Marinko Galič je eden najboljših slovenskih nogometnih igralcev vseh časov v samostojni Sloveniji. Že v najstniških letih je opozoril na svoj talent, saj je kot letnik 1970 igral tudi za za generacijo, rojeno leta 1968. Svoj talent je potrdil tudi v članski konkurenci. Za reprezentanco je odigral 66 uradnih tekem, z nekaterimi neuradnimi pa celo 81. Igral je tudi na evropskem prvenstvu leta 2000 in svetovnem prvenstvu leta 2002. Bil je član ‘zlate generacije’ slovenskega nogometa. Leta 2018 je bil po izboru bralcev portala Mariborinfo izbran v idealno enajsterico Maribora vseh časov. Bil je izvrsten tehničar, znal je ‘brati’ igro, nevaren pa je bil tudi pred nasprotnim golom. Takšnih igralcev Maribor sedaj nima več.
Galič: Glede na to, da sem se rodil v Sloveniji še v času nekdanje skupne države Jugoslavije, ki je slovela večinoma po zimskih športih, sem izredno zadovoljen z igralsko karijero. V otroštvu in mladosti sem seveda igral za Koper, s katerim sem bil slovenski kadetski prvak in amaterski prvak Jugoslavije, po osamosvojitvi pa sem relativno hitro (januarja leta 1994) odšel s trebuhom za kruhom v NK Maribor, za katerega sem igral v dveh obdobjih. V prvem od januarja 1994 do junija 1996 sem igral vse možne pozicije v ekipi, pa se kljub vsemu uvrščal v najboljšo enajsterico prvenstva prve slovenske nogometne lige, nakar sem se leta junija 1996 preselil v Croatio Zagreb (današnji Dinamo), kjer pa sem v verjetno najboljši ekipi od osamosvojitve Hrvaške (Cvitanović, Viduka, Marić, Šimić, Slišković, Ladić, Krznar-trener Maribora, Rukavina itd.) ostal zgolj 6 mesecev, nakar sem se preselil v NK Zagreb, s katerim sem se uvrstil v finale hrvaškega pokala in v prvenstvu osvojili 3.mesto. Januarja 1998 sem se za eno sezono preselil v Mursko Soboto, od tam pa januarja 1999 ponovno v Maribor, kjer sem ostal do junija 2001. V tem času sem odigral svoj najboljši nogomet, kjer sem osvojil veliko individualnih nagrad. S klubom smo osvojili vse slovenske lovorike, podirali rekorde v razmerju zmage-porazi (v prvenstvu le en poraz) ter se uvrstili v Ligo prvakov, kjer smo igrali proti najboljšim ekipam v njihovi zgodovini. Lazio s Stankovićem, Nesto, Mihajlovićem, Veronom, Nedvedom, Bokšićem, Salasom itd., Bayer Leverkusen z Nowotnyem, Živkovićem, Kovačom, Kirstnom, Emersonom itd. ter Dinamo Kyev z Rebrovom (Shevchenko je morda mesec dni prej prestopil v Milan), so bili klubi, ki so bili fantastični. Bayer je naslednjo sezono prišel celo do finala lige prvakov, nemško prvenstvo je izgubil v zadnjem krogu ter je izgubil finale nemškega pokala. Takim ekipam smo celo odščipnili štiri točke, kar je še danes največja bera točk slovenskih klubov v skupinskem delu lige prvakov. Na individualnem planu sem prejel dve leti zapored (za leti 1999 in 2000) nagrado za najboljšega igralca prve slovenske lige, za leto 2000 tudi nagradi za najboljšega športnika Maribora in Primorske. Še eno meni zelo posebno in pomembno nagrado sem prejel leta 2000 od svetovne nogometne organizacije FIFA poziv za selekcijo sveta, za katero bi naj igral na humanitarnem srečanju v Sarajevu. Na žalost se tega dogodka zaradi reprezentančne tekme v Parizu nisem mogel udeležiti. Za reprezentanco sem odigral 66 uradnih tekem in se z njo uvrsti na evropsko in svetovno prvenstvo. Za igralca, ki je rojen v Kopru, ni slabo, ne?
