Od srede do danes je na Poljani potekal jubilejni deseti slikarsko-kiparski tabor ArtKarinta. Pod in okoli kozolca so se zbrali številni domači in tuji ljubiteljski umetniki, turobno deževno vreme pa ni pokvarilo dobrega vzdušja.
Na stran z različnimi interpretacijami, kdo je pred 73 leti storil prav in kdo narobe, ko je Meža krvava tekla – Poljana ima izjemno pomembno mesto v slovenski in evropski zgodovini. Poljana je kraj, kjer se je tok in razvoj družbe obrnil v neko drugo smer. Za nekatere odrešitev, za druge začetek pekla. Danes pa je Poljana predvsem črpališče idej in navdiha številnih koroških slikarjev in fotografov, pisateljev in pesnikov. Črpališče idej pa ni samo zgodovina, temveč tudi lepote idilične lokacije med Prevaljami in Mežico. Prostrani zeleni travniki, zgodnjegotska cerkev svetega Janeza Krstnika, dih jemajoč pogled na Peco in urna reka Meža.
Krajinske slike Poljane so prevladovale na letošnjem jubilejnem mednarodnem slikarsko-kiparskem taboru ArtKarinta. Lokacija je prevzela tudi priznanega koroškega slikarja Landija Fužirja, ki je za ta vikend opustil svoje ljube tematike Prežihovega Voranca ter utrujenih hrbtov mežiških kmetov in rudarjev. »Korošec sem, pa še nikoli nisem naslikal Poljane, sem si očital,« Fužir pojasni svojo izbiro. »Rad pridem na Poljano, saj mi je zelo blizu. Večina slikarskih kolonij je precej daleč, v letih sem že in težko se zapeljem. Pa še družba je taprava!« Že v petek je izgledalo, da s čopičem nanaša še zadnje finese, v soboto zgodaj popoldan pa je umetnina že visela na steni, Landija pa ni bilo več.
Družba je bila res »taprava« in še bolj pestra, kot leto prej. Kar 44 slikarjev in kiparjev se je zbralo na taboru; zahvaljujoč jubileju, sponzorjem, donatorjem in vedno večjem odobravanju dogodka s strani občine Prevalje so organizatorji lahko povabili nekaj več umetnikov kot običajno. »Občina nam res stoji ob strani, vedno bolj opažajo, da smo pomemben člen kulture in turizma v našem kraju in širše,« pravi Denis Dretnik, eden izmed organizatorjev tabora. Umetniki prihajajo iz različnih koncev Slovenije, tudi iz tujine. Slikarji iz Avstrije so tako ali tako stalni gostje tabora, saj so tudi člani društva Karinta, na tabor pa so prišli tudi kiparji iz Madžarske.
»Ko ustvarjam, sem rad odmaknjen od vrveža«
Slikarji so svoje pozicije zasedli v petek zjutraj v notranjosti kozolca, kiparji pa so ga dva dni prej, v sredo, obkolili s z lesenimi hlodi. Pričakovano klavrno vreme, ki je značilno za vikend, ko v Pliberku poteka tradicionalni »jormak«, je primoralo organizatorje, da nad kiparji postavijo strehe. Tako so lahko kljub obilici dežja brez večjih nevšečnosti izrezovali najrazličnejše skulpture.
»Pridi pogledat in ugani kaj letos delam,« pravi kipar Janez Grauf iz Mežice, ki se tabora udeleži skoraj vsako leto. »Če ne uganeš, ti pa sam povem.« Na koncu kozolca, nekoliko odmaknjeno od drugih kiparjev, lahko že od daleč zagledamo roko, po kipih katerih je Grauf poznan po širni Sloveniji. »Ko ustvarjam sem rad odmaknjen od vrveža in na tabor pridem zato, da nekaj naredim. Časa za druženje pa vseeno ostane dovolj,« pravi »volk samotar«, kakor si sam v hecu nadene prispodobo. Na travniku okoli kozolca, kjer je galerija kipov na prostem, lahko vidimo več Janijevih rok v različnih položajih. Letos pa je v dlan izrezljal skodelico. »Cankarjevo leto je, zato sem se odločil za skodelico kave,«je svoj izdelek komentiral Jani.
Kiparski mojster Arijel Štrukelj je obdeloval stopnice stare prevaljske cerkve
»Obvezno moraš pogledati, kaj ustvarja Arijel Štrukelj. Izjemen kipar je,« napoti Jani Grauf še do svojega kiparskega soseda na Poljani. Označil ga je za enega najboljših kiparjev v Sloveniji. »No, to je zelo relativno. Kdo je najboljši ne moremo oceniti,« pa je skromen Arijel. A njegovo delo priča drugače. Ko razlaga, kje vse po svetu je že kiparil in kje vse stojijo njegovi kipi, hitro ugotovimo, da je eden najbolj perspektivnih kiparjev v Sloveniji. Iran, Čile, Danska, Nemčija, Kitajska, Portugalska, … Njegovi izdelki iz kamna so prepoznani po celem svetu. Včasih se je ukvarjal z restavriranjem in prenovo starih umetnin, danes pa mu je služba potovanje po svetu in izdelovanju mojstrovin iz lesa in kamna. »Organizatorji večjih svetovnih kolonij umetnikom pokrijejo vse stroške potovanja in bivanja, poleg tega pa jim za obisk in delo tudi plačajo.« V Sloveniji je stanje povsem drugačno, pravi, pogovor pa nato nanese na stanje kulture v naši državi. »V drugih državah naše razstave navdušeno obiskujejo ministri za kulturo, v Sloveniji pa vprašanje, če so že sploh slišali zame,« pravi. Tudi nad financiranjem vrhunskih umetnikov je precej kritičen, prepuščeni so praktično sami sebi, kupna moč umetnin v Sloveniji pa je na tleh. »Švicar pride na razstavo, si izbere umetnino, jo takoj kupi in odpelje. Si predstavljaš, da bi Slovenec odštel tri tisočake za kakšen kip?« Karinta je Arijelu priskrbela dve marmornati stopnici stare prevaljske cerkve. Vsaj tristo let štejeta, je pojasnil Dretnik. Eno stopnico je obdeloval Arijel, drugo pa njegova partnerica in kiparska sodelavka iz Dunaja. Ko je vsak končal svoj del pa sta ju združila v eno.
Oko nepoznavalca, ki umetnost spremlja le laično, ne ugotovi, da so umetnine delo amaterjev. Mojstrovine ljubiteljskih slikarjev in kiparjev lahko brez težav postavimo ob bok največjim. »Umetnosti ne moremo deliti na dobro in slabo. Še težje pa jo je finančno ovrednotiti,« meni organizator Denis Dretnik, ki je tako nad vzdušjem kot nad obiskom tabora zelo zadovoljen. Razen tega, da so na tabor povabili 14 umetnikov več kot leto poprej, ob 10-letnici niso priredili kaj posebnega, pompoznega. Konec koncev je glavni namen tabora druženje in ustvarjanje.
Jon Petek
