Vedno je bilo zelo lepo srečati slovenske igralce, z vsemi smo vedno pred, posebej pa po tekmi govorili

Matej Vidovič je bil štiri leta zaposlen pri celovškem nogometnem prvoligašu SK Austria Klagenfurt. Doživel je povratek Celovčanov v prvo avstrijsko Bundesligo, trikratno uvrstitev v play off za prvaka, spoznal slovenske igralce v ligi ter nekatera zveneča imena svetovnega nogometa. Pogovarjala sva se o njegovem delu, vtisih v teh letih ter tudi ostalih nogometnih temah.
E-Koroška: Po dobrih štirih letih dela v celovški Austriji si se odločil zapustiti klub. Zakaj si se tako odločil?
Vidovič: Tako sem se odločil, ker v štirih letih skoraj nikoli nisem imel prostega vikenda, razen, ko je pavza dva ali tri vikende, z družino nismo mogli praktično nikamor čez vikend in tudi dopust smo skupaj preživeli le zadnji teden v decembru. Večina klubov ima za to delo tri ali več ljudi, da lahko rotirajo, mi smo imeli le dva.
E-Koroška:  Kako je sploh prišlo do sodelovanja med tabo in celovškim prvoligašem?
Vidovič:  V Avstriji sem bil prvič že leta 2018, tri mesece, na povabilo športnega fizioterapevta Haralda Wagnerja, ki me je opazil, ko sem bil se maser v nogometnem klubu Šmihel. On je takrat delal v nogometnem klubu in v hokejskem klubu KAC. Ker je kmalu zapustil klub, sem ostal sam, kar pa je bilo ob mojem delu v Zdravstvenem domu Ravne preveč naporno, zato sem odšel tudi sam. Januarja 2020 me je poklical takratni vratar Avstrije, Slovenec Žan Pelko in me vprašal, če bi bil pripravljen iti z njimi na priprave v Turčijo ze en teden, kot pomoč. Dva dni pred odhodom je njihov uradni maser odpovedal odhod, zato sem jaz dobil pomoč. Igralci in strokovni štab so bili zadovoljni z mano, zato me je čez mesec dni po prihodu poklical takratni športni direktor Matthias Imhof in mi ponudil stalno zaposlitev. Potem sem bil devet mesecev sam, saj so prejšnjega maserja odpustili, nato pa sem jaz predlagal, da kot fizioterapevta pripeljejo Haralda Wagnerja, ki je zelo izkušen in vrhunski fizioterapevt.
E-Koroška: Ko si prišel, je bila Austria še v drugi ligi. Kako si doživljal pot v prvo ligo, zmago v kvalifikacijah proti St. Pöltnu?

Vidovič: Pot v prvo ligo ni bila lahka, saj smo že sezono prej bili krog pred koncem na prvem mestu vendar pa smo predzadnjo tekmo v čudnih okoliščinah izgubili (enajstmetrovka v 93. min., na sugestijo stranske sodnice, čeprav prekrška ni bilo), v zadnjem krogu pa je Ried nato zmagal 9:0 in se na podlagi boljše gol razlike uvrstil v prvo ligo, čeprav je bil slabši v medsebojnih srečanjih. V naslednji sezoni pa smo imeli mi srečo, saj se je BW Linz kot prvak odpovedal nastopanju v prvi ligi, zaradi slabe finančne situacije in smo mi odšli v kvalifikacije, kjer pa smo odigrali dve odlični tekmi proti St. Pöltnu. V Celovcu smo zmagali kar 4:0, v gosteh pa 0:1 in slavje se je lahko začelo. Že na igrišču je bilo noro, kakšnih 400 naših navijačev se je veselilo skupaj z nami, v garderobi pa je bila največkrat predvajana pesem Modrijanov Ti, ti, ti, ti moja rožica. Ob kakšnih enih zjutraj smo prišli na glavni trg v Celovcu, kjer so nas že čakali navijači z baklami in vzklikanjem 90 20 (poštna št. Celovca) ale, ale, ale, ter drugimi navijaškimi pesmimi. Naslednji dan je bil sprejem pri županu. Sam sem nekaj podobnega doživel s Korotanom v sezoni 1994/95.