Galič: Ja, rojen sem v Kopru, kjer sem pri sedmih letih na legendarni Bonifiki začel trenirati nogomet. Imel sem srečo, da me je dolgo obdobje treniral pokojni Salih Softić, kateri mi je bil trenerski idol. V obdobju pod njegovo taktirko je klub dobil največ igralcev za prvo moštvo, mnogi od njih smo kasneje tudi nastopili za člansko reprezentanco (Benedejčič Poljšak, Jermaniš, Rudonja, Bečaj in moja malenkost). Res je, že kot zelo mlad sem preskakoval selekcije in sem kot kadet igral za mladince, včasih celo grel klob članskega moštva. Že leta 1987 sem kot najmlajši član imel priložnost spoznati vroča gostovanja klubov nekdanje Jugoslavije, kjer je bila včasih zmaga že, da si se v enem kosu in nepoškodovan vrnil nazaj v Koper. Eno takih gostovanj je bila zagotovo s tvoje strani omenjena kvalifikacijska tekma za vstop v enotno drugo ligo v Bački Palanki, kjer smo ne krivi in ne dolžni s pomočjo neverjetnega vratarja Volka ( v vseh medijih je dobil oceno 10) iztržili 1-1, toda v čudnih okoliščinah smo na povratni tekmi izgubili z 1-0. Od te tekme dalje je stadion kot zaklet, saj se v tako velikem številu navijači nikoli več niso vrnili.
Galič: Na evropskem smo igrali verjetno najboljši nogomet vseh generacij od osamosvojitve do danes, saj smo bili neverjetno borbeni, pripadni svojemu grbu, predvsem pa kvalitetni. Ja, imeli smo zvezdo in našega najboljšega igralca Zahovića, toda tudi on ne bi videl dveh velikih tekmovanj, če ne bi imel ob sebi dobre soigralce. Proti Jugoslaviji je, da nismo po vodstvu s 3-0, na koncu zmagali, kriv Igor Bergant, ker nas je na direktnem tv prenosu z besedami:”Jugoslavijo lahko pred porazom reši le naravna katastrofa!” začaral in v 6 minutah spremenil rezultat v 3-3 (hahahahahaha). Leta 1999 in 2000 smo igrali neverjeten nogomet, saj so nas tudi takrat aktualni svetovni in čez dva meseca še evropski prvaki Francozi na čelu z neverjetnim Zidanom, Trezeguejem, Vieiro, Henryjem, Lizarazujem,Loren Blancom in ostalimi v Parizu komaj premagali s 3-2 (po prvih 10 minutah je bilo 0-2). Skratka, bili smo neverjetna generacija in klapa s super selektorjem Katancem.
Galič: Če se ozremo predvsem na uvodno tekmo z enim izmed favoritov Španci, kateri so nas premagali s 3-1, lahko rečem, da smo predvsem to tekmo igrali odlično. Pri rezultatu 2-1 nam sodnik ni piskal enajstmetrovke, nakar je čisto proti koncu tekme dosodil Špancem, ki so le uspeli potrditi zmago. Vse od te tekme dalje je bolje, da se ne menimo.
Galič: Po končani karijeri sem se zelo hitro odločil investirati denar, ki sem ga zaslužil z igranjem nogometa in sem si v Mariboru pod pekrsko gorco postavil športni center, ki ponuja danes v dvorani igranje malega nogometa na umetni travi, odbojko na mivki, košarko, najem piknik prostorov, uporabo otroških igral in druženje na ogromni in čudoviti terasi gostinskega lokala, kakor tudi v notranjosti le tega. Ponujamo tudi praznovanje otroških rojstnih dni, predvsem pa sem ponosen na svojo nogometno šolo, v kateri že 13-o sezono učimo otroke 4-10 let nogometnih veščin. Naslednje poletje bo športni center praznoval 15 let obstoja.
