Domen Grauf, koroški pilot, sicer iz Mežice, ki zadnja leta živi v Ljubljani, že od malih nog ljubi letalstvo, svojo pot do pilota pa je začel že pri 16 letih v Koroškem aeroklubu Slovenj Gradec. Trenutno je vodja letalskih operacij pri podjetju Aerovizija, podjetju znanega pilota in ekologa Matevža Lenarčiča, ki je z ultralahkim letalom zaokrožil okrog Zemlje, Domen pa je kot član ekipe Matevžu z napotki in spremljanjem vremena omogočil varen podvig. V intervjuju med drugimi opiše tudi svojo pot od ljubitelja letal do profesionalnega pilota, poleg tega pa spregovori tudi o možnostih in potencialih tega poklica na slovenskih tleh.
Domen, ste eden izmed zelo redkih pilotov, ki prihajajo s Koroške. Kakšna je pot do poklica pilota in kakšne predispozicije mora pilot imeti?
S Koroške prihaja kar nekaj pilotov, ki si z omenjenim poklicem služijo kruh. Iz Mežice smo vsaj štirje, poleg mene Metod Mališnik, Nejc Rajzer, Marko Pratnekar, širše pa jih je še vsaj deset. Znanec je nekoč zapisal: »Pot do poklicnega pilota je dokaj zapletena, poti, ki vodijo do cilja, je več, a nobena ni preprosta«, s čimer se popolnoma strinjam. Poleg dolgoletnega izobraževanja, ki je drago in ga morajo kandidati plačati sami, so tukaj še zahtevni zdravstveni pregledi, zahteve in merila katerih mora izpolnjevati vsak bodoči pilot.
Pilotov, ki bi od letenja lahko živeli, v Sloveniji ni veliko. Glede na to, da v Sloveniji nimamo velike letalske družbe, je od tega najbrž težko preživeti, ali pa je treba iskati delo na tujem.
Če upoštevamo, kako veliko pilotskih dovoljenj različnih vrst je bilo izdanih pri nas, koliko je raznih dovoljenj, ki jih morajo imeti letalci in tisti, ki vzdržujejo letala, smo pri tem povsem izenačeni z Evropo. Slovensko letalstvo že več kot desetletje deluje v okvirih evropskih pravil in zahtev, zato so piloti in letalski tehniki, izšolani pri nas, podkovani s povsem enakim znanjem kot povsod drugod po Evropi in svetu. To nam omogoča, da lahko poklic pilota opravljamo v kateri koli letalski družbi v Evropi in širše. Številke kažejo, da je slovenskih pilotov v tujih letalskih družbah vsako leto več.
Dvajset let od prvega samostojnega poleta
Že od malega vas veselijo letala. Kdaj in kako se je začelo?
Letalstvo me zanima odkar pomnim. Pri šestih letih sem prvič občutil, kako je leteti z manjšim športnim letalom, in se tako navdušil, da je letenje postalo moj način življenja. Kot osnovnošolec sem se začel ukvarjati z modelarstvom. Oče me je dvakrat na teden vozil iz Mežice v Slovenj Gradec, kjer sem pod mentorstvom gospodov Milana Januške in Danija Kotnika v modelarskem krožku tamkajšne osnovne šole pridobival prva znanja in izkušnje, kako so letalski modeli zgrajeni in zakaj letalo leti. Pri 16 letih sem se z dovoljenjem staršev vpisal v tečaj za pilota jadralnega letala, ki ga je organiziral Koroški aeroklub Slovenj Gradec, in pridobil prvo pilotsko dovoljenje. Lani je minilo natanko 20 let od mojega prvega samostojnega poleta. Tega si vsak letalec še posebej zapomni. V letalski šoli Koroškega aerokluba Slovenj Gradec sem pridobil tudi dovoljenje pilota motornega letala, med študijem letalstva na strojni fakulteti v Ljubljani pa še preostala pilotska dovoljenja v letalski šoli Adrie Airways.
Ste imeli kdaj željo, da bi postali pilot vojaškega letala?
Maverick in Goose iz filma Top Gun sta bila velika krivca, da sem si želel postati vojaški pilot. Ker pa v Sloveniji nimamo takšnih letal, s katerimi sta junaka filma letela, je želja hitro izvodenela.
Ali je tiha želja vsakega mladega pilota, da bi letel na velikih letalih in za velike letalske družbe, kot sta denimo Qatar Airways ali Lufthansa?
Mislim, da ja. Omenjeni letalski družbi veljata za zelo zaželeni pri mladih in starejših pilotih. Precej Slovencev, ki jih poznam, letijo pri Qatar Airways in Lufthansi.
