Mreža avtomatskih eksternih defibrilatorjev se na Koroškem iz leta v leto širi in dopolnjuje. Več kot sto naprav za oživljanje ob srčnem zastoju je nameščenih na območju dvanajstih koroških občin. Občine s pomočjo donatorjev in drugih investitorjev poskrbijo za nakup, Koronarni klub Mežiške doline pa si prizadeva, da je AED-jev čim več in ob tem izobražuje, ozavešča ljudi. Eden izmed strokovnih sodelavcev koronarnega kluba je Peter Kordež, reševalec v Zdravstveno reševalnem centru Koroške, ki je na tem področju izjemno aktiven, mreži AED in izobraževanju ljudi posveča svoj prosti čas. Petra smo ujeli ravno v času službe, na srečo je bil za reševalce bolj miren dan. Tako smo imeli čas spregovoriti o mreži AED in pomembnosti same naprave, o njeni uporabnosti ter o delu reševalca pri Zdravstveno reševalnem centru Koroške.
Peter, poleg tega, da ste zaposleni kot reševalec v Zdravstveno reševalnem centru Koroške, si veliko prizadevate tudi za postavljanje defibrilatorjev. Kdaj in zakaj ste začeli pisati to zgodbo?
To je bil nekakšen splet okoliščin v letu 2004. Takrat se je ustanovilo društvo srčnih bolnikov in so potrebovali zdravstvene delavce za vaditelje telesne vadbe za bolnike, zato sem se priključil. Dve leti pozneje, leta 2006, smo dobili prvi avtomatski defibrilator, ki ga je na pobudo Toma Ploja kupila Zveza koronarnih društev in klubov Slovenije. To je bilo obdobje prvih AED-jev.
Danes je javnih AED-jev že precej – če se ne motim, jih je samo v Mežiški dolini 47.
Res je, na območju celotne Koroške jih je 117 dostopnih 24 ur na dan, sedem pa je takih, ki so dostopni v obratovalnem času poslovalnic.
Pa so to zadovoljive številke?
Še vedno je nekaj črnih lis, predvsem na razpršeno poseljenem območju, odmaknjenem od centrov. Težko je dobro pokriti takšno območje, medtem ko je opremiti mesto precej preprosto. Načeloma bi morali biti AED-ji postavljeni v radiusu, ki ga oseba v eni minuti premaga peš, torej največ 500 metrov v eno smer. Upamo, da bomo prihodnje leto še bolj obogatili mrežo, saj smo se prijavili na razpis za evropska sredstva, s čimer bi v Mežiški dolini namestili 12 dodatnih AED-jev. Na žalost pa k razpisu nismo uspeli pritegniti tudi Mislinjske in Dravske doline. Dodati moram, da so občine to prepoznale kot pomemben faktor in se trudijo, da bi vsem svojim občanom zagotovile enako možnost.
Zanimivo, da morajo to prepoznati občine in da se morate za širitev mreže prijavljati na evropske razpise. Kaj pa financiranje s strani države? Je glede tega povsem brez posluha?
Država je to odgovornost na nek način prevalila na občine. To sicer ne bi bil problem, če bi občinam v ta namen dodelili dodatna sredstva. Tako pa država občinam sredstva kvečjemu jemlje, ob tem pa jim nalaga dodatne obremenitve. To gotovo ne gre z roko v roki. Na Koroškem vse občine vlagajo v mrežo AED, mogoče MO Slovenj Gradec malenkost zaostaja s proračunskim izdatkom za vzdrževanje, medtem ko so druge občine to že predvidele v proračunu. Mislim, da bo tudi slovenjgraška občina v naslednjem proračunu to tudi zagotovila. Se pa opaža, da je nameščanje AED-jev precej všečna poteza v predvolilnem obdobju. Marsikdo bi sicer želel, da je kar vsak dan kdo rešen z AED-jem, a na srečo ni treba vsak dan koga oživljati. Je pa kljub dobri mreži preživetje zaenkrat še pod našimi pričakovanji. Še vedno se najdejo ljudje, ki tega nočejo, ne znajo, ne upajo.
Na tej točki pa prav tako vskočite vi, ki izobražujete in ozaveščate ljudi, zakaj je AED pomemben in kako se ga upravlja.
Dobiti in namestiti AED je najmanjši problem. Večji izziv je pripraviti ljudi do tega, da bodo brez pomislekov vskočili, vzeli napravo v roke in pomagali. Kdor koli se loti oživljanja, bo storil nekaj dobrega, človeku s srčnim zastojem težko narediš še večjo škodo.
Ali ljudi zanima, kako se upravlja AED? Se zanimajo za predavanja, učne ure?
Vsekakor bi si želeli večjega zanimanja, saj je znanje ljudi o napravah AED še vedno pomanjkljivo. Zelo težko je pridobiti ljudi, ki bi se želeli kaj naučiti. Če razpišemo brezplačni tečaj in pričakujemo naključne obiskovalce, je dogodek slabo obiskan, zato se vedno vnaprej dogovorimo z neko interesno skupino, bodisi planinci, taborniki, učitelji, kakšnim društvom in podobnim.