E-Koroška: Na prvi tekmi v prvi ligi proti WAC Wolfsbergu se je zbralo kar 10 000 ljudi. Evforija ob vstopu v prvo ligo je bila velika?
Vidovič: Prva tekma v prvi ligi je bil lokalni derbi, WAC je tisto leto igral v ligi Europa, kjer se je uvrstil v izločilne boje in je bil absolutni favorit, ampak smo mi na krilih domačih navijačev izenačili v 88. minuti, strelec je bil izvrstni Markus Pink, zbralo se je 10 000 gledalcev, ki so lahko uživali v lepi tekmi.
E-Koroška: Vlada na teh koroških derbijih posebno vzdušje, lahko te tekme morda primerjaš s kakšnimi podobnimi tekmami iz tvojega igralskega časa?
Vidovič: Lokalni derbiji so povsod zanimivi, se pa v Avstriji zbere veliko več gledalcev in tudi stadioni v Avstriji so neprimerljivi z našimi, posebej v tistih časih.
E-Koroška: Austria se je že tretjič zapored uvrstila med šest najboljših ekip v državi, v play off za prvaka. To je gotovo velik uspeh?
Vidovič:  To so izvrstni uspehi, saj finančno, po vloženem, Austria ne sodi med prvih šest klubov in tudi igralsko ni velikih zvezdnikov v ekipi, vendar pa trener Peter Pacult s svojo čvrsto roko in trdim delom uspeva.
E-Koroška: Velike zasluge za to ima gotovo trener Peter Pacult. Kako bi ga opisal?
Vidovič: Peter Pacult je stari maček, kot igralec je bil odličen, kot trener pa je zelo strog in ne pozna šale, niti ne priznava zvezdnikov. Kdor ne sprejme njegovega načina dela, hitro izpade iz ekipe, kamor se težko vrne. Med polčasom pa je neverjetno miren in redko povzdigne glas. Nikoli pa ne vali krivde na igralce in se ne izgovarja, da katerega igralca ni bilo in je zato bila tekma izgubljena. Se pa pri njem zelo trdo dela.
E-Koroška: Med pripravami ste igrali tekme tudi s slovenskimi prvo in drugoligaši. Lahko morda narediš primerjavo med slovenskim in avstrijskim nogometom?

Vidovič: Igrali smo kar nekaj tekem, tekme so bile zanimive, včasih ostre, slovenski klubi so bili ponavadi zelo motivirani, predvsem proti Domžalam in Bravu so bile tekme vedno dobre, rezultat pa na “knap”. Ligo je težko primerjati, avstrijska liga kotira nekje med 10 in 12 mestom po UEFA lestvici, v ligi igra več kot 50 igralcev, ki so po Transfermarktu vredni več kot 1 milijon evrov. V Sloveniji je taksnih 5 do 7, liga je slabša od 25 mesta, vložki v klube in infrastruktura pa so neprimerljivi, tu mislim predvsem prve štiri klube in Austrijo Dunaj.

E-Koroška: Kakšen odnos si imel z igralci, si postal s kom prijatelj, boš s kom ostal v stiku?
Vidovič: Z igralci sem imel z večino zelo dober odnos, vedno smo se šalili v fizio-sobi, z nekaterimi pa sem še vedno v stiku (Pink, Irving, Cvetko, Maglica, Besuschkow, Benatelli  Blausteiner, Pecirep, Saravanja, Pelko, Djoric …). Tudi to, da so mi ob odhodu podarili dres s podpisi, na katerem je napisana zahvala v slovenskem jeziku, pove, da sem dobro delal in da smo se dobro razumeli. S Cvetkom sva dogovorjena za piknik po koncu sezone, tudi z Maglico se bova se videla, z ostalimi pa preko telefona. Omenil bi Irvinga, ki je kljub temu, da je igralec West Hama, eden najbolj skromnih in prizemljenih igralcev, kar sem jih spoznal in Cvetka, ki poleg nogometa se študira in je že na magistrskem študiju zgodovine in angleščine. Veliko mi pomeni, da mi je veliko igralcev podarilo dres, s katerim so igrali.
E-Koroška: Katerega igralca kluba najbolj ceniš. Ima kdo potencial za kakšno bolj renomirano ligo?