Galič: Vem, da se bodo mnogi obregnili ob moj odgovor, toda absolutno sem za, da imajo otroci poleti vsaj mesec dni in pol POČITNIC. Dovolj imajo 10 mesecev obremenitev s šolo, treningi, tekmami, turnirji, rezultati in pritiski staršev, zato sem osebno za obvezni počitek otrok od tovrstnih aktivnosti.
Galič: Uh, zelo težka tema je glede preambicioznih staršev. Včasih je na tekmah bilo razmerje na tekmah med mamicami in očeti 10/90, danes pa je to razmerje 50/50. Veliko je mamic, ki svoje sinove silijo v ospredje in verjetno se ne zavedajo, da samo škodijo pri razvoju svojega ljubljenčka. Sicer pa so turnirji zelo obremenjujoči, ker je tam veliko ekip od vse povsod, kjer se nekateri ‘derejo’ kot živali, otroci pa vse to gledajo in poslušajo. Odrasli se ne zavedajo, da so otroci na takih turnirjih pod pritiskom in so že zaradi tega, da ne razočarajo pod velikim adrenalinom, ko pa se še vsi okrog ‘derejo’, se jim ta adrenalin dvigne do višav. In takrat ne slišijo ne sodnika, ne trenerja, ne kogarkoli. Sam bi predlagal, da se vsak turnir mora prijaviti NZS, katera bi odobrila ali ne ter postavila pogoje pri organizaciji, predvsem pri obnašanju staršev. Sicer nemalokrat skličem sestanek s starši, kjer jim razložim določene zadeve, predvsem pomen in vpliv njihovega vedenja pri razvoju otroka, toda nekaterim ne bi pomagalo niti če bi jim narisal.
Galič: Kolikor sam vidim pri mnogih klubih ali društvih, zelo veliko polagajo predvsem na rezultat, ne pa na razvoj vsakega posameznika. Verjamem, da je to predvsem zaradi pritiska staršev, ki se sklicujejo na to, da plačujejo vadnino in da hočejo od tega nekaj imeti. Rezultate. Kako naj jim človek razloži, da je popolnoma nepomembno, kje trenira od 7-13 leta, če imajo v lokalnem klubu dobre pogoje, predvsem pa dobrega trenerja-pedagoga. Težko jim je razložit, da medalje in pokali nič ne pomenijo, če ne prestopiš članskega praga. Lahko treniraš vse otroštvo v Olimpiji, Mariboru ali Muri, in če ne zaigraš v prvem moštvu, nikogar več ne zanima kje in kdaj si treniral. Zato je v moji nogometni šoli rezultat na tekmah popolnoma nepomemben. Pomembno mi je to, da vidim mnoge otroke, ki so oddelali pri nas do U10 (pri nas je U10 zadnja selekcija), kako danes igrajo vidne vloge pri kadetih in U15 v Mariboru ali Aluminiju. Zakaj? Ker smo jim dali podlago, jih naučili osnov.
Galič: Ja, res je, leta 2018 so me bralci Mariborinfo izbrali v najboljšo enajsterico NK Maribor vseh časov, na kar sem seveda neizmerno ponosen. Ponosen sem tudi na lanski izbor Večerovih bralcev, ki so me v njihovi anketi prav tako izbrali v najboljše moštvo Maribora od osamosvojitve do danes, kakor tudi na izbor poslušalcev radia Slovenija in novinarjev iz leta (če se ne motim) 2019, ko so me uvrstili v najboljšo enajsterico prve slovenske lige od osamosvojitve dalje. Vse so to res lepi uspehi, toda verjemi mi, da mi je največji uspeh, da imam svoje tri zdrave otroke, katere imam najraje na svetu.
Galič: Z vodstvom Maribora imam ta trenutek korekten odnos.
