Ali jo poznate čudno stvarico? Ruta jej visi z glave na nos, naravnost vas ne pogleda nikdar, ali njene oči švigajo na vse strani, vse vidi, vse zapazi. Po nekaterih krajih nosi pozimi in poleti veliko oprsno ruto, da se kak nepreviden moški ne pohujša s pogledom na njene »miline«, ki jih je že modri in ženske dobro poznajoči Salomon primerjal v svoji »Visoki pesmi« paru golobic. Ta stvarica hodi pogosto, celo vsak dan k obhajilu, nadleguje spovednike, tišči v farovže in kaplanije ter donaša tja »pošte« iz cele fare, obrekuje vse ljudi, je nevošljiva, kadar vidi, da kdo pohvali njeno tovarišico, leta in se vozari po božjih potih, je zapisana v vseh možnih bratovščinah, nosi škapulirje in svetinjice na prsih in ostre vrvi okoli pasu, na tihem pa je prava fantulja, ako se le ne izvé; včasi ima tudi prikazni in je semintja zamaknjena, po Kranjskem tudi politikuje in pomaga reševati vero; — ali jo poznate tako stvarico? Vzroki tercijalstva tičé v ženski naravi, ki je bolj misterijim nagnjena, potem v slabi odgoji in nevedni družbi. V 17. ali 18. letu se začne za dekle »Sturm und Drangperiode«. Ako tedaj nima bodisi duševnega ali telesnega dela, ako nima v tem času previdne matere voditeljice, zagazi v verske blodnje in postane tercijalka, nadloga duhovnikov (povzeto po: Slovenski narod, 30. avgust, 1902).
Mogoče je tercialke še bolje, kot »Slovenski narod« opisal Gabriel Chevallier v svoji satiri Clochemerle, ki jim je pripisal tudi zlobo in hudobnost ter delovanje še na drugih področjih, ne samo na cerkvenem (torej na vseh področjih, kjer so lahko povzročale škodo, zmedenost in nered s svojim sovraštvom, spletkarjenjem, denuncianstvom, škodoželjnostjo in po potrebi tudi laganjem), katerega vzrok je bila neka vrsta zagrenjenosti, ki je izvirala iz različnih dejavnikov: zavisti, egoizma, občutka moči, protesta, nerazumevanja, nesprejemanja, blodenj … vse pa v imenu vere.
Tudi sam se iz svojih ranih let spomnim, kako je naju z očetom kdaj pa kdaj pozdravila kakšna, na videz povsem neškodljiva, mogoče celo prijazna starka. In ko sva odšla nekaj metrov naprej je oče pogosto rekel: »Te babe se je pa za bat, moraš prav ahtat (paziti) ka pred njo rečeš, ko takoj nese vse drugim pred nos« ali pa : »Štga (tega) hudiča se je pa za ahtat, sam škodo deva (dela)«. Takrat nisem razumel. Z leti pa prideta pamet in »špeh« in čez čas sem le »skapiral«, kaj je tedaj oče hotel povedati s svojimi preprostimi besedami: »Pazi se tercialk«.
Seveda takrat še ni bilo družbenih omrežij, radia in televizije, časopisi pa jih niso jemali resno in zaradi nedostopa do medije (kakršni koli so pač takrat bili) je bila škoda oziroma posledice, ki so ga s svojimi dejanji povzročale, lokalno omejena. Mogoče kaka ločitev, kak povzročen spor med sosedi, mogoče še klofuta, ki je doletela sosedovega mulca ali pa v najslabšem primeru povzročitev kakšnega pretepa.
Novodobne tercialke so napram tercialkam z začetka dvajsetega stoletja prave sofisticirane profesionalke. Obvladajo družbene medije, mainstream radijske in televizijske hiše jim jedo iz roke, imajo svoje rubrike v časopisih in revijah, za svoje delovanje dobivajo razna lokalna ali državna priznanja, razglasijo jih celo za Slovenke leta. Svoje delovanje in povzročanje škode s tožarjenjem in lažmi pa so iz lokalne povzdignile na globalno raven, saj namesto tožarjenja duhovnikom lahko svoje blodnje, težave, laži izvažajo direktno v Bruselj. Seveda pa vse počenjajo v imenu vere, ravno tako kot tercialke pred sto leti, le da so zamenjale vero. Če so tercialke z začetka dvajsetega stoletja verovale v boga, pa novodobne verjamejo predvsem v socializem, v socializem na sto načinov (ekosocializem, demokratični socializem, frankfurtski marksizem…. skratka za vsako novodobno tercialko se najde kaj primernega).
