V Sloveniji okoli 30, na Koroškem tri. To je žalostna bilanca slovenske smučarske in turistične infrastrukture. V Sloveniji je propadlo okoli 30 smučišč in sedaj deluje le še okoli 60 žičniških naprav in skupno 268 kilometrov smučarskih prog. Edini visokogorski smučišči, ki nista odvisno od umetnega snega, sta Kanin in Vogel, ostala smučišča imajo sedaj velikanske težave zaradi skorajda spomladanskega vremena, ko je zaradi visokih temperatur tudi težko zasneževati. Na Koroškem pa so v zadnjih letih propadla smučišča v Mežici, smučišče Ivarčko-Ošven, še več let nazaj pa Rahtel pri Slovenj Gradcu.
V Mežici med prvimi dobili sedežnico
Mežica je bila včasih eden najbolj znanih smučarskih centrov v Sloveniji, posebej priljubljena tudi med hrvaškimi turisti. Na pobočjih Štalekarjevega vrha naj bi sicer imeli prve smučarske tečaje že leta 1930, v Mežici pa je mariborska Metalna že daljnega leta 1961 postavila sedežnico, ki je bila poleg kranjskogorske takrat edina v državi in s tem so bili postavljeni tudi pogoji za smučarski turizem. Sedežnici so pravili Štalekarca.
Deset let za tem, leta 1972, je bila postavljena vlečnica Jesenikovo in ob njej so bile tri smučarske proge, skupno pa je bila dolžina smučarskih prog okoli 12 km. Mežiško smučišče se je začelo na pragu mesta, na nadmorski višini okoli 500 metrov, in se je povzpelo do višine 996 metrov, kjer je bila zgornja postaja vlečnice Jesenikovo. V Mežici je bilo pozimi toliko turistov, da je bil hotel premajhen in so sobe oddajali tudi domačini.
Poskus prenove stare sedežnice pa se je povsem izjalovil. Jože Skudnik je prevzel smučišče in podrl staro sedežnico ter v italijanskem kraju Cancai kupil nekaj let staro in dobro ohranjeno trosedežnico, pri investiciji za revitalizacijo smučišča pa je sodelovala tudi občina Mežica. Začele so se težave in zapleti, dovoljenja za postavitev trosedežnice ni bilo, z razritega smučišča je voda odnaša zemljo v dolino in po nekaj letih so v Mežici dvignili roke od tega, da bi tod še kdaj imeli smučišče.
Sedežnica z Ivarčkega danes na Peci
Nekaj kasneje je podobna usoda doletela še smučišče Ivarčko-Ošven. Ljudje iz Mežiške doline, ki sedaj večinoma smučajo na avstrijski strani Pece, se na Ivarčko spomnijo, ko se s sedežnico popeljejo na smučiščih Pece. Napravo z Ivarčkega je 2016 kupil lastnik smučišča na Peci, to je koroški Slovenec Franc Smuk. Smučišče Ivarčko-Ošven nad Kotljami je bilo na nadmorski višini med 650 in 1108 metri, naprave (sedežnico in dve vlečnici) so lahko na uro popeljale do 2000 smučarjev. Na tem koncu pod Uršljo goro tako klavrna usoda ni doletela le Ivarčkega jezera kot naravnega biotopa, propada tudi Rimski vrelec, za katerega je ponovni razpis za prodajo, na smučanje na Ivarčkem in Ošvenu pa so le še spomini.
Veliki načrti z Rahtelom
Več kot 20 let pa je minilo od propada smučišča na Rahtelu pri Slovenj Gradcu. Tu je sicer bila le vlečnica, zaradi senčne strani in zelo hladnega področja pa je bilo to smučišče predvideno za poligon za treninge in Smučarska zveza Slovenije je za zasneževanje že namenila nekaj denarja. Toda zasneževanje je ostalo na pol poti, zmanjkalo je denarja, da bi projekt res zaživel, več se je takrat investiralo v smučišča v Kranjski Gori in na Mariborskem Pohorju, ideja o poligonu za potrebe smučarjem s Koroške in Savinjsko-Šaleške doline, pa je zamrla. Danes je Rahtel (667 metrov nadmorske višine) priljubljen kraj za rekreacijo domačinov, žal pa propadlih in nekoč uspešnih zimskih turističnih destinacij ni nadomestila ponudba za poletni turizem.
