Zaščitena slikovita alpska dolina Tople pod južnim ostenjem pece v Občini Črna na Koroškem je zavarovana kot naravna znamenitost in krajinski park že od leta 1966. Je ena najlepših slovenskih dolin, ki je dom številnih zaščitenih rastlinskih in živalskih vrst, denimo v Burjakovem močvirju se bohotijo ogrožene rastline, med njimi tudi divje orhideje. Dolina se odlikuje po svoji biotopski raznolikosti; poleg omenjenega močvirja so v Topli tudi jame, denimo Ciganska jama in Korančevka, ter nahajišče fosilov, ki naj bi se nahajalo v 230 milijonov let starem apnencu s fosilnimi ostanki polžev Omphaloptycha rosthorni in Gradiella gradiata. V bistrem potoku Topla, ki daje dolini prijeten hlad in svežino, imajo svoj dom potočna postrv, potočne školjke in rak koščak. V bujnih gozdovih Tople, ki so bili izvorno bukovi, smreko so posadili pozneje, prebivajo divji petelin, ruševec, belke, gams in alpski zajec. V znameniti Burjakovi steni iz 235 milijonov let starega ladijskega apnenca domujejo nekatere ogrožene vrste ptic, ki so si tu našle svoje gnezdišče in zavetje pred plenilci. Burjakova stena, poimenovana tudi Burjakove peči, je privlačna koroška atrakcija za plezalce, saj je v njej 68 plezalskih smeri.
Najvišji vrh nad dolino je Kordeževa glava na grebenu Pece, visoka 2126 metrov.
Neokrnjena narava koroške doline je privlačna za številne turiste, ki prihajajo in odhajajo; svoj dom pa si je v zelenem hribovitem in skalnatem raju našla le peščica človeških duš. Po dolini je posejanih namreč le pet samotnih kmetij, ki harmonično sobivajo z naravnim okoljem in ohranjajo bogato preteklost življenja svojih prednikov v skriti dolini nad Črno na Koroškem.
Zakaj ime Topla?
Asfaltna cesta skozi dolino Tople nas pripelje do zadnje od petih topelskih kmetij, do domačije Končnik. Domačina Ivan in Anica Kočnik nas podučita, da je kmetija stara že okoli 700 let; v Toplo so se ljudje začeli naseljevati že v 14. stoletju. »Pa veš, zakaj se Topla tako imenuje?« vpraša Ivan in nadaljuje: »Po dolini poteka geološka prelomnica in vodna žila, ki teče globoko pod površjem, je zelo topla in to se pozna tudi na vodi na površju. Voda v potoku Tople je toplejša od Meže, zato so naši predniki dolino in potok tako tudi poimenovali.«
Svinec je zaznamoval tudi Toplo
V hribih in gorah Mežiške doline je na stotine kilometrov rudniških rovov in tudi Topla ni izjema. Leta 1830 so začeli kopati na Peci in rudo preko Tople spravljali v dolino. Tam je živelo povprečno deset rudarjev, ki so rudo v dolino spravljali skoraj iz vrha Pece – najvišji rov leži na 2060 metrih nadmorske višine. V Topli je bilo tudi veliko mlinsko kolo, kjer so mleli rudo in jo po dolini spravljali do Šmelca, kjer je bila topilnica. Nekaj sto metrov pod Končnikovo domačijo najdemo star rudniški rov, kjer so se rudarji prikopali do pitne vode, ta voda pa danes napaja vodovod Črne na Koroškem. Ker so več rude našli na drugih lokacijah, so leta 1870 prenehali s kopanjem v Topli. Rudarji so se skupaj z rudnimi nahajališči selili v Jazbino, Podpeco, Heleno in druge zaselke Črne na Koroškem. Rudarji so torej živeli tam, kjer so našli rudo; še danes po značilnih rudarskih hišah hitro ugotovimo v katerih zaselkih je bil glavni vir preživetja rudarjenje. Kljub razcvetu rudarstva je v Topli ostalo glavno kmetijstvo. Ovčjereja je bila za Toplo še posebej značilna. Na pobočjih Pece so se pasle jezersko-solčavske ovce, ki so jim v Topli rekli kar »pecna« ovca.
Potomci Italijanov
Veliko posesti je bilo v 18. in 19. stoletju v rokah veleposestnikov iz današnje Italije in Avstrije. Zahodni sosedi so se v Topli naselili zaradi rudnih nahajališč svinca in železa, njihova prisotnost pred stoletji je opazna še danes, zlasti zaradi imen domačij in priimkov Črnjanov. Domačija Florin v Topli je prevzela italijansko ime, prav tako sta denimo priimka Savelli in Molari, ki se pojavljata v Črni, znak, da so bile v naših krajih naseljene italijanske rodbine.
“Mejna kontrola je bila tako stroga, da si še v hlev nismo upali brez luči.”
Blaginje po drugi svetovni vojni v naših krajih ni bilo, Toplani pa so imeli življenje zaradi obmejne lege doline še bolj oteženo. Približno dvesto metrov nad Končnikovo domačijo stoji karavla jugoslovanske vojske, kjer so vojaki stražili, da Slovenci po vojni niso odhajali v Avstrijo. »Leta 1946 je bila mejna kontrola tako stroga, da si še v hlev nismo upali brez luči,« se spominja Kočnik. »Ponoči so brez vprašanja streljali na vsakogar, ki se je sumljivo gibal v bližini karavle.« Pojasni nam, da je želela takratna oblast izseliti celotno Toplo, da bi lahko lažje ohranjali popolno zaprtost meje – preko Tople namreč pot vodi v Luže in Železno Kaplo na avstrijskem Koroškem. Ivan se spominja, kako so za vsako pot mimo karavle morali dokazovati identiteto in se jugoslovanski vojski javiti, ko so se vračali nazaj na domačijo.
A danes se Toplani izseljujejo sami. »Vedno manj nas živi v tem koncu. Mladi ljudje si najdejo službe v dolini in se izselijo. V Topli je pet kmetij, na teh petih kmetijah pa živi skupno dvajset ljudi. S podobnim pojavom se srečujejo tudi v Koprivni,« pravi Kočnik. Če se bo izseljevanje nadaljevalo s takšnim tempom, se lahko zgodi, da bo čez nekaj desetletji Topla povsem izpraznjena, razmišlja domačin.
Pa pride tod mimo kaj turistov? »Veliko, vedno več,« odgovori Kočnik. »Z avtom, peš, s kolesom. Večinoma tod okoli hodijo Avstrijci. Pohodne poti po Karavankah očitno postajajo vedno bolj priljubljene.«
Jon Petek