Galič: Hja, težka tema. Vem in prepričan sem, da bi lahko veliko pripomogel klubu, za katerega sem igral 6 let, kateremu sem dal svoje najboljše igre, toda splet okoliščin, predvsem pa moj trd in neomajan karakter tega nista omogočila. Seveda bi lahko največ pomagal pri delu z otroki, saj to s srcem opravljam že trinajst let.
Galič: Moštvo je res v krizi, toda moramo vedeti, da so se v zadnjih dveh letih zgodili tektonski premiki oziroma spremembe. Zlatko je odšel, prišel je najprej Bogatinov, nato Šuler, ki poskuša delati najbolje kar se da v tem trenutku. Zgodile so se silne menjave trenerjev in verjamem, da se bo ekipa s prihodom mojega nekdanjega soigralca Krznarja stabilizirala in začela dosegati boljše rezultate. Pravkar, ko ti odgovarjam na vprašanja, se je pred sedmimi urami zgodila pomembna zmaga v Murski Soboti, kar potrjuje moje trditve že po tekmi s Celjem, da se vidi neki premik na bolje in da se mi zdi, da bodo iz tekme v tekmo boljši. Navijači so me res prijetno presenetili, saj kljub izpadu iz vseh evropskih kvalifikacij in slabemu začetku v državnem prvenstvu niso obupali in na vsaki tekmi bodrijo svoje igralce. Je pa seveda igranje v Mariboru specifično. To je najbolj nogometno mesto v državi in tu ne priznavajo polovičarstva, nekvalitete. Si ali nisi. Igraš ali te ni.
Galič: Hahaha, moram se nasmejati, ker je že bilo velikokrat govora o tem. Vedno in povsod sem javno ali med prijatelji rekel, da sta mi v srcu dva kluba, Koper in Maribor. Da za ta dva kluba navijam. Toda ko igrata med seboj, navijam za Koper. Ker sem z dušo in telesom Koprčan. Ker sem tam rojen, ker sem se tam šolal, zaljubil in zrastel v športno in zelo normalno osebo. Je narobe, če sem fer in korekten in ne lažem? Lani sem privoščil obema naslov, toda malce bolj Kopru. Zakaj? Zato, ker je Maribor bil že neštetokrat prvak, Koper pa le enkrat. Sem mu privoščil, da osvoji naslov, toda dva kroga pred koncem je kot krava podrl lonec z mlekom, ki ga je nabiral tako dolgo. Sami so si krivi.
Galič: V otroštvu so vsi imeli idole v Maradoni, Rossiju, Platiniju ipd., jaz pa v domačem fantu, legendi in kapetanu Kopra, Samirju Zuliću. Imel sem to srečo, da sem z njim tudi igral in je definitivno eden najboljših igralcev, s katerim sem kdajkoli igral. Tu so seveda še Zaho, Pavlin, Novak in Čeh iz reprezentance, iz klubskega nogometa pa Igor Cvitanović, Mark Viduka, Silvijo Marić, Mate Baturina (oče sinov, ki igrata za Maribor in Dinamo), Vjekoslav Škrinjar ter vsi soigralci iz lige prvakov. Najraje pa sem imel soigralca iz časa igranja na Kitajskem, Sergeya Nagorniaka. Še zdaj sva ostala v bratskem odnosu, čeprav je on v Kijevu, jaz pa v MBu. Pri trenerjih pa je definitivno največji vtis pustil pokojni Tonko Vukušić, ki me je treniral v Kopru, prav tako legenda Dinama, pokojni Krasnodar Rora, potem Herr Otto Barić, Vladan Mladenović, Bojan Prašnikar in seveda Srečko Katanec. Vsi našteti so bili super, toda le en trener zavzema posebno mesto v mojem srcu, to je Salih Softić. Trener v mlajših selekcijah Kopra, ki mi je bil kot drugi oče. Vrhunski trener, pedagog in najboljši človek, ki sem ga kdajkoli videl.
Galič: Po obnašanju Štajerc, po duši pa Primorc hahahaha.
