veroučnih ur. Treba je upoštevati celo vrsto faktorjev, ki jih narekuje med drugim službenopravni status posameznih veroučiteljev in veroučiteljic: pragmatizirani, ki imajo zagotovljeno polno zaposlitev, pogodbeni, ki imajo večinoma pravico vsaj do polovične zaposlitve in tudi več, od Cerkve oz. od Škofijskega šolskega urada pooblaščeni za poučevanja verouka, ki poučujejo iz leta v leto več ali manj ur.
Poleg odgovornosti za čim boljšo zasedbo posameznih šol je zelo pomembno vsebinsko spremstvo verouka na šolah samih, po potrebi pa tudi spremstvo v obliki pomoči ali svetovanja posameznikom.
Zelo pomembno je dobro sodelovanje med župnijami, šolami in veroučitelji. V teh odnosih le pride občasno do kakih nesoglasij in napetosti. Naloga nadzornika je v tem primeru posredovalna v smislu dobrih in za vse prizadete zadovoljivih rešitev.
Prav tako pomemben se mi zdi dober odnos in reden kontakt do vodstev šol, kot zelo dobro pa smem označiti sodelovanje z manjšinskošolskim oddelkom pri Izobraževalni direkciji, ki je s 1. januarjem letos nadomestila prejšnji deželni šolski svet.
Poleg teh rednih obveznosti pa terja ogromno časa, komunikacije in koordinacije, če je treba v primeru bolezni ali odsotnosti veroučiteljev poiskati v najkrajšem času primerno zastopstvo. Včasih uspe, velikokrat pa je to tudi nerešljiv problem.
Kot nadzornik se srečujete z veroučiteljicami in veroučitelji. Kakšne so vaše zaznave in njihova pripovedovanja: kaj jih pri tem delu veseli in kaj jih bremeni?
Nanti Olip: Najbolj opazljivo je v šolskem vsakdanu, ne glede na veroučiteljice ali veroučitelje, temveč za vse pedagoginje in pedagoge, da so se z digitalizacijo zelo spremenili pristopi v pouku samem, digitalni svet in zlasti socialni mediji pa pri otrocih lahko delujejo v dve smeri: smiselna in časovno pravilno odmerjena uporaba teh novih medijev je velik napredek in ponuja veliko možnosti hitre izmenjave, pridobivanja informacij in zelo aktualnih ponudb za atraktiven pouk. Zaznati pa je mogoče tudi zaskrbljiv razvoj pri otrocih, ki so tem medijem tako podvrženi, da ne najdejo več časa za pogovor s sošolci, socialna in emocionalna emigracija sta pogosto posledici, ki vplivata na zbranost pri pouku in tudi na medsebojne odnose med otroki. Pretiravano utapljanja v digitalnem svetu pa zajame tudi veliko staršev otrok. To je čas, ki primanjkuje v vzgojnem delu in pri prepotrebnem pogovarjanju z otroki. Če imajo vsi samo še stres in pritisk, po navadi nastrada otrok. Čas, ki ga starši ne posvetijo otroku, velikokrat neposredno občutimo v šoli, kamor otroci prinesejo vse neobdelane probleme.
Najbolj srečni so veroučitelji in veroučiteljice, če jim gre pouk dobro od rok, če se počutijo v razredih dobro in je dobro tudi sodelovanje z ostalimi učiteljskimi kolegi in kolegicami. Verouk je na številnih šolah med najbolj priljubljenimi predmeti, ker združuje v najboljšem primeru vse potrebne elemente najmodernejše pedagogike.
Za posamezne veroučiteljice in veroučitelje pa je včasih kar veliko breme, če poučujejo na več šolah. Ne le, da se je treba vozit od šole do šole, velikokrat je to tudi premik iz ene fare v drugo z vsemi obveznostmi in pričakovanji vred, ki so s tem povezane.
Prihajate iz prakse. Poučevali ste na različnih šolah. Kaj vse se je spremenilo od prvih let vašega poučevanja pa do danes? Tudi z ozirom na znanje slovenščine …
Nanti Olip: Največje spremembe opazim pri verski socializaciji otrok. V prvih učiteljskih letih konec sedemdesetih let je bilo bolj pravilo kot izjema, da se je otrok pri vstopu v šolo znal pokrižati, posamezni so znali celo vrsto osnovnih molitev, verska praksa je bila močneje zasidrana v družinah, cerkveni prazniki in največji prazniki cerkvenega leta so zajeli cele družine z otroki vred. Ker sem le poučeval na najrazličnejših krajih in šolah južnokoroškega prostora, lahko retrospektivno ugotovim, da je verska socializacija uspela ali pešala vzporedno z jezikovno asimilacijo. Kjer se je po družinah izgubil prej v pogovornih odnosih samoumevni slovenski jezik, je v ne malo primerih sledila tudi verska odtujenost. Doživel sem na primer, da je bilo na neki šoli prijavljenih manj kot 10 % otrok k pouku slovenščine, na dnevu staršev pa me je nagovorila daleč več kot polovica staršev v slovenščini.
