Ob smrti vrhunskega koroškega alpinista Grege Lačna se na spletu vrstijo zapisi, ko se posamezniki Grege ne spominjajo le kot odličnega alpinista, temveč tudi kot prijatelja iz mladosti. Mnoge Črnjane zaradi različnih življenjskih poti odnese pot iz Črne po dolini navzdol, vendar vsi v srcu nosijo Črno, večina jih tudi ostane zvesta Koroški. Grega Lačen je zadnja leta živel na Prevaljah, še dlje po dolini sta se iz Črne preselila Tomo Jeseničnik, eden najboljših slovenskih fotografov, in Drago Repnik, znani koroški glasbenik. Oba v Slovenj Gradec in njegovo okolico, seveda pa vezi s Črno ostajajo. In tudi spomini. Tomo Jeseničnik in Drago Repnik se na svojih facebook profilih spominjata svojega prezgodaj preminulega prijatelja.
Tomo Jeseničnik: In Memoriam Grega Lačen (1976 – 2020)
»Nekega petkovega popoldneva, v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, smo se na terasi bifeja na avtobusni postaji v Črni na Koroškem, kot velikokrat poprej usedli Lepi, Mali, Cigi, Karli, Zdenč in jaz, člani tedanjega Alpinističnega odseka Črna in ob pivu kramljali o plezariji, o odsekovih načrtih, o nedavnem plezalnem taboru v Paklenici… Bilo je maja, ko se je sneg v hribih hitro topil, zato je Javorski potok, ki je tekel tik ob terasi bifeja občasno preglasil naš vnet pogovor. Kot že nekajkrat prej, si se tudi tisti dan od nekod vzel ti, se nam pridružil in s širokim nasmehom na obrazu ter iskrivimi črnimi očmi skrbno sledil našim besedam. Le tu in tam si se, verjetno zaradi spoštovanja do nas, ki smo takrat bili precej starejši od tebe, previdno, po navadi le z drobnim vprašanjem oglasil tudi sam. Pravzaprav si bil še otrok in verjetno te zaradi tega nihče do tedaj ni povabil k plezanju, v steno… A tisti dan je beseda dala besedo in že naslednji dan sem te vzel s seboj v Toplo, pod strme, monolitne stene Burjakove peči. Spomnim se kako lepo so dišale smreke pod steno, ko sva se navezovala na vrv. Zate je to bil prvi vzpon, prvi pravi stik s steno… Nihajna smer, ki si jo takrat, čeprav si plezal v zguljenih športnih copatih, zmogel brez težav, je resda kratka, a vseeno dovolj dolga, da te je plezanje v njej navdušilo in popolnoma prevzelo.
Moja plezalna pot se je v naslednjih par letih počasi zaključila. Ti pa si se razvil v plečatega, močnega alpinista, ki so mu enako domače bile kratke previsne stene v plezališčih, težke in dolge stene v naših in evropskih Alpah ter najzahtevnejši vrhovi Andov, Karakoruma in Himalaje… Impresivnemu seznamu tvojih vzponov ni konca, njihova dejanska vrednost se bo pokazala šele s časom…
Od prijateljev, ki smo takrat sedeli ob Javorskem potoku, sta medtem odšla Cigi in Karli, pred njima sem se poslovil še vsaj od ducat prijateljev s katerimi smo občasno skupaj plezali ali pa se srečevali v domačih in tujih gorah. Včeraj pa me je popolnoma nepripravljenega doletela novica, da si se poslovil tudi ti Grega?! Ne morem si predstavljati bolečine tvojih najbližjih, ko so spoznali, da se sin, brat, mož in oče ne bo vrnil domov…
Friedrich Novalis je zapisal:«Mi nismo nič, to kar iščemo je vse!« Zato počivaj v miru dragi Grega, ti si »vse« že našel, slej ko prej se ti pridružimo tudi mi.«
Drago Repnik: V spomin Gregi Lačnu, sosedu iz otroških let…
»Težko dojemam, da se je zgodila ta tragedija. Pravzaprav sem ostal brez besed… a mi vseeno po glavi divjajo naslednje misli… Hrepenenje, ki ga je vleklo v gore in ekstremne podvige je navadnim smrtnikom težko razumljivo, vem in verjamem, da se je z vsakim osvojenim vrhom počutil srečnejšega in močnejšega in je s tem kot večina alpinistov nekako osvobodil »ptico v svoji duši«, v neskončni tišini gora prisluhnil sebi in svojim sposobnostim hoje po robu vzdržljivosti in postavljanju lastne meje mogočega. Edine besede v tolažbo svojcem, ki jih premorem v tem trenutku so, da je Grega živel polno življenje, ne glede na vse, njegova življenjska pot je šla vzporedno s pogumom in srčnostjo in čeprav je odšel iz naše dimenzije bivanja, bo za vedno ostal v našem spominu in, da je ključ do »nesmrtnosti« živeti življenje, ki si ga je vredno zapomniti. Leta 2000 je imel s celotno alpinistično odpravo vključno z Davorjem Karničarjem – Mount Everest predvajanje dokumentarnega filma v KD Črna in ko smo improvizirali scenarij, sva iskala glasbeno kuliso, se na kratko spogledala in se v sekundi strinjala za nosilno pesem, ki sem jo potem predvajal ob »špici« filma. Ob zadnjem diapozitivu z vrha Mount Everesta so iz zvočnikov zagrmeli U2 – I have climbed the highest mountains. Težko je, nenadno in nepričakovano slovo… Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi (Nejc Zaplotnik). VSEM SVOJCEM IZREKAM GLOBOKO SOŽALJE.«
