Oto Vrhovnik, profesor, magister znanosti, skladatelj in eden najboljših saksofonistov v evropskem prostoru, počasi zaključuje svojo profesorsko kariero na Dunaju, nikakor pa ne glasbene poti, ki je bila že doslej zelo impresivna. V pričujočem intervjuju je Oto Vrhovnik nanizal nekaj drobcev iz svoje kariere, ki je po pedagoški plati dosegla svoj vrh na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost na Dunaju, kjer je bil ustanovitelj katedre za klasični saksofon, ki jo še danes vodi kot redni profesor. Zadnjih 40 let se je predajal klasični glasbi, počasi pa se odpravlja v pokoj in se spet vrača tudi h glasbi, ob kateri je odraščal, namreč k popularni in narodnozabavni.
Ste si takrat, ko ste še v Otiškem Vrhu dobili svoj prvi saksofon, predstavljali, da boste nekoč igrali in poučevali na Dunaju?
Moja glasbena pot se je začela v Otiškem Vrhu pri Dravogradu pri sedmih letih. Takrat sem dobil prvi klarinet. Za saksofon in pa za Dunaj v tem času niti vedel nisem, kaj šele, da bi sanjal o tem, da bom nekoč v tem čudovitem mestu igral in poučeval. Moja mladost je bila zelo pestra, saj sem živel na kmetiji, visoko v hribih, pomagal sem skrbeti za živali, pot v dolino do šole je trajala eno uro in pol. V poletnem času se je hodilo v šolo brez čevljev, pozimi pa je bil problem sneg, saj sem se domov vračal že po temi, in včasih so mi nasproti prišli starši ter mi pomagali skozi sneg. Vedno pa je bila v meni prisotna glasba, saj sem si jo vedno prepeval in igral, tudi takrat, ko sem pasel krave.
V čem je bil tisti vzgib, da ste se zapisali glasbi? Kdo v družini vas je k temu najbolj spodbujal?
Čeprav sta v družini igrala tudi oče in brat, menim, da je bilo meni to nekako dano. Vem, da me nikoli ni bilo treba spodbujati in pregovarjati, da naj grem vadit. Bilo je le obratno. Morali so me vleči od tega, saj sem hotel samo igrati, igrati, igrati.
To vzpenjanje po »saksofonski lestvici« ni bilo enostavno, se je pa splačalo. Danes spadate v sam evropski in svetovni vrh klasičnega saksofona.
Plezanje po »saksofonski lestvici« se je začelo nekje pri štirinajstih letih. Do takrat sem si z igranjem na klarinetu (doma sem imel namreč že vsa leta svoj ansambel) že zaslužil nekaj denarja in si kupil prvi saksofon. Sicer pa me saksofon spremlja še danes. Upam, da bo temu tako še mnogo let.
»Poučevati na največji in najbolj priznani univerzi na svetu je največ, kar lahko kdo doseže na pedagoškem področju.«
Učili ste na Glasbenem konservatoriju dežele Štajerske, že od 1985. ste učitelj na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost na Dunaju. To je najbrž univerza, ki si jo želi obiskovati veliko študentov, in tudi za profesorja je to prestižna priložnost.
Po končanem študiju v Parizu sem najprej iskal službo v Sloveniji. Žal neuspešno. Zatem sem leta 1979 začel poučevati na konservatoriju v Gradcu, nato pa leta 1985 na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost na Dunaju. Tam sem kot prvi in edini ustanovil katedro za klasični saksofon, katero še danes vodim kot redni profesor. Skratka, poučevati, in to na največji in najbolj priznani univerzi na svetu, je največ, kar lahko kdo doseže na pedagoškem področju.
Od kod prihajajo vaši študentje, najverjetneje ne samo iz Avstrije?
Da, študentje prihajajo z vsega sveta. Trenutno jih imam 17, med njimi so trije Slovenci.
Oto Vrhovnik je igral z najboljšimi orkestri na svetu.
Bili ste saksofonist v orkestrih Dunajske filharmonije, Dunajske državne opere, Festivala Salzburg, Berlinskih filharmonikov, nismo pa zasledili, da bi igrali v kakem slovenskem profesionalnem orkestru.
Dolga leta sem igral tudi z najboljšimi orkestri sveta. Seveda se vsega tega ne da prenesti na papir, pa vendar – to je največ, kar lahko dosežeš z inštrumentom. Sem zelo ponosen in hvaležen, da sem lahko bil del različnih orkestrov, a žal ne slovenskih.