Danes smo soočeni s pojavom, da število prijavljenih otrok k dvojezičnemu pouku raste, znanje slovenščine pri otrocih pa zaskrbljivo upada, je prenešeno v številnih primerih iz dvojezičnega vrtca ali ga sploh ni. S podobnimi pojavi se srečujemo tudi v verouku. Učenje znamenja križa je za marsikaterega otroka kot učenje prvih črk ali številk.
Hvala Bogu so tudi popolnoma nasprotni primeri: versko vzgojeni otroci, ki jim je bila položena vera tako rekoč v zibelko, prav tako pa tudi slovenski jezik kot prvi ali vsaj odnosni jezik do enega starša.
Jeseni se bo na Inštitutu za versko pedagogiko v Celovcu začela nova izobrazba za dvojezične veroučitelje. Kakšne cilje zasleduje ta izobrazba?
Nanti Olip: Manjšinskošolski zakon za Koroško predvideva, da ima na veljavnostnem območju dvojezičnega šolstva vsak otrok možnost prijave k dvojezičnemu pouku, isto velja za dve ljudski šoli v Celovcu. Po tej zakonski ureditvi mora potekati pouk na vseh stopnjah ljudske šole v nemščini in slovenščini v približno enakem obsegu. Ta jezikovna ureditev velja tudi za verouk. Da bi bili veroučitelji in veroučiteljice temu primerno izobraženi in tudi jezikovno usposobljeni, morajo poleg strokovne izobrazbe in jezikovne kvalifikacije poznati tudi zgodovino in cerkveno zgodovino tega prostora, biti vešči medkulturnega dialoga in poznati in posredovati temeljne usmeritve, ki jih v odnosu Nemcev in Slovencev na Koroškem v smislu dobrega sobivanja predpisujejo sklepi sinode krške škofije.
Omenjena dodatna izobrazba je potrebna za vse veroučitelje in veroučiteljice, ki poučujejo verouk na zgoraj omenjenem območju oziroma šolah, te dodatne izobrazbe doslej še niso opravili, ali pa so po letu 2014, ko je bila na voljo zadnjič ta ponudba, vmes dokončali študij veroučitelja ali veroučiteljice. Ta ureditev je 100 % veljavna za področje ljudskih šol, še vedno pa ni zakonsko zadovoljivo in korektno rešeno vprašanje dvojezičnega verouka na novih srednjih šolah ali po novem srednjih šolah. Krška škofija je to vprašanje doslej skušala rešiti s cerkvenimi odloki, ki so za veroučitelje in veroučiteljice, ki poučujejo na srednjih šolah veljavnostnega območja dvojezičnega šolstva, prav tako obvezni, zakonske ureditve pa doslej še ni bilo mogoče doseči.
Zakaj naj se mlad človek odloči za to izobrazbo?
Nanti Olip: Prvič, ker mu dodatna kvalifikacija zagotovi službenopravno prednost (znižanje učne obveznosti, če poučuje vsaj polovico vseh ur v dvojezičnih razredih) in mu da s tem tudi večjo gotovost, da lahko poučuje in dela na dvojezičnem ozemlju.
Drugič, ker še posebej velja za učiteljski poklic, da se je treba vse življenje šolati, izobraževati, dopolnjevati svoje znanje in biti s tem kos novim izzivom. Znanje slovenščine pa ni le prednost v tem prostoru, temveč v veliko večjem. Z vsakim jezikom, ki ga znaš, samo pridobiš, širiš lastno miselno in jezikovno obzorje ter lažje stopiš v stik z drugim.
Ali bo v naslednjih letih primanjkovalo dvojezičnih veroučiteljev?
Nanti Olip: Pri podrobnejšem pogledu na starostno piramido zdaj aktivnih veroučiteljic in veroučiteljev, pričakujemo, da bomo potrebovali v naslednjih letih kar nekaj dvojezičnih veroučiteljev. Zato Institut za versko pedagogiko v Celovcu od jeseni naprej ponuja zelo zanimiv dopolnilni študij za aktivne učitelje in učiteljice, seveda velja ta ponudba tudi za dvojezične učitelje. V štirih semestrih je mogoče zaključiti dodatno izobrazbo za veroučitelja oz. veroučiteljico, in to ob izvajanju poklica.
Kakšno vlogo igra veroučitelj v vsakdanu učencev?
Nanti Olip: Prepričan sem, da zelo pomembno, ker posreduje otrokom vrednote, ki so zelo pomembne. Vero v Boga, ki je močan temelj, na katerem lahko gradimo življenje in varno nosi v sreči in nesreči, v veselih in prav tako v težkih in žalostnih trenutkih. Veroučitelj pa je velikokrat tudi tista oseba, ki otroku še posebej prisluhne, si vzame za njega čas, se z njim veseli in ga tudi tolaži. Verouk poleg posredovanja vere veliko prispeva k dobri razredni skupnosti, medsebojnemu spoštovanju in razumevanju in je prisoten pri vseh viških šolskega leta.
Veroučitelj v šoli ne posreduje samo verskih vsebin, opravlja še najrazličnejša dela: pripravlja šolske maše, otroke pripravlja na prvo obhajilo, na birmo. Ali je njegovo delo dovolj spoštovano v šoli?
