Marinko Galič je eden najboljših slovenskih nogometnih igralcev vseh časov v samostojni Sloveniji. Že v najstniških letih je opozoril na svoj talent, saj je kot letnik 1970 igral tudi za za generacijo, rojeno leta 1968. Svoj talent je potrdil tudi v članski konkurenci. Za reprezentanco je odigral 66 uradnih tekem, z nekaterimi neuradnimi pa celo 81. Igral je tudi na evropskem prvenstvu leta 2000 in svetovnem prvenstvu leta 2002. Bil je član ‘zlate generacije’ slovenskega nogometa. Leta 2018 je bil po izboru bralcev portala Mariborinfo izbran v idealno enajsterico Maribora vseh časov. Trenutno uspešno vodi Športni center Marinko Galič v Mariboru. Za naš portal je tokrat napisal kolumno z naslovom Obnašanje staršev na tekmah, ki si jo lahko preberete v nadaljevanju:
“Stara in neprežvekana tema, ki nikoli ne izgubi okusa. V zadnjih 15-ih letih je vse povezano z nogometom povišano za eno ali celo dve prestavi višje. Nogomet je hitrejši, medijsko še bolj podprt, zneski prestopov in letnih plač pa so šli v nebo. No limit. Predvsem arabski denar zadnje čase meša nogometne karte. Socialna omrežja, internet in sponzorske reklame so iz mnogih nogometašev naredili mega svetovne zvezde. Kar je v ozadju zelo slabo. Predvsem za otroški in mladinski nogomet.
Bosmanovo pravilo in članstvo v EU je popolnoma spremenilo svetovni, predvsem evropski nogomet. Tujec kar naenkrat ni tujec. Pravila so se zaradi tega drastično spremenila, kar so predvsem privedla do množičnega rojevanja nogometnih agentov, katerih bo kmalu več, kot je dobrih igralcev. Mnogi od njih kot ‘lešinarji’ krožijo po nogometnih zelenicah in ‘napadajo’ celo 13, 14 in 15 letne otroke. Pomoč imajo seveda v naivnih in preambicioznih starših, ki svoje neizpolnjene želje naprtijo na pleča svojih otrok, ki bi se naj nogometa le igrali. Ga pa žal ne morejo, ker so apetiti po dobrih rezultatih trenerjev in staršev preveliki za kaj manj.
Zato je temu tudi primerno obnašanje le teh na nogometnih tekmah. Predvsem na turnirjih, kjer je veliko različnih ekip in kategorij. Večini je rezultat toliko pomemben, da bi dali vse na svetu, da osvojijo eno od medalj. Temu primerno se tudi obnašajo. Vreščanje, gestikuliranje in celo preklinjanje so le en del folklore neuravnovešenih in s svojim življenjem razočaranih staršev, ki se bodo ob igrišču tako dolgo in glasno ‘drli’, da bodo izgubili glasilke, če je treba. Ker njegov otrok pač igra in potrebuje njegovo podporo.
Sarkazem, seveda. Ne zavedajo se, da se v npr. sedemletnemu otroku, ko stopi na igrišče in mu stojijo na drugi strani igrišča na primer otroci NK Maribor, NK Olimpija ali kateri drugi prvoligaški klub, aktivira adrenalin, kateri mnoge zablokira. Ta adrenalin se imenuje strah. Ker so na drugi strani otroci večjega kluba, ob igrišču pa se zverinsko derejo starši obeh ekip, katerim teče celo pena iz ust. Nemalokrat sem doživel, da je kaki otrok popolnoma zablokiral in se prestrašen začel jokati.
Ja, našli se bodo pametnjakoviči, ki bodo rekli, da se morajo naučiti igrati pod pritiskom, če bo hotel postati kdaj nogometaš. Prosim?? Ko to slišim, me prime, da bi ga ‘sklofutal’. Pritisk? Sedem ali osem letni otrok mora igrati pod pritiskom? Kdo je zdaj tu nor? Jaz ali ti starši? Večina teh otrok še spi doma s plišasto igračko, starš bi pa, da mora igrati pod pritiskom? Pritisk v šoli, pritisk v družbi, pa dajmo še pritisk v otroškem nogometu. Otrok rabi sproščen trening in sproščeno tekmo. Zakaj? Zato, ker nobena medalja ni vredna otrokove sproščenosti in veselja. Tudi veselja ob porazu, ja. Mar je poraz tragedija? Konec sveta? Tragedija je, da starši svoje neizpolnjene otroške želje prelagajo na otroka. Na silo hočejo imeti v družini vrhunskega nogometaša, vemo pa, da velika večina teh otrok ne bo prilezlo niti do članskega nogometa, kaj šele, da bodo vrhunski.
Pustimo otroku naj si sam določi pomembnost treniranja in igranja. Naj se sam odloči, če mu je prioriteta zmagovati ali napredovati. To slednje bi moralo biti pomembno predvsem staršem in trenerjem.”