»Zelo zanimivo bi bilo termografsko posneti tudi Občino Ravne na Koroškem, ki uporablja vročevodni sistem za ogrevanje gospodinjstev, da bi lahko uspešno sanirali omrežje in s tem veliko privarčevali.«
Trenutno ste zaposleni kot vodja letalskih operacij pri podjetju Aerovizija d.o.o., prvem in edinem slovenskem podjetju, ki se ukvarja z aerosnemanjem. Videli smo vaše posnetke, ki so namenjeni turistični promociji, vendar je aerosnemanje primerno tudi za druge namene.
Aerovizija ni edino podjetje v Sloveniji, ki se ukvarja z aerosnemanjem, je pa prvo, ki je uradno pridobilo dovoljenje za opravljanje te dejavnosti z ultralahkimi letali, in je na slovenskem trgu prisotno že 15 let. V preteklosti se je aerosnemanje izvajalo z velikimi dvomotornimi letali in helikopterji. Zaradi tega so bile cene končnih produktov in storitev zelo visoke. Podjetje Aerovizija pa je s svojim prihodom na trg in uporabo napredne tehnologije ter optike povzročilo veliko sprememb. Produkti so postali cenejši in dostopnejši, kar je podjetja z velikimi letali in helikopterji prisililo k spremembam. Številni so celo prenehali s to dejavnostjo. V našem podjetju se ukvarjamo s snemanjem digitalnih ortofoto posnetkov, ki jih večinoma uporabljajo za izdelavo digitalnih modelov višin in reliefov ter izračunov volumnov kamnolomov, deponij, geodetskih načrtov …
Zadnja leta smo se v zimskem času specializirali za termografsko snemanje z infrardečo termografsko kamero, s katero odkrivamo puščanje vročevodov na omrežjih z dalinjskim ogrevanjem. Posneli smo vsa večja slovenska mesta in zelo zanimivo bi bilo posneti tudi Občino Ravne na Koroškem, ki uporablja vročevodni sistem za ogrevanje gospodinjstev, da bi lahko uspešno sanirali omrežje in s tem veliko privarčevali.
Vse bolj se zavedamo tudi, kako škodljiv je onesnažen zrak za naše zdravje. Naše podjetje je pod blagovno znamko GreenLight WorldFlight opravilo pionirsko delo pri merjenju onesnaženosti zraka s trdimi delci. Trenutno imamo največjo bazo podatkov z onesnaženim zrakom na svetu. Za podatke se zanimajo znanstveniki z vsega sveta, ki želijo realno izmerjene vrednosti onesnaženja implementirati v obstoječe modele in jih s tem korigirati ter izboljšati.
Kakšno tehniko uporabljate pri snemanju iz zraka?
Tehnologija, ki jo uporabljamo pri našem delu, je sodobna in zelo napredna. V preteklosti so bili senzorji in tehnika volumsko in po teži desetkat večji od današnje tehnologije, ki jo uporabljamo. To nam omogoča hiter razvoj in prednosti pred konkurenco. Vsako leto uvajamo novosti, ki jim konkurenca ne more slediti.
Znano je vaše sodelovanje z Matevžem Lenarčičem, direktorjem podjetja, ki je z ultralahkim letalom obkrožil Zemljo. Kako sta se spoznala in začela sodelovati?
Z Matevžem se poznava že vrsto let. Na področju letalstva sva sodelovala že v času, ko sem letel kot pilot pri drugem podjetju. Leta 2012 sem se na njegovo povabilo pridružil ekipi GreenLight WorldFlight, ko se je podal na drugo pot okoli sveta z majhnim dvosedežnim ultralahkim letalom. Projekt je bil zelo uspešen in zdelo se nama je, da bi lahko zelo dobro sodelovala tudi v prihodnje.
Matevž v zraku, Domen držal vse niti na tleh
Matevžu Lenarčiču ste z vodenjem prek interneta pomagali pri njegovih letalskih podvigih z ultralahkim letalom okrog sveta. Slišali smo lahko tudi precej napete zgodbe, ki so se odvijale pri vajini komunikaciji.