Ste več kot troedini avtor: ste instrumentalist, skladatelj, pedagog. Katera vloga vam je najbolj všeč?
Da, delal sem res marsikaj, ampak najbolje se še vedno počutim kot solist na odru, saj z igranjem lahko nekaj dam tistim, ki me poslušajo. Seveda zelo rad tudi poučujem. Zadnje čase pa tudi komponiram malo bolj posebno glasbo, to povedo že naslovi mojih skladb, na primer: YES, NO NO, WOW, GIVE ME FIVE, PRI ZOBOZDRAVNIKU, MUCIKA, KAČA …
Ukvarjate se s klasično glasbo, vendar radi igrate tudi v drugih sestavih, denimo tudi narodnozabavnih. Kako to, da z akademsko izobrazbo in poučevanjem na Dunaju še tak izlet v povsem druge glasbene vode?
Odraščal sem z Avsenikovo glasbo in pa s popularno glasbo 60. in 70. let. To glasbo sem igral kot osnovnošolec, dijak in študent, za tem pa skoraj 40 let ne več, saj sem se v tem času popolnoma predal klasični glasbi. Sedaj, ko se že odpravljam v pokoj, pa spet rad zaigram kakšno skladbo iz tistega časa, in se s tem spominjam na svojo mladost.
Srečujemo vas tudi v različnih glasbenih sestavih, že pri omenjeni narodnozabavni glasbi, poleg tega pa tudi s pop glasbeniki in kantavtorji, na primer z Adijem Smolarjem, pred dnevi v Črni na Koroškem z Urošem Perićem. Očitno se vam ni problem ujeti v prav vsaki glasbeni zvrsti.
Z Adijem Smolarjem je bilo super, pač dva posebna Korošca. Zelo sva se ujela prav zato, ker sva si različna. On ima svojo čudovito glasbo, jaz pa sem igral neke klasične, popularne in rock glasbe. Tako da je bila to po mojem mnenju za publiko zelo raznolika in pestra glasbena izkušnja. Skratka – super koncert. Da, pred dnevi sem igral tudi v Črni na Koroškem, kjer je igral tudi Uroš Perić. To je šele bilo noro. Tudi Perić je podoben meni in Smolarju. Torej smo že trije, ha, ha, ha. Upam, da bomo kdaj nastopili tudi skupaj. To bi bilo dobro. Ker sem v svojem življenju igral zelo različno glasbo, se mi ni težko prilagoditi in igrati tisto, kar želi publika.
»Je bilo vse to res, ali pa so bile to samo čudovite sanje?«
In za konec še k saksofonu. Pri vaši hiši smo videli velikanski inštrument, na katerega splezate z lestvijo in iz njega izvabite glasbo.
Za svojega abrahama sem si zaželel en velik saksofon. Po vsej Sloveniji sem iskal izvajalca, toda neuspešno. Ker je moj prvi poklic ključavničar, saj sem končal industrijsko šolo na Ravnah na Koroškem, sem se tega lotil kar sam. Visok je 7 metrov in ima 240 kg. Stoji v Pamečah pri Slovenj Gradcu, kjer sem živel kar nekaj let. Ko sem prvič zaigral nanj, vem, da je bil večer. Bilo je temno. Takrat so se v vasi kar prižigale luči in ljudje so se spraševali, kaj je to, saj je bilo precej glasno.
Nekateri pravijo, da ste tudi vi s svojo glasbeno potjo veliko prispevali k temu, da je saksofon postal priljubljen inštrument, tako na Koroškem kot tudi drugod po Sloveniji. Zanimanje za saksofon torej obstaja.
Ves čas svoje kariere sem poskušal narediti vse, da bi bil klasični saksofon prepoznaven tudi v Srednji Evropi. Na srečo mi je to v veliki meri tudi uspelo. Zelo, zelo ponosen pa sem, da mi je uspelo saksofon pripeljati na Dunaj, saj ga pred mano na univerzi za glasbo še ni bilo. Kot že rečeno, sem tam ustanovil katedro in ta čudoviti inštrument postaviti na isti rang, kot ga imajo drugi inštrumenti. Da, naslednje leto se bom upokojil in ostal bo le spomin na tiste čase in leta, ki so me popeljala od pastirja do rednega profesorja za klasični saksofon na glasbeni univerzi na Dunaju. Včasih razmišljam in se sprašujem: »Je bilo vse to res, ali pa so bile to samo čudovite sanje?«
Jon Petek
