Zgledna dvojezičnost na južnem avstrijskem Koroškem? Ja, kje? Da je vidna dvojezičnost možna tudi v praksi, je razvidno v Selah na vsakem koraku. Kjer je volja – je pot! Kljub deževni nedeljski napovedi, smo se podali pod Košuto, do Koče pod Košuto in ob poti prebirali neštete dvojezične napise vseh vsebin, namenov in oblik… Na slovenskem državnem ozemlju imamo 73 krajev z imeni Sela, Sele, Selce, Selo. A najobsežnejše naselje z imenom Sele je ostalo onstran slovenske državne meje, onstran desetkilometrskega skalnega zidu karavanške gore Košuta. To pa še ne pomeni, da koroške Sele ne ležijo na strnjenem delu slovenskega etničnega ozemlja.
V predavtomobilskih časih so Sele slovele po tem, da je moral župnik pet ur pešačiti, če je hotel svojo faro prehoditi od zahoda do vzhoda, in to samo po cestah v osrednji dolini od Zgornjega Kota (Zell-Oberwinkel, Kärnten, Austria), Srednjega Kota (Zell-Mitterwinkel, Kärnten, Austria), mimo farne cerkve v osrednjem delu vasi Sele do Borovnice (Freibach) in Šajde (Schaidasattel). V enem dnevu pa ne bi niti poleti mogel obiskati vseh faranov v zaselkih, na samotnih kmetijah in seliščih. A tega dandanes župniku, g. ELMARju ANTONIUSu AUGUSTINu ni več treba. Ima avtomobil. Ljudje v tej dolini na 900 do 1000 mnv hodijo na delo v Celovec, Borovlje in še dlje, živijo pa tudi od prodaje lesa in živine ter vse bolj od pohodniškega turizma.
Sele slovijo kot srce Karavank, kot ena najbolj očarljivih koroških malih pokrajin. Tu še ni hotelov in razmetanih vikendov, je ena sama čudovita skladnost med skalnimi grebeni Košute in kulturno krajino. Ta odseva duha domačinov, zadržanih, a ljubeznivih ljudi, potomcev Karantancev, ki so ta gorski svet izkrčili že v 10. stoletju ali pa se morda naselili že na izkrčenem. V 21. stoletju jih je tu ostalo okoli 700, v veliki večini slovenskega rodu. Ostale so krčevine, zaznamovane z razpeli in značilnimi koroškimi znamenji. Mogočne stare lipe nad domačijami so hišna drevesa, ki povezujejo in varujejo rodove.
Vredno je obiskati lipo pri domačiji @Vogar pod Šajdo. Takoj se boste vprašali: koliko je stara. Spoštljivih sedem metrov obsega te lipe poudarja še klop, ovita nad njenim koreninjem.
Znano je, da je leta 1920 ob nesrečnem koroškem pleciscitu kar 97 % Selanov glasovalo za Jugoslavijo; znano je tudi, da so leta 1943 svoje domoljublje plačali z nacističnim sodnim zločinom: trinajst so jih obglavili na Dunaju. Spomenik tem žrtvam v Selah ni bil omadeževan, kakor so bili oskrunjeni številni slovenski spomeniki po avstrijskem Koroškem, ker ga domačini varujejo; ker je to spomenik slovenski zvestobi. Spomini so tu sveti.
Ta visoki oddaljeni kraj hrani celo spomin na dan, ko so vanj vdrli Turki. Na znamenju, ki se imenuje Turški križ, je tik ob cesti na vzhodni strani vasi upodobljeno turško roparsko krdelo z zakrivljenimi sabljami, obstalo pred farno cerkvijo sv. Urha. Bilo je to davnega, zgodovinsko znamenitega leta 1492.
Na kulturnem področju je zelo dejavno slovensko društvo KPD “Planina” Sele ” s tremi kakovostnimi gledališkimi skupinami. Letos praznujejo že 120 let delovanja! Pestro je tudi v športnem društvu DSG Sele-Zell. Bogata je ponudba za pohodništvo, planinarjenje in alpinizem. Vabijo okoliški vrhovi Ferlacher Horn/@Grlovec, Setiče @Freiberg, @Obir in @Košuta, ki ima v svojih strmih ostenjih na @Cjajnik speljano eno najdrznejših ferat daleč naokoli.
V Selah kmetje zgledno skrbijo za ohranitev kulturne pokrajine, kar je eden izmed pogojev za članstvo v zvezi Gorniških vasi. Pogled na Koblo s Košuto pa je najbolj značilen selski motiv, na fotografijah smo ga za vas ujeli tudi mi.
Sele imajo dva izziva – omejen dostop z javnimi prevoznimi sredstvi, saj je prav spodbujanje javnega prometa v turizmu eden izmed stebrov gorništva, ter skromne nastanitvene kapacitete, saj za zdaj je v vsej občini na voljo le okoli 30 ležišč.
Po popisu 2001 več kot 89 % Selanov “suvej maruaj” (slovensko govori), tj. kot to sami rečejo v svojem selskem narečju. Zadnji popis 2013 pa nima podatkov o njihovi jezikovni pripadnosti. Koča pod Košuto nosi samo nemško ime (čeprav se Nemci niso mogli odpovedati lepi slovenski besedi košuta). Temu se navsezadnje ne gre čuditi. V vpisni knjigi v koči zaslediš samo nemška, nizozemska in češka imena, pa skoraj nobenega slovenskega. Kakor da je ljudem na južni strani Košute, tam, kjer so travniki osončeni in prej zeleni, senčni svet na tej severni strani preoddaljen, a nemara je postal le že precej tuj. ZATO pišem za vas! S srcem.
Na dobro hrano in pijačo po pohodu vabi Koča pod Košuto, Koschutahaus, s kakovostjo hrane na zelo visokem nivoju – pa ne samo po višinskih mestih. Božansko je & dober tek.
Avtorica: mmag. Katarina Wakounig-Pajnič
