Ste že slišali, da bi kakšen levičar obsodil zločinska dejanja, ki so jih socialist vseh vrst (komunisti, boljševiki, maoisti, …) zagrešili povsod po svetu med in po prevzemu oblasti. Jaz še nisem. Žal! Seveda nekateri protestno izstopijo iz različnih socialističnih strank, vendar ne zaradi tega, ker bi spregledali norosti socializma ampak čisto iz osebnih vzrokov, predvsem zaradi tega, ker očitno niso dobili dela plena, ki bi jim po njihovem mnenju pripadal.
Več kot sto milijonov žrtev rdečega terorja po celem svetu. Golodomor v Ukrajini, gulagi v Sibiriji, stradanje množic zaradi velikega skoka na Kitajskem, Terror Roja v Španiji, polja smrti v Kambodži… mogoče malo obžalovanja ob posameznih grozodejstvih, vendar nič obsodb s strani vidnih intelektualnih voditeljev levice.
Tudi v Sloveniji vse več dokazov o komunističnih zločinih med in po drugi svetovni voljni
prihaja na dan. Dokumenti, grobišča, pričevanja… in niti uničenje velikega dela arhivskega
gradiva ne more več ustaviti resnice. Pa vendar, vse to je še vedno premalo, da bi slovenski
levičarji bili sposobni priznanja le-tega. In namesto, da bi prekinili vez z morilci in mučitelji
lastnega naroda, se nekateri celo ponosno razglašajo za njihove naslednike, drugi se klanjajo pred njihovimi spomeniki, tretji pa slavijo ustanovitev komunistične partije ali celo nosijo majice z likom množičnih zločincev, kot sta Che ali Tito, četrti pa celo trdijo: »še premalo so jih pobili«. Vsem pa je skupno, da radi obiskujejo partizanske maškarade na katerih se slavijo mitološke zmage, ki imajo z resnico bore malo skupnega.
Ukinili so celo Dan spomina na žrtve komunističnega režima, želijo prepovedati že
prepovedano, torej nošnjo nacističnih ali fašističnih simbolov (sem bi radi strpali tudi
kranjskega orla, ki je bil že stoletja pred drugo svetovno vojno simbol dežele Kranjske), niso pa sposobni obsoditi rdeče zvezde ter prekrižanega srpa in kladiva, ki sicer spadajo v isti koš.
Težave levice s samorefleksijo, zanikanjem resnice in kratkim zgodovinskim spominom pa
niso značilne samo za slovensko levico, pač pa je ta, skoraj patološka motnja prisotna pri
veliki večini levičarskih intelektualce po celi Evropi. Tako kot niso bili sposobni obsoditi
komunističnih zločinov vidni predstavniki kulturnega marksizma Horkheimer, Adorno,
Fromm ali Marcuse v Nemčiji ali npr. Althusser in Deleuze v Franciji (obojim gre v dobro šteti le to, da jih vsaj niso zagovarjali ali opravičevali), pa je Sartre, pisatelj in filozof, nobelovec, ki velja za enega izmed največjih mislecev dvajsetega stoletja je v svojih delih celo zagovarjal boljševistično okrutnost in, ko so bili zločini komunizma z dokumenti in pričevanji jasno dokazani, je še vedno nagovarjal Francoze, naj komunizem presojajo po njegovih namenih, ne po njegovih dejanji. In tudi recimo spoštovani angleški akademik Hobsbawn, viden član britanske komunistične partije ni bil vse do svoje smrti sposoben obsoditi nobenega od komunističnih zločinov. Tako za Hobsbawa kot za Sartra pa je kruto ravnanje socialističnih revolucionarjev izhajajo iz »nujnosti« tistega časa.
In sedaj, od naših levičarjev pričakovati, da bi obsodili komunistične zločine v in po drugi
svetovni vojni je čista utopija. Če lahko vrhunski intelektualci, ki jim njihovih dosežkov, zaradi njihovega političnega nazora vseeno ne gre oporekati, mirno mižijo ob dejstvih oziroma dokazih, ki kažejo zločinsko naravo socializma in so neizpodbitni ali pa te zločine, kot zgodovinsko nujne, celo opravičujejo, kaj torej pričakovati od naših levičarjev, katerih
intelektualna kapaciteta je napram navedenimi močno omejena.
Skratka taki primeri nam prikažejo, kako daleč se lahko gre v odobravanju zločinov, ki jih je
zagrešila levica oziroma kot je slikovito zapisal Scruton: »to nam pove nekaj pomembnega o levičarskih gibanjih, za katere se zdi, da imajo pristojnost , ki si jo sicer lastijo religije, da
namreč obenem odobravajo zločin in operejo vest tistim, ki so ga zagrešili.
