Upokojenci z do 732 evri bodo prejeli solidarnostni dodatek. Pravilno, za ranljive skupine mora država skrbeti. In vsaj v veliki večini so ti, ki dobivajo pokojnino višjo od 600 evrov, pošteno oddelali svojih 40 let (oziroma št. zahtevanih let glede na trenutno veljavno pokojninsko zakonodajo) ter si za svoje preteklo delo zaslužili več kot pa le miloščino. Kaj pa ti, ki imajo 733 evrov pokojnine? Matematika je neizprosna in ne laže. Če 732 evrov pomnožimo z 12, prištejemo 130 in seštevek delimo z 12 dobimo 742,8 evra.
Toliko bi torej v povprečju znašala mesečna pokojnina z enakomerno razporejenim solidarnostnim dodatkom, 742,8 evra. To pa je 9,8 evra več, kot znaša višina, pri kateri se ne dobi dodatka in ta, ki je dobil dodatek je na letni ravni na boljšem za 118 evrov, kot ta, ki je za samo 1 evro presegel cenzus. Pa je to, v končni fazi pravično in pošteno? Ta, ki ima mesečno pokojnino 733 je v svoji delovni dobi vplačal v pokojninsko blagajno zagotovo več, kot ta, ki ima 732 evrov pokojnine, torej si je zaslužil ta evro več.
Na koncu leta pa je 118 evrov v minusu napram temu, ki je solidarnostni dodatek dobil.
Da je z pokojninskim sistemom v Sloveniji marsikaj narobe, pa vemo vsi, tudi vsi vemo, da je nekaj potrebno narediti, pa se vseeno nič ne spremeni. Solidarnostni dodatek ni kategorija, ki spada v pokojninsko blagajno. Če pa se že mora izplačevati, se bi, da se ohrani pravično razmerje, moral izplačevati enako vsem, tudi tem, ki sedaj presegajo cenzus.
Pokojninska blagajna v Sloveniji ni vzdržna, saj mora država iz svojega proračuna prispevati kar precejšen znesek v pokojninsko blagajno, da se zagotovi redno in nemoteno izplačevanje pokojnin, pokojnine pa so kljub temu še vedno relativno nizke. Pokojninska blagajna bi morala funkcionirati predvsem in samo na podlagi dejansko vplačanih prispevkov, ne pa da se jo bremeni tudi z izplačevanjem pokojnin, ki ne temeljijo na vplačanih prispevkih. Se pravi, da dokler pokojninska blagajna ne bo očiščena, bo še vedno potreben prispevek državnega proračuna.
Tako so sedaj do transferja iz pokojninske blagajne upravičeni tudi zavarovanci s telesno okvaro zaradi bolezni ali poškodbe zunaj
dela, vendar pa bi bilo edino pravilno, da bi to pravico pridobili le tisti s poškodbo pri delu ali poklicno boleznijo. To pa ni edina anomalija, obstaja tudi cel kup partizanskih pokojnin, pri čemer je najmlajši upravičenec mlajši od trideset let, prejemnikov pa naj bi bilo okoli 6000, od konca druge svetovne vojne pa je že krepko več kot 70 let. Potem so tu še izredne pokojnine, zaslužne pokojnine, izjemne pokojnine, športne pokojnine… Te »pokojnine« naj bi bile sicer posredno financirane iz državnega proračuna,
vendar pa vse to ustvarja nepregledno zmešnjavo in slabo voljo pri ljudeh.
Edino pravično bi bilo, da se pokojninski sistem očisti vseh tistih pravic, ki nimajo podlage v plačanih prispevkih, s čimer bo le-ta postal preglednejši in pravičnejši. Pravice, ki se sedaj financirajo preko pokojninske blagajne iz državnega proračuna, se morajo iz pokojninskega sistema izločiti in urediti z drugimi sistemskimi zakoni. S takim ukrepom bo pokojninska blagajna preglednejša, kar bo vplivalo tudi na večjo motiviranost za zavarovanje in vplačevanje. In le tako se lahko dolgoročno zagotovi dostojne pokojnine in seveda, zagotovi finančno vzdržnost pokojninskega sistema na dolgi rok.
In takrat (ko bo pokojninska blagajna postavljena na poštenih temeljih) ne bo več potrebno izplačevati solidarnostnega dodatka, saj bodo pokojnine penzionistov, ki so oddelali celotno delovno dobo dovolj visoke, da ne bodo potrebovali državne pomoči. Kot sem že na začetku poudaril, za ranljive skupine (ne glede na kategorijo) pa mora skrbeti država, s sistemskimi zakoni (saj smo socialna in pravna, ne pa socialistična država, čeprav bi nekateri želeli, da bi bila), vendar upokojenci z polno delovno dobo nikakor ne bi smeli spadati med te skupine.
