Andrej Gradišnik, eden izmed najboljših koroških in tudi slovenskih alpinistov zadnjih desetletij, je devetnajsti Slovenec, ki je stopil na vrh Mount Everesta. Ta izjemen podvig mu je uspel 17.maja. To je zanj drugi osemtisočak: pred desetimi leti je stal na vrhu Broad Peaka, lani se mu je zaradi slabega vremena in plazov izmuznil poizkus vzpona na Manaslu. Tokrat se je vse izšlo kot je treba in tako imamo sedaj Korošci najmlajšega in najstarejšega slovenskega alpinista, ki je stal na najvišjem vrhu sveta. Andrej Gradišnik se je prejšnjo sredo vrnil domov. Na letališču so ga sprejeli družinski člani, prijatelji in soplezalci njegovega matičnega Alpinističnega kluba Ravne na Koroškem. Takoj po pristanku v Ljubljani je moral za nekaj dni v Klinični center, kjer so mu oskrbeli ozebline dveh prstov na desni roki.
E-Koroška: Kdaj ste začeli razmišljati o tem, da osvojite najvišji vrh na svetu Mount Everest?
Gradišnik: Za najvišji vrh na svetu sem prvič slišal v četrtem razredu osnovne šole v sklopu planinske šole, ki sem jo takrat obiskoval. V otroški glavi sem takrat Everest takoj postavil na najvišje mesto sanjskih načrtov. Bolj resno sem o vzponu razmišljal po Koroški uspešni odpravi na 8050m visoki Broad Peak leta 2012, a so me takrat objavljene fotografije z dolgo vrsto plezalcev na Lhotsejevem pobočju odvrnile od namere. Namesto Everesta sva se z Gregom Lačnom osredotočila na plezalsko gledano bolj zahtevne, a glede na nadmorsko višino precej nižje cilje v Dolomitih, Alpah, Patagoniji , Kirgiziji,… Po tragični nesreči Grega, januarja 2020, ko sem ostal brez soplezalca in prijatelja, pa sem ponovno začel načrtovati Everest.
E-Koroška: Kako so potekale priprave?
Gradišnik: Priprave so bile usmerjene predvsem v povečanje vzdržljivost in vztrajnosti. Že septembra 2022 sem se v sklopu priprav udeležil tudi odprave na osemtisočak Manaslu. Vrha zaradi slabega vremena in izgubljene opreme, ki jo je skupaj s šotorom odpihnil veter, sicer nismo dosegli, a mi je odprava vseeno pripomogla k potrebni samozavesti. Šlo mi je namreč zelo dobro in na višini sem dobro funkcioniral.
E-Koroška: Ob fizični pripravi je bila verjetno zelo pomembna tudi psihološka priprava?
Gradišnik: Vsekakor. Pri dolgotrajnih vzponih na ekstremnih nadmorskih višinah je glava ravno tako ali še bolj pomembna kot so močne noge. Že najmanjši dvom ali neodločnost lahko pomeni neuspeh. Neodločnost pa v ekstremnih pogojih lahko pomeni tudi življenjsko nevarnost.
E-Koroška: Zdi se, da ste se pripravljali v miru, niste iskali velike medijske pozornosti. Marsikdo sploh ni vedel, da se odpravljate na Mount Everest.
Gradišnik: Drži. Za razliko od številnih predhodnih odprav je šlo tokrat za izključno moj osebni projekt. Prvič v življenju sem se na odpravo podal sam, brez soplezalca ali celo ekipe soplezalcev. Zato tudi nisem iskal širše podpore in mi je povsem odgovarjalo, da si nisem naložil dodatnih zunanjih pričakovanj in pozornosti.
E-Koroška: Kako ste se počutili, ko ste prišli v Himalajo, ko ste se začeli zavedati, da ste blizu uresničitve cilja?
Gradišnik: Ko sem bil že v bazi pod Everestom sem padel v tok dogajanja in pričakovanj. Klub temu, da mi je šlo dobro sem bil poln adrenalina in zavedanja, da moram biti zdrav in močan, ob pravem času na pravem mestu!
E-Koroška: Kako so tam potekali dnevi pred osvojitvijo vrha?
Gradišnik: Najprej sem opravil dve aklimatizacijski rotaciji. Prvič sem se povzpel do višine 7100m in drugič do 7400m. Po vsaki rotaciji sem nekaj dni počival v baznem taboru, ki je bil na višini 5400m. Nato pa je za sredino maja vremenska napoved napovedala ugodno vremensko okno za naskok na sam vrh. Sam sem želel na vrh hitro in nisem želel tvegati, da se vreme poslabša.
E-Koroška: Bi nam lahko opisali sam vzpon na vrh?