Obleteti zemeljsko oblo z majhnim dvosedežnim ultralahkim letalom je velik podvig. Težko si je predstavljati, koliko problemov in težav se pojavi pri tovrstnem letenju. Vreme, birokratske in administrativne ovire, tehnične težave, soočenje s strahom, neznanim … Vse to prispeva k izjemni kompleksnosti takšnega letenja. Pri projektu je sodelovalo več ljudi, vsak je imel nalogo, ki jo je poskušal s svojim znanjem in izkušnjami opraviti najbolje. Najprej sem sodeloval pri urejanju dovoljenj za prelete držav. Že po nekaj letalnih dneh sva z Matevžem spoznala, da bi bilo dobro, če bi analiziral tudi vreme, da bi mu prek satelitskega telefona pošiljal informacije o nevihtah ter vetrovih. Doma sem imel pred seboj dva računalnika in prek štirih različnih virov analiziral potek vremena ter mu poskušal dajati napotke, kako in kje se je najbolj varno izogniti nevihtam. Tovrstno sodelovanje se je izkazalo za zelo uspešno, vendar izjemno stresno. Vesel sem, da se je vse končalo tako dobro.
Vas je kdaj zamikalo, da bi bili del Lenarčičeve avanture tudi v zraku, v letalu?
Nikoli nisem razmišljal o tem, pravzaprav ne vidim nobenega smisla, da bi ga posnemal ali želel stopiti v njegove škornje. Vesel sem, da je Matevž že trikrat uspešno obletel naš planet, in da sem pri tem lahko sodeloval kot član ekipe.
Za kaj ste poleg funkcije vodje letalskih operacij v podjetju Aerovizija še zadolženi?
Podjetje je majhno, zato nimamo točno določenih nalog. Oba z Matevžem letiva kot pilota, iščeva nove poslovne priložnosti, razvijava inovacije … Delo je zanimivo, dinamično, in če se dotaknem letenja, vedno znova predstavlja nove izzive.
Vemo, da imate v podjetju Pipistrelova letala, s katerimi Ivo Boscarol uspeva doma in po svetu. Kaj je za pilota večji užitek – leteti v tovrstnih letalih ali v velikih potniških?
Če vprašate deset pilotov, boste dobili deset različnih odgovorov. Jaz trenutno zelo uživam v letenju na manjših letalih. Se pa tehnika in način upravljanja večjih letal zelo razlikuje od manjših. Tudi letenje, pri katerem se opravlja aerosnemanje, se razlikuje od običajnega letenja. V Sloveniji ni veliko pilotov, ki imamo pooblastilo za aerosnemanje.
Vedno bo ostal »š’ti Koroš’c«
V medijih se je govorilo tudi o inovativni aplikaciji Aeroklik. Je to vaša ideja in kakšen je namen aplikacije?
Spletna aplikacija Aeroklik (www.aeroklik.si), ki smo jo v Aeroviziji razvili v sodelovanju z računalniškim podjetjem Imbi, je bila moja ideja. Aplikacija omogoča, da se storitve aerosnemanja lahko naročajo interaktivno. Osnova ideja aplikacije je »povej naprej in si znižaj ceno storitve«. V času 30 dni, ko naročniki naročajo naše storitve, neodvisno od tega, ali gre za termografijo, panoramsko, video- ali vertikalno snemanje, se jim z vsakim naslednjim naročilom zniža cena. Na koncu po zaključku cikla se lahko zgodi, da je cena storitve že več kot za 50 odstotkov nižja od osnovne. Aplikacijo bomo v letu 2017 posodobili in jo naredili do uporabnikov še bolj prijazno.
V javnosti je veliko razprav o dronih. Kakšen je pogled pilota na to razmeroma novo »igračo« ali tudi koristen pripomoček? Do kolikšne mere drone dovoliti oziroma koliko jih omejiti?
Droni so trenutno v razcvetu. Njihova uporaba in dostopnost še nikoli nista bili tako preprosti, kot sta danes. In prav to dejstvo vzbuja veliko skrbi. Droni so zelo uporabne »igrače«, če temu sploh še lahko tako rečemo. Njihova množična dostopnost in nezmožnost kontrole nad uporabo vzbuja vprašanje omejevanja. Žal je praktično nemogoče nadzirati uporabnike dronov. Zakonodaja se ne uspe dovolj hitro prilagajati razvoju in uporabnosti. So pa droni, s katerimi podjetja z dovoljenji opravljajo operacije, zelo zanimivi, vendar se je izkazalo, da je dron zaradi svoje majhne avtonomije še vedno nekonkurenčen storitvam, ki jih na primer v našem podjetju izvajamo z ultralahkimi letali. Njihova konkurenčnost se kaže na mikrolokacijah in pri videoprodukciji.
In kakšni so občutki, ko letite nad Koroško in rodno Mežico?
Kljub temu da že več kot desetletje živim v Ljubljani, se vedno rad vračam na Koroško. Še posebej lepo je videti Koroško, Mežico iz zraka. Za vedno bom ostal »š’ti Korošc«, kot me kličejo kolegi.
Jon Petek
