Mežiški smučar Oto Pustoslemšek je bil prvi Korošec, ki se je na smučeh spustil po beli olimpijski strmini. Bil je prvi alpski smučar na območju vse do Ljubljane, ki je leta 1964 na olimpijskih igrah v Innsbrucku tekmoval v slalomu, veleslalomu in smuku. Rad spregovori o časih, ko je oral ledino za poznejše smučarske generacije, ko je Koroško postavil na zemljevid alpskega smučanja, med najboljše na svetu. Treniral se je sam, vlečnic in sedežnic ter urejenih smučišč pred olimpijskimi igrami ni poznal. V intervjuju nam oriše popolnoma drugačne čase in poglede na danes najbolj priljubljeni zimski šport, ki v zlatih časih Ota Pustoslemška še ni bil profesionalen. Oto je prejemnik naziva častni občan Mežice, leta 2001 je prejel tudi občinsko nagrado za življenjsko delo na področju športa, še pred tem pa priznanje za 20 let sodelovanja s Smučarsko zvezo Slovenije.
»Na vsak način so želeli plasirati svoje Gorenjce, a bil sem zelo vztrajen, nisem se predal.«
Kako spremljate olimpijske igre glede na to, da ste bili pred 53 leti del olimpijske zgodbe?
Vsak dan spremljam večino tekmovanj, kolikor le lahko. Alpsko smučanje pa seveda gledam še z večjim užitkom, včasih celo bedim, da vidim prvi tek. Občutki ob tem še vedno obstajajo. Otvoritvena prireditev je bila čudovita. Spomnim se, da je bil strašanski mraz, da smo tri ure stali zunaj na odprtem, nepopisno nas je zeblo. Take stvari ti ostanejo v spominu.
Glede na to, da ste prvi koroški alpski smučar, ki je nastopil na olimpijskih igrah, je bilo težko orati ledino?
Zelo težko. Leta 1962 sem pravzaprav začel prodirati s svojimi rezultati, bil sem v širšem krogu kandidatov za olimpijske igre. Naslednje leto se je krog ožal, takrat sem bil že v krogu šestih kandidatov, od vseh preostalih tekmovalcev sem bil najboljši. Ko smo imeli pregledne tekme, sem bil prvi na slalomu, a ni bilo dovolj. Tekmoval sem še v preglednem veleslalomu, spet prvi, na smuku na Pohorju pa drugi. Na vsak način so želeli plasirati svoje Gorenjce, a sem bil zelo vztrajen, nisem se predal in niso me mogli izločiti. Bila je težka borba.
»Eno je obljubiti, drugo je dati.«
Takrat so bili časi za šport povsem drugačni kot danes. Tudi pri financiranju se je kazalo, da Jugoslavija še ni pripravljena na profesionalizem v športu. Verjetno ste hodili v službo, da ste si lahko kupili opremo?
Da, hodil sem v službo, po službi pa sem se sam treniral. Tekal sem, igral nogomet, odbojko; aktivno je bilo vse do zime, potem pa samo smučanje. Kar se pa opreme tiče, je pa prav posebna zgodba. Bila je nikakršna. V Mežici smo imeli to srečo, da je Tomaž Šipek izdeloval smuči, pred olimpijskimi igrami sem tekmoval na njegovih smučeh. Ko sem prišel v ožji izbor za olimpijske igre, sem Šipeka vprašal, če mi bo v primeru, da se uvrstim na igre, dal smučke za slalom in veleslalom. Odvrnil je, da bo še premislil. Ko do odhoda v Innsbruck ni bilo več veliko časa, sem ga še enkrat vprašal, Šipek pa je odvrnil: »Eno je obljubiti, drugo je dati.« Namesto njegovih smuči sem nato dobil 12 parov Elanovih, ker so bili zainteresirani, da bi imeli na olimpijskih igrah čim več tekmovalcev z njihovimi smučkami.
Ste iz svojega žepa plačevali smuči?
Ne, smuči je financiral klub. A samo smuči, preostalo opremo smo morali kupiti sami.
Na katerih strminah pa ste trenirali?
V Mežici na hribu Smrečnikovo. Pozneje tudi po smučišču, a sedežnica je bila postavljena šele leta 1967. Pred tem pa peš do vrha, s smučkami sem »poštamfal« strmino, v sneg zabil lesene kole in se smučal.
Dolga leta smučanja pustijo pečat na telesu
Ste se poleg olimpijskih iger udeleževali tudi kakšnih drugih tekmovanj?
Tekmoval sem po veliko evropskih državah, v Franciji, Italiji, Avstriji … Takrat so bile tekme FIS A, kot bi danes rekli svetovni pokal, in FIS B, kot evropski pokal. Nekajkrat sem nastopil na tekmovanjih FIS A, denimo na pokalu Vitranc. A včasih je bila ta proga mnogo bolj nevarna kot danes.
Ste na nevarnih progah dobili tudi kakšno poškodbo?
Tudi hudi padci so del moje kariere. Leta 1959 sem si na veleslalomu na Zelenici zlomil nogo. Za vratca – no, ne morem reči ravno vratca, bile so namreč bolj podobne fižolovkam – sem se zataknil z levo nogo, celo leto sem nosil mavec. Takoj po rehabilitaciji poškodbe sem ponovno stopil na smuči. Bilo je tako, kot bi se na novo učil smučati. Imel sem tudi zlomljeno in izpahnjeno ramo. Smučanje pač pusti pečat na telesu, danes se pozna obraba sklepov.
Ste takrat že poznali doping ali kakšna poživila? Glede na to, da ste progo tlačili sami, na vrh smučišč hodili peš, ste verjetno potrebovali in porabili veliko energije.
Da, kruh in kavo. Kaj drugega ni bilo. Svinjsko meso je bilo samo za veliko noč.
So imeli tekmovalci iz drugih držav boljšo opremo kot jugoslovanski športniki?
Razlika je bila očitna. Imeli so veliko boljše smuči kot mi, prav tako tudi pogoje za trening – trenirali so na ledenikih, nam se niti sanjalo ni, kako je to videti. Ni bilo primerjave.
»Stopiti na smučke je bilo tako težko, kot bi mi nekdo odrezal noge.«
Pozneje ste se podali v trenerske vode.
Sprva, ko sem še tekmoval, sem nekaj časa treniral smučarje v mežiškem smučarskem klubu, od leta 1972 pa sem se poleg službe posvetil samo trenerstvu. Izbran sem bil na razpisu za glavnega trenerja občinske alpske selekcije, do leta 1996 sem pokrival koroško selekcijo. Ta je združevala Ravne na Koroškem, Prevalje, Mežico in Črno na Koroškem.
Naslednje olimpijske igre so bile leta 1968 v Grenoblu. Ste se poskusili plasirati tudi tja?
Po 64. letu sem moral iti v vojsko za poldrugo leto. Leta 1966 sem prišel domov, stopiti na smučke je bilo tako, kot bi mi nekdo odrezal noge. Tudi interesa pri klubu ni bilo več. Bili so že drugi časi.
Še stopite kaj na smuči?
Dvakrat ali trikrat na zimo se še odpravim na kakšno bližnje smučišče, da si dam duška, da vem, da še znam smučat.
Jon Petek