Gradišnik: Začelo se je dramatično, saj se je po tem, ko sem se povzpel do T2 na višini 6400m pokazalo, da mi šerpa ne more slediti. Že na predhodnih aklimatizacijskih turah sem ugotavljal, da šerpa težko sledi mojemu tempu. Tokrat pa je fant še zbolel. En dan sem tako počakal na T2, da je prišel drugi šerpa. Z njim sva se nato odpravila naprej. Sam sem se do T4 na višini cca. 8000m vzpenjal brez pomoči dodatnega kisika (šerpa ga je uporabljal od T3). Od T4 do vrha in nazaj do T4 pa sem kisik uporabljal tudi sam. Glede na potek aklimatizacije, ki ni bila izvedena z mojim prvotnim načrtom sem ocenil, da bi moje vztrajanje pri vzponu na vrh brez pomoči dodatnega kisika lahko ogrozilo vzpon.
E-Koroška: Ste ob vzponu ves čas verjeli, da boste prišli na vrh, ste mogoče imeli vmes kakšno krizo?
Gradišnik: Ves čas sem se zavedal, da sem sicer dobro pripravljen, a da je uspeh odvisen od vremena. Morebiten zelo močan veter ali nenadno poslabšanje vremena na takih višinah lahko zelo hitro napore za uspeh spremeni v beg za preživetje.
E-Koroška: Kaj ste pomislili, ko ste se bližali samemu vrhu?
Gradišnik: Zelo malo je bilo prostora za misli in veselje. Kar nekako rutinsko je vse skupaj potekalo v smislu še malo, še nekaj korakov, končno vrh…
E-Koroška: Vzpon je bil le del poti, treba se je bilo še varno vrniti nazaj. Je pri sestopu vse potekalo v redu?
Gradišnik: Ja največ nesreč se zgodi pri sestopu z najvišje gore. Tudi moj sestop je bil težak in naporen. Ker sem pri vzponu imel težave s tesnenjem kisikove maske so mi zamrznila sončna očala. Nekaj časa sem se vzpenjal brez očal in posledično sem staknil snežno slepoto, ki me je ovirala pri sestopu. Pri spustih z vrvjo sem zaradi slabšega vida težje opravljal vrvne manevre in sem večkrat snel debele rokavice. Zato sem staknil še rahle omrzline.
E-Koroška: Ste devetnajsti Slovenec oziroma četrti Korošec, ki je stal na vrhu. Ste tudi najstarejši Slovenec, ki je osvojil vrh. Gotovo ste ponosni na ta dosežek?
Gradišnik: Vsekakor sem vesel in ponosen, da je tudi meni uspelo. Predvsem zato, ker sem s tem na seznamu svojih želja obkljukal daleč najvišjo neizpolnjeno željo. Kot ste omenili sem najstarejši Slovenec, ki je bil na Everestu.Tako sem imel v življenju dovolj časa da sem izpolnil vse svoje velike želje. Nazadnje tudi vrh Everesta.
E-Koroška: Ste se morda s kom od njih posvetovali pred odhodom v Himalajo?
Gradišnik: Ja. Posvetoval sem se največ s sodelavcem, Korošcem Matejem Flisom, ki je bil leta 2000, ko je stopil na vrh Everesta, star le 22 let in je še danes najmlajši Slovenec z vrhom Everesta, pa z Jako Jakofčičem, ki je edini Slovenec, ki je kot gorski vodnik na vrh pripeljal klienta.
E-Koroška: Po prihodu nazaj v Slovenijo ste morali za nekaj dni v Klinični center v Ljubljano. Kakšno je vaše zdravstveno stanje?
Gradišnik: Dr. Jurij Gorjanc je poskrbel, da sem takoj prišel do najboljše zdravstvene oskrbe. Odnesel sem jo dobro, brez trajnih posledic. Snežna slepota je hitro izzvenela, površinske omrzline dveh prstov na desni roki pa se bodo kmalu zacelile.
E-Koroška: Verjetno boste v naslednjih dneh strnili vtise o tem veličastnem dosežku. Se dejansko že zavedate, kaj vam je uspelo?
Gradišnik: Sam vsak svoj cilj najprej načrtujem, nato izvedem in nazadnje podoživljam. Sedaj sem v fazi podoživljanja. Upam, da bo ta lepa faza čim dlje trajala.
E-Koroška: Za to vprašanje je verjetno še prehitro, pa vendar. Kakšni so vaši bodoči načrti, razmišljate morda o osvojitvi kakšnega novega osemtisočaka, boste morda napisali knjigo o vašem podvigu?
Gradišnik: Sem človek, ki imam rad cilje, ki me motivirajo. Kratkoročno, je moj cilj da do jeseni zaključimo in zaženemo plezalni center na Prevaljah. Gre za veliko pridobitev na Koroškem, ki sva jo na osnovi pobude Grege Lačna začela načrtovati in o njej sanjariti že pred 15 leti. Župan občine Prevalje dr. Tasič Matic in Občina Prevalje pa je pobudo vzela za svojo. Na Prevaljah tako nastaja en najsodobnejših plezalnih centrov, ki bo namenu predan letos jeseni.