Vidovič: Več je takih, Pink, Cvetko, Irving, Maglica, Timossi, Bonnah… Verjetno imata največji potencial Irving, ki je podpisal za West Ham in Cvetko, ki je po očetu Slovenec, oče je do petega leta živel na Ravnah in mogoče bi bil zanimiv tudi za našo reprezentanco ter tudi Bonnah, ki je že odigral nekaj minut v Ligi prvakov za RB Leipzig, saj je star šele 20 let. Zelo dober je bil tudi American Soto, ki pa se je na žalost poškodoval, a upam, da se bo vrnil še boljši.

E-Koroška: V teh letih si se srečal z nekaterimi znanimi nogometnimi imeni, bi katerega posebej omenil?
Vidovič: Srečal sem kar nekaj znanih imen, z nekaterimi sem tudi govoril, se fotografiral. Če jih nekaj omenim, Claus Augenthaler in Miroslav Close, ki sta bila svetovna prvaka z Nemčijo, Willy Caballero, bivši vratar Argentine, Tom Starke, vratar večih nemških prvoligašev, Toni Polster, Ralph Hasenhütl…
E-Koroška: Redno si se srečeval tudi s slovenskimi igralci v avstrijski Bundesligi. Kakšen odnos ste imeli?
Vidovič: Vedno je bilo zelo lepo srečati slovenske igralce, z vsemi smo vedno pred, posebej pa po tekmi govorili, nihče se nikoli ni obnašal zvezdniško. Benjamin Šeško je vedno podpisal majice ali pa se je slikal z navijacč, prišel je v našo fizio-sobo in se slikal z vsakim, ki je imel željo, podaril mi je kar tri drese, enega ima hcerka Ela, enega nečak Teo, enega pa je naš vratar Menzel odnesel rokometašu Mihi Zarabcu, ker je igral v klubu, kjer je bil Menzlov oče team manager (Kiel) in je prosil, če mu ga lahko priskrbim. Zarabec pa mi je v zameno dal njegov dres Kiela. Tudi Jon Gorenc Stankovič, Dejan Petrovič in Nik Prelec so mi po tekmi podarili drese. Vsi so v Avstriji zelo cenjeni, posebej Tomi Horvat in Jon Gorenc Stankovič, Šeško pa je že svetovna klasa.
E-Koroška: V slovenski prvi ligi si odigral preko sto tekem, imel si veliko poškodb, ki so zavrne tvojo profesionalno kariero. Kdaj ti je bilo najtežje?

Vidovič: Najtežje mi je bilo, ko sem si zlomil kost v stopalu, pri Korotanu pa so mi povedali, da ne računajo več name in so me odpustili, brez, da bi mi izplačali obveznosti iz pogodbe, čeprav sem se poškodoval na tekmi. Takrat mi je zelo pomagal Matej Čuješ. Sam jim to nisem preveč zameril, danes se normalno pogovarjam z ljudmi, ki so bili takrat v upravi. Iz slabega je prišlo tudi nekaj dobrega, saj sem se zaradi poškodbe in na vzpodbudo dr. Breznikar Braneta in družine odločil nadaljevati šolanje in sem nekaj let po tem diplomiral na Fakulteti za zdravstvene vede v Mariboru.

E-Koroška: Sedaj si kot maser pomagal igralcem pri saniranju poškodb. Teh je pri nogometu veliko. Kdaj si imel najtežje delo?

Vidovič: Najtežje je, ko vidiš, da se igralec težje poškoduje in da bo rehabilitacija dolgotrajna. Predvsem poškodbe križnih ligamentov lahko ustavijo igralca tudi za več kot leto. Razne rupture mišic lahko celijo več mesecev, saj ne mores točno določiti, kako dolgo bo trajala rehabilitacija. Igralci, predvsem pa njihovi agenti pa so včasih zelo neučakani, vendar pa si s prehitro vrnitvijo lahko naredijo več škode kot koristi. In tukaj je stalno pritisk tudi na zdravstveno osebje v klubu, saj klub plačuje igralca, da igra in tudi novinarji nenehno sprašujejo kdaj se bo igralec vrnil v moštvo. Sam se vedno držim stavka, ki sem ga prebral v eni kolumni o fizioterapiji, da je rehabilitacija maraton in ne sprint. Se pa danes z dobro diagnostiko (MRT, UZ,…) in raznimi aparati (laser, ultrazvok, globinski udarni valovi,…) čas rehabilitacije krajša, vendar pa so roke še vedno najboljse “orodje” terapevta.