Nanti Olip: Upam se trditi, da se delo veroučiteljev in veroučiteljic v sklopu šole zelo ceni in spoštuje, saj vodje šol, kolegi in kolegice vidijo, da opravljajo veroučitelji veliko dodatnih del, ki so povezana z zgoraj omenjenim. Dosti veroučiteljev pa poleg poučevanja verouka zelo veliko vnašajo tudi v šolsko skupnost, bodisi pri raznih vidnih in uspešnih projektih, bodisi pri dobrih ponudbah v prostem času, ki služijo šolski skupnosti in ustvarjajo dobro ozračje med učitelji in starši.
Kaj pravite o misli, da je šola še zadnji prostor, kjer se otrok sreča z vero in Cerkvijo?
Nanti Olip: Iz prakse vem, da je temu v nemalo primerih res tako. Tem bolj pomembno se mi zdi, da ima verouk svoj trden prostor v okviru šole. Zato pa potrebujemo veroučitelje, ki izpolnjujejo svoj poklic z veseljem in so verodostojni pričevalci božje prisotnosti in božje ljubezni med ljudmi ter v verskih skupnostih.
Število odjav od verouka vedno bolj narašča, posebej v novih srednjih šolah in višjih šolah. Kako bi lahko ukrepali proti temu razvoju? Ali so številke v naših dvojezičnih višjih izobraževalnih ustanovah podobne?
Nanti Olip: Na področju obveznega šolstva, predvsem v ljudskih šolah, sodeluje pri verouku prej ko slej nad 90 % otrok. Na novih srednjih šolah sicer število odjav rahlo narašča, je pa zelo različno od kraja do kraja, od osebe, ki tam poučuje verouk, navsezadnje pa tudi zelo konkretno od urnika, saj zna biti verouk v obrobnih popoldanskih urah v zameno za eno uro več prostega časa kar zahtevna odločitev.
Kako s tem problemom ravnate kot nadzornik?
Nanti Olip: Na veljavnostnem območju dvojezičnega šolstva na področju obveznega šolstva (ljudske šole in nove srednje šole) ta problem skoraj ni prisoten, nasprotno, veliko otrok brez verske opredeljenosti, se prijavi in sodeluje pri verouku. Višje dvojezične izobraževalne ustanove niso v moji pristojnosti kot nadzornik.
Opazen je tudi vedno večji razvoj multi-verskih družb. Kakšen je prispevek verskega pouka v šolah?
Nanti Olip: Za katoliški verouk so na vseh šolskih stopnjah izdelani učni načrti, ki so smernica za letno delo v verouku, vsebujejo tematska področja in vsebine, ki se dajo z opisi kompetenčnih ciljev tudi preveriti. Predvidevajo tudi poznavanje drugih verstev, njihovih obredov in praznovanj. Predvsem v mestnih okoljih je podoba multi-verskih družb vedno bolj prisotna. V ta namen tečejo na Koroškem zelo zanimivi šolski poskusi, ki v dogovorjenem učnem načrtu vključujejo vsa verstva. Zelo dobro sodelujemo s strokovnimi nadzorniki drugih verskih skupnosti na Koroškem, se redno srečavamo in izmenjavamo mnenja in izkušnje, po potrebi pa tudi načrtujemo skupne projekte za tiste šole, kjer se to vprašanje stavlja.
Kako želite krepiti hrbtenico veroučiteljicam in veroučiteljem, ki morajo sprejemati kritiko glede zadržanja najvišjih cerkvenih dostojanstvenikov, ki ne najdejo več stika z navadnimi verniki in tudi ne odgovore na znamenja časa predvsem zaradi laikov in večjega upoštevanja žensk v cerkvenih službah?
Nanti Olip: Prav v poklicu veroučiteljev in veroučiteljic je delež žensk nadpovprečno visok. Zelo cenim delo svojih kolegic in kolegov in se dobro zavedam, kako velik je njihov delež in vsakdanji prispevek za katoliško Cerkev na Koroškem. Veroučitelji in veroučiteljice pa smo še v posebni meri soočeni s kritiko, ki jo posamezniki naslovijo na račun cerkvenih dostojanstvenikov, saj smo dnevno poklicno prisotni v javnosti in zaradi tega tudi zelo neposredno konfrontirani z izrečeno kritiko. V veliko primerih je trenutna notranje cerkvena situacija za marsikoga, ki se je v resnici že zelo oddaljil od Cerkve, povod, da dejansko izstopi. Drugi zopet z izneseno kritiko nagovorijo zelo direktno reči, ki se v Cerkvi ne bi smele zgoditi. Tretji zopet, sami zelo verni in povezani s Cerkvijo, ob trenutni situacijo zelo trpijo in jih skrbi, kako in s katerimi negativnimi posledicami za vernike in verske skupnosti ter farna občestva se bo izteklo. Na vse omenjene in še druge variante naj bi imeli pri rokah odgovore, ki posamezniku pomagajo. Kot veroučitelj lahko rečem, da skušam storiti tam, kjer poučujem ali delam kar se da dobrega.
