Nogometno šolo oziroma vrtec sem ustanovil leta 2010 in ta trenutek deluje že trinajsto leto, na kar sem seveda zelo ponosen. Že med igralsko kariero sem bil odločen, da bom nekoč delal le in izključno z otroki, nisem pa takrat vedel, da bom celo ustanovil svojo nogometno šolo. Kot sem omenil, začeli smo leta 2010, ideja pa se je porajala cca dve leti prej, saj je bil mlajši sin pri svojih treh letih obseden z nogometno žogo, kar mi je, glede na to, da sem takrat že imel svoj športni center in športno dvorano z nogometnim igriščem, porodilo idejo, da bi lahko registriral športno društvo, v sklopu katerega bi imel organizirane nogometne treninge za otroke.
Najprej za otroke od štirih do sedmih let starosti, ki smo jih imeli le ob vikendih, ker pa je zanimanje za vpis otrok iz meseca v mesec rastel, sem postopoma začel deliti skupine po letnicah rojstva in treninge prestavil med tednom. Leta 2018 sem imel deset skupin in rekordno število otrok, 180. To je bilo za eno igrišče in omejeno časovnico treningov nenormalno visoko število otrok. Treninge smo imeli večinoma 1x na teden po eno uro, za nekatere tekmovalne skupine (U9 in U10) pa dvakrat po eno uro. Ker so nam zaradi visokih ambicij staršev in prepričanja, da sta dva treninga na teden premalo, začeli razmišljati o odhodu v neki drugi klub ali društvo, sem moral zmanjšati število skupin na sedem in iz 180 otrok na 140 ter povečal število treningov iz dva na trikrat na teden.
Moram poudariti, da smo kljub temu, da smo imeli le po dva treninga na teden, kljubovali mnogim velikim klubom in njihovim nogometnim šolam, kar je v nekem trenutku na mednarodnem turnirju v Varaždinu bilo trenerjem NK Dinamo to dejstvo popolnoma nerazumljivo in neverjetno. Priznam, da sem takrat predvsem v generacijah 2006, 2008 in 2009 imel neverjetno nadarjene otroke, s katerimi je bil užitek delati. Veliko teh otrok so še danes člani NK Maribor in NK Aluminij, eden izmed njih pa je celo član kadetske reprezentance Slovenije.
Od samega začetka delovanja nogometne šole sem osebno vpet vsaki dan in pri vseh skupinah, tako da dejansko poznam vsakega otroka in vsakega starša. Verjamem, da so vsi, ki so trenirali pri nas le eno leto ali vseh šest (od četrtega do desetega leta), bili zadovoljni in morda celo ponosni. Nenazadnje je te otroke treniral bivši igralec NK Maribor, NK Mura in NK Koper ter seveda reprezentance Slovenije, ki je igral na evropskem in svetovnem prvenstvu, kakor tudi z NK Maribor v ligi prvakov. Ob meni je skoraj vse obdobje kot brat lojalen Renato Kotnik, ki je prav tako igral za NK Maribor. Seveda so nam pomagali tudi nekateri drugi trenerji, ki pa se zaradi različnih razlogov niso dolgo zadržali pri nas.
Način našega dela je zelo enostaven, saj vseskozi delamo veliko na gibalnih (motoričnih) vajah, predvsem pa na vajah z žogo. Tehnika, tehnika in še enkrat tehnika. Sprejem, podaja, strel, vodenje žoge in veliko igre. Ne mine skoraj noben trening, da proti koncu vsaj 15 minut ne igramo. Cilji so nam vedno isti in sicer, da vsak otrok napreduje. Nekateri so bolj dovzetni za delo in zato prej napredujejo, ostali pa pač počasneje. Ker delam z otroki že trinajsto leto, vem koliko in kaj so sposobni pri določeni starostni skupini. Ne prehitevamo postopke dela, predvsem pa ne zahtevamo čudežev, saj so si med seboj zelo različni. Predvsem pa so še samo otroci. Velikokrat se spustimo na njihov nivo in enostavno uživamo v tistih trenutkih, saj so dopoldne v šoli ali vrtcu in vsaki dan na neki popoldanski izven šolski obveznosti.
Ni vse le nogomet in ni vse rezultat. Nismo kot večje sredine in ne delamo selekcije, saj pri otrocih do petnajstega leta ne moremo 100% trditi, da je nekdo velik talent in da bo nekoč igral za prvo moštvo. Prioriteta pri teh otrocih je vsaj pri nas, da jim skozi treninge in odnosa nas trenerjev vsadimo ljubezen do nogometne igre, saj jo bodo le tako nekoč morda igrali za denar in slavo. Pri razvoju vsakega otroka pa imajo glavno vlogo seveda starši, s katerimi včasih bijem bitko, da jim dopovem nekatere stvari. Skušam jim iz dolgoletnih izkušenj dela z otroki prikazati sliko razvoja teh otrok ter vpliv starša na le to.
Primarna naloga starša je, da do določene mere spoštuje otrokove želje po treniranju nogometa, mu na poti na trening da do znanja, da za treninge plačuje vadnino in opremo, zato naj bo na treningih poslušen, marljiv, predvsem pa spoštljiv do trenerjev. Delo nas trenerjev je, da jih naučimo nogometnih veščin in pravil te igre, ne pa, da jih vzgajamo. To je delo staršev. Ne dovolim, da se mi vpletajo v način dela in vodenja tekem, saj se tudi sam ne vtikam v njihovo delo. Ne dovolim neprimernega obnašanja na tekmah, kar jim dam vedeti že na uvodnem sestanku v prvem ali drugem tednu sezone treningov.
Zgodilo se je že, da sem zaradi neprimernega obnašanja staršev na tekmah, kljub mnogim opozorilom, odslovil celotno generacijo fantkov. V tistem trenutku mi ni bilo pomembnih 15 mesečnih vadnin, temveč duševni mir. Z vsemi temi starši sem danes v zelo dobrem odnosu, saj se zavedajo, da sem imel prav. Vse otroke tretiramo isto. Nihče nima posebnega statusa in zato ne delimo skupine na boljše in slabše. Skupine so večinoma sestavljene tako, da so skupaj sošolci in prijatelji, na novo vpisane pa damo v skupino, kjer je prosto mesto. Od samega začetka delovanja nogometne šole imamo vadbene dneve prilagojene na osnovne šole, kar pomeni, da s treningi začnemo septembra, ko se prične šolsko leto, konča pa junija, ko se zaključijo šolske obveznosti. Ko so počitnice in prazniki, treningov ni. Tega se držim predvsem zaradi tega, ker sem mnenja, da za otroke obstajajo tudi druge aktivnosti, ki jih morajo sprobati, ne le nogomet. Vsak otrok ima v sebi neki talent, le najti ga je treba.
Lep pozdrav!
Marinko Galić