Pa ljudje hitro osvojijo uporabo naprave?
To so zelo enostavni postopki. Že samo ime »avtomatski« pove, da ni potrebnega veliko truda, zvočna navodila nas natančno popeljejo skozi celoten postopek. Zelo koristno je, če aparat poznamo, saj lahko preskočimo glasovna navodila in ga hitro namestimo. Tako lahko pridobimo eno minuto, ki je v takšnih situacijah lahko odločilna.
Če prav razumem, to počnete zgolj za veselje in lastno zadovoljstvo.
Lahko bi rekel, da je to moj prosti čas. Seveda pa nisem samo jaz, tukaj je celotna ekipa koronarnega kluba z našo strokovno mentorico, prim. Cirilo Slemenik Pušnik.
So stroški vzdrževanja naprav AED visoki?
Odvisno od modela. V Sloveniji je več kot 10 različnih tipov aparatov. Če ga želimo namestiti na javno mesto, je pogoj, da so zvočna navodila v slovenskem jeziku. Življenjska doba baterije je od dve leti pa tja do sedem, cene pa zelo variirajo, prav tako cene elektrod.
Kako je videti, ko se AED-ju izprazni baterija? Ali naprava sporoči, da nekaj ni v redu?
Preverjati jih je treba fizično. Že pred nekaj leti smo sicer imeli idejo, da bi vzpostavili povezavo vseh teh aparatov v neko centralo, a največji problem je lokacija centrale, saj nihče tega noče prevzeti. Zdaj so v igri novi dispečerski centri, eden v Mariboru in drugi v Ljubljani, ki bi naj med drugim skrbeli za nadzor nad AED.
Ali imate določene skrbnike za preverjanje naprav? Skrbeti za več kot 100 AED-jev, razpršenih po celotni regiji, mora biti precejšen zalogaj.
Večinoma smo skrbniki mi, strokovna skupina Koronarnega kluba Mežiške doline. Ob vsaki namestitvi aparata že določimo osebo, ki ga bo imela pod nadzorom. A to ne predstavlja kakšne obremenitve, saj naprava s svetlobnim signalom opozori na napako oziroma okvaro.
Trenutno sediva v prostorih ZRCK v Slovenj Gradcu, z ekipo ste brez prestanka v pripravljenosti na morebitno intervencijo. Kakšen je postopek oziroma vaša reakcija, ko prejmete klic na pomoč?
Klic gre najpogosteje prek centra 112, dispečer na Ravnah na Koroškem sproži aktivacijo prek gumba in po mobilni radijski postaji dobimo znak, da je treba na teren. V eni minuti izvozimo iz garaže, po UKV-postaje v avtu pa dobimo navodila o primeru in lokaciji.
Se pojavlja kakšen vzorec, kdaj se najpogosteje zgodijo nesreče? V določenem delu dneva, meseca ali leta?
To je samo statistika in ko govorimo o nesrečah, ta nima bistvenega pomena. Zelo pogosto pa se zgodijo sočasne intervencije. Denimo, ves dan mine brez nesreče, nato pa je v roku ene ure pet intervencij.
Kako se spopadete s takšnimi situacijami? Ekipe so vendarle omejene.
Maksimalno dva poškodovanca lahko oskrbimo mi, za vse preostalo potrebujemo dodatno pomoč. Za množično nesrečo se šteje situacija, ko je s svojimi zmožnostmi ne moremo več obvladati. Taki situaciji sta bili v zadnjem obdobju dve, in sicer prometni nesreči, ena s šestimi in druga s sedmimi poškodovanci. V takih primerih kličemo na pomoč druge ekipe, na terenu imamo tudi deset sanitetnih vozil, ki skrbijo za transport pacientov med bolnicami v Celju, Mariboru in Ljubljani, ki se lahko uporabijo kot nujna vozila.
Torej vam lahko zmanjka vozil ob večjih nesrečah?
Tudi to se lahko zgodi. Včasih so vsa sanitetna vozila zasedena, včasih je kakšno tudi v okvari. Vozil ni v rezervi, vse je v polnem pogonu. To je posledica financiranja, saj so ustanoviteljice občine, zato od države ne prejmemo kakšnih konkretnih finančnih vzpodbud.
Se srečujete tudi s kadrovskimi težavami? Vemo namreč, da je zdravstvo na periferiji kadrovsko podhranjeno.
Težave imamo samo s pomanjkanjem zdravnikov. Drugače se najde dovolj fantov, ki želijo delati v nujni medicinski pomoči. Veliko raje se odločajo za službo v nujni pomoči kot v saniteti, ker so višje plače in boljši delovnik.
A delo v nujni medicinski pomoči ni ravno za vsakega, srečujete se tudi z grozljivimi prizori.
Da, kdor ne more videti krvi, tega ne more delati. Jaz imam težave, kadar vidim kup papirja, ki ga moram obdelati, medtem ko mi kri ne povzroča stresa. Zaradi intervencij nikoli nisem imel kakšnih osebnih težav, se pa dobro spominjam vseh najhujših dogodkov, ki sem jim bil priča v svoji karieri.
Jon Petek