E-Koroška:  Se ti zdi, da se ti je na nek način vrnilo, ker si kot igralec moral dokaj hitro zaključiti profesionalno kariero, tu pa se ti je ponudila priložnost, da si bil znova član prvoligaški ekipe, doživljal atmosfero tekem?

Vidovič: Lahko bi tako rekli, pravzaprav sem šel kar precej na višji nivo. Sama organizacija je neprimerljiva, veliko več je medijske podpore, vse tekme se prenašajo po tv, nekateri stadioni so razprodani (Gradec, Dunaj), občutek, ko si na tekmi, kjer je več kot 20 000 gledalcev, je fenomenalen. Ko se pelješ s klubskim avtobusom od hotela do stadiona Allianz arena na Dunaju se spredaj in zadaj pelje policijsko spremstvo z lučmi, policaji pa na semaforjih ustavljajo promet, da avtobus dobesedno drvi do stadiona, saj se bojijo incidentov Rapidovih navijacev.

E-Koroška: Austria se ti je ob odhodu zelo lepo zahvalila na facebook strani, dobil si tudi dres s podpisi igralcev. Si bil presenečen?
Vidovič: Kot sem že omenil so me klub, predvsem pa igralci zelo lepo presenetili, ob dresu so mi podarili še bon za gorivo. Zelo pa so me presenetili tudi navijači, ki so na domači tekmi proti Hartbergu, ko nisem bil več v klubu, za golom na tribuni izobesili velik transparent z napisom v slovenskem jeziku HVALA MATEJ. Ko mi je eden od gledalcev poslal sliko, sem dobil kar mravljince po telesu, saj niti v sanjah nisem pričakoval tega.
E-Koroška: Igral si tudi za pet koroških klubov, Peco, Fužinar, Slovenj Gradec, Korotan, Dravograd. Jih morda spremljaš?
Vidovič: Največ spremljam Peco, v Črni pogledam tudi kakšno tekmo, seveda pa tudi za ostale pogledam, kako so igrali. Korotanu gre z mladim trenerjem Kuzmo odlično, žal pa Fužinarju ne kaže najbolje, vendar upam, da bo trenerju Bukovcu vseeno uspelo obdržati klub v drugi ligi. Dravograd pa je na žalost že odpisan.
E-Koroška: V tvojih igralskih časih je imela koroška dva prvoligaša, sedaj smo daleč od tega. Kaj narediti, da bomo na Koroškem spet gledali prvoligaški nogomet?

Vidovič: Vse je povezano z denarjem in premalo je, da se samo nekaj ljudi trudi za klub. Za najvišji nivo ali vsaj drugo ligo mora biti podpora celotne regije, več je treba vlagati v v mlajše kategorije, narediti pravo selekcijo… Na tako majhnem prostoru je lahko na najvišjem nivoju le en klub in ko se bodo kljubi med seboj sposobni dogovoriti, kateri bo to, bo tudi uspeh mogoč. Do takrat pa bo verjetno minilo še veliko časa, če je to sploh mogoče ob koroški trmi.

E-Koroška: Bi bila mogoča kooperacija med Austrio, WAC-om in kakšnim našim koroškim klubom?
Vidovič: Večina avstrijskih klubov ima svoje amaterske ekipe, ki nastopajo v drugi ali tretji ligi, zato so verjetno male možnosti za takšne kooperacije.
E-Koroška: Še zadnje vprašanje. Se boš v prihodnosti vrnil v nogomet, kot maser ali trener, nekoč si treniral tudi člane Pece?
Vidovič: Mogoče se bom se vrnil v nogomet, če bo kaksna zanimiva možnost, vendar kot trener zagotovo ne.