Mladi košarkar Tine Kotnik z Raven na Koroškem zaključuje že svojo drugo uspešno sezono pri Košarkarskem klubu Celje. Svojo košarkarsko pot je začel v šestem razredu osnovne šole pri edinem koroškem košarkarskem klubu v Dravogradu. Pred košarko je treniral plavanje, a je bilo zanj preveč monotono, da bi ga veselilo do te mere kot košarka. Danes je član mladinske in članske ekipe – za slednjo je prvič zaigral že pri 16. letih, danes pa je 18-letni Ravenčan že uveljavljen član celjskega drugoligaša. Košarki je povsem predan, poleg članskih treningov trenira tudi individualno z Milošem Sagadinom, neprestano razmišlja o načinih, kako bi še izboljšal in izpopolnil svojo igro ter si želi, da bi nekega dne zaigral v najboljših košarkarskih ligah, bodisi evropski bodisi ameriški.
S člansko ekipo Celja ste se letos prebili do bojev za uvrstitev v prvo ligo. Ste zadovoljni z rezultatom, čeprav vam je uvrstitev v prvo ligo za las ušla?
Na začetku sezone smo si zadali cilj, da pridemo v kvalifikacije za prvo ligo in to smo tudi storili. Morali smo priti med najboljše štiri, na koncu smo bili tretji. Bila je razburljiva sezona. Za prvo ligo smo igrali z Laškim in Polzelo, ki so bili zadnji in predzadnji v prvi ligi. Celje že zelo dolgo ni igralo s prvoligaši, tako da je to že uspeh za prvo sezono nove članske ekipe.
Je razlika v kakovosti med prvoligaši in drugoligaši velika?
Prvoligaši lahko imajo v ekipi štiri tujce, mi pa samo enega, že tu se pozna prednost. Imajo dva treninga na dan, s čimer lažje predelajo določene stvari kot mi. V sami igri ni nekih posebnih razlik, imajo le na splošno boljše pogoje.
Kako si bil zadovoljen s svojo igro v letošnji sezoni?
Pri mladincih sem imel dobro sezono, na tekmah sem dajal večino točk. Dosegli smo deseto mesto v državi, za kar mislim, da je dober uspeh. Pri članih sem dobival priložnosti, kolikor sem si jih zaslužil na treningih, te priložnosti pa mislim, da sem dobro izkoristil. Pridobil sem tudi nove izkušnje, ki mi bodo zagotovo pomagale.
Tvoj menedžer je Slavko Kotnik. Kako sodelujeta, ti veliko pomaga?
Slavko me je pripeljal v Celje in mi pomagal z dogovori. Večinoma mi pomaga pri sprejemanju odločitev, vedno ga lahko pokličem, ko potrebujem pomoč. Ima veliko poznanstev, kar mi lahko v nadaljnji karieri še koristi.
Kakšna je košarkarska scena na Koroškem v primerjavi z drugimi regijami?
Mislim, da se vse do članov v Dravogradu dela kakovostno, kalijo se dobri igralci, ki gredo potem v druge slovenske klube. Pri članih pač zmanjka denarja in ni neke motivacije za kaj več. Člani hodijo na študij ali v službe in ne morejo več trenirati, saj v Dravogradu ni profesionalizma.
Je težje uspeti, če začneš trenirati v Dravogradu ali če si denimo iz Ljubljane in začneš pri Olimpiji?
Mislim, da je vseeno. V Ljubljani je večja konkurenca in te lahko hitro izločijo zaradi nekih drugih dejavnikov, na Koroškem pa lahko dokažeš in pokažeš svoje sposobnosti, saj boš dobil priložnost, ker ni takšnega bazena igralcev. Pri Olimpiji je na desetine igralcev za eno pozicijo. Na koncu je vse odvisno od dobrega in trdega dela.
Koliko treningov na teden imaš?
Pet popoldanskih s člansko ekipo, poleg tega še štirikrat na teden treniram individualno z Milošem Sagadinom. Seveda pa se vmes znajdem tudi v fitnesu. Torej vsaj deset treningov na teden.
Brez podpore staršev ti verjetno ne bi uspelo toliko trenirati in se udeleževati tekem.
Seveda, starši mi dajejo veliko podporo. Vozijo me na treninge in domov, čeprav bi lahko šel na avtobus, jim to sploh ni problem, tudi kar se tiče nakupa potrebne športne opreme. Oče in mama si ogledata vsako tekmo, tudi gostovanja, ki so od doma oddaljena tudi več ur vožnje.
Usklajevanje pouka in treningov pri takšnem urniku postane verjetno precej težavno.
Ker obiskujem športno gimnazijo, mi veliko pomagajo, da lahko zaradi košarke tudi manjkam pri pouku. Dokler mi v šoli gre dobro, se je mogoče vse dogovoriti.
Kakšni so tvoji cilji in želje za nadaljnjo študijsko pot?
O tem še nisem preveč razmišljal. Naslednjo sezono bom videl, kaj bom naredil pri članih, in če se bom izkazal, bodo mogoče prišle kakšne ponudbe iz drugih klubov. Sezono bom odigral do konca in razmislil, ali se splača ostati v Sloveniji in igrati za kakšnega prvoligaša. Mogoče me pot zanese tudi v tujino.
Bi odšel tudi v Ameriko, če bi se ti ponudila priložnost? Univerzitetna liga je čez lužo izjemno priljubljena in kakovostna.
V Ameriki so zelo dobri pogoji in bi se splačalo iti tja. Tam si samo zaradi košarke, 24 ur na dan, vse se vrti okoli košarke, šola se povsem prilagaja treningom in tekmam. Ni tako kot v Sloveniji, kjer te na fakulteti nihče ne vpraša, kaj počneš poleg študija, ni nobenega prilagajanja.
Si imel že kakšne težave s poškodbami, da bi te ovirale pri igranju? Ko se razvijaš, so lahko večje poškodbe usodne za kariero.
Nekaj razbitih arkad in odkrušen zob, to je pa tudi vse. Niti gležnja še nisem imel poškodovanega, tako da imam kar srečo. Ko imaš enkrat v glavi strah pred poškodbo, je večja možnost, da se ti kaj naredi. Če paziš, da se ne bi poškodoval, ne igraš »na polno«. Ne greš »na polno« na skok, ne greš zabijat, vedno te spremlja zadržek do igre.
Košarko torej že dolgo treniraš. Ti je vmes kdaj padla motivacija, si bil kdaj utrujen in naveličan od igranja?
Z leti sem dobival samo še večje veselje. V prvih letih mi je bil to hobi, zabijanje prostega časa, pozneje pa sem spoznal, da se lahko razvijem v dobrega igralca in sem se še bolj poglobil v košarko. Razmišljam tudi, kako bom boljši na tekmi, kaj bom naredil za to, da bom boljši.
Spremljaš košarko tudi po televiziji in prek internetu?
Evroligo spremljam občasno, NBA pa vsak dan. Predvsem me zanima, kako so se na tekmah odrezali naši igralci in igralci iz Balkana; Dragić, Jokić, Bogdanović, Teodosić, Marjanović.
Se z gledanjem tekem najboljših lig tudi kaj naučiš?
V NBA je večinoma samo šov, šele v končnici se igre začnejo razvijati, medtem ko so tekme Evrolige zanimive za ogled iz košarkarskega vidika – kako izpeljejo akcijo, kako ubranijo napad. Igrajo namreč izjemno dovršene akcije, obrambe, postavitve, rotacije; skratka vse je na najvišjem nivoju.
Je obisk tekem prve in druge slovenske lige zadovoljiv?
Obisk prve lige bi lahko bil boljši. Olimpija igra pred praznimi Stožicami, na tekme pride 200 ali 300 ljudi. Tudi sam sem igral v Stožicah na All-Star tekmi, bilo je malo ljudi in občutek igranja pred prazno dvorano je precej slab. V drugi ligi, vsaj pri nas, so začeli delati na marketingu, s čimer privabljajo gledalce. Tudi do 600 ljudi je že bilo v dvorani s kapaciteto 1000 gledalcev, vzdušje je bilo noro.
Kdo so tvoji vzorniki? S katerimi klubi simpatiziraš?
Moj vzornik je LeBron James, posledično klub Cleveland Cavaliers. V Evroligi mi je všeč denimo Real Madrid, predvsem zaradi Luke Dončiča. Precej je takšnih ekip, ki so mi pri srcu.
Jon Petek